Sara Gruen: Opičja hiša

Ker sem bila navdušena nad Vodo za slone, sem kmalu pograbila še tole.

In bila razočarana. Hudo.

Na kratko: bonobi oz. pritlikavi šimpanzi so v nekem inštitutu in znajo se sporazumevati s pomočjo govorice za gluhe! Nekega dne vdrejo oboroženi napadalci in hudo poškodujejo njihovo skrbnica, bonobi pa se znajdejo na prostosti, kasneje pa so prodani neznano kam. Dokler ne začnejo nastopati v resničnostni televiziji! 

Skrbnica in novinar, ki je bonobe spoznal na dan napada, se jih trudita najti in jih osvoboditi.

Bljak. Mogoče se osnova zgodbe sliši zanimivo, ampak sama zgodba vsekakor ni. Niti slog pisanja ni podoben tistemu v prejšnji knjigi.