Kamenko Kesar: Mene ne bo noben jebo

Zbrani humorni zapisi o potovanjih, delu, seksu, otrocih, morju, hrani... Skratka, vsem možnem.

https://www.kamenko.si/

J. P. Delaney: Verjemi mi

Claire si želi postati igralka. Zaradi svoje preteklosti, ki jo skriva pred nami vse do konca, in verjetno še česa se je zmožna preleviti v katerikoli lik, ki si ga zamisli. Po naključju je vpletena v umor in najamejo (oz. prisilijo) jo, da odigra (živi) žensko, ki se bo približala osumljencu.

Knjiga je polna citatov Baudelairovih pesmi in alegorij njegovega življenja. Prav tako se prepletajo običajni zapisi in dramski del. Ne vem, kaj naj rečem. Prvo polovico knjige me je motilo, da je vse tako neresnično. Bi se to res lahko zgodilo? Kasneje se dobi nekaj odgovorov na vprašanje, a kljub temu sem knjigo zaprla zbegana. Je bilo res vse, kar se je zgodilo? Ali je vse skupaj le igra?

Dekle pred njo mi je bila veliko bolj všeč.

Sue Monk Kidd: In dobila je krila

Sue Monk Kidd je avtorica precej znane knjige Skrivno življenje čebel, po kateri je bil posnet tudi istoimenski film.

Zgodba se tokrat dogaja več kot 100 let prej, v 1. polovici 19. stol. na Jugu ZDA. V ospredju je odnos med črnci in belci, v bistvu med sužnji in sužnjelastniki in najprej otroška želja, kasneje pa tudi prava dejanja, ki so počasi vodila k enakopravnosti.

Sarah je enajstletna hčerka bogatega sužnjelastnika, Pokora pa desetletna sužnja, ki ji je bila podarjena za rojstni dan. V knjigi se izmenjujejo poglavja med Sarah in Pokoro; tako dodobra spoznamo njuno življenje in mišljenje skozi desetletja. Živita skupaj, a njuno življenje je popolnoma drugačno. Skupno jima je le prijateljstvo, ki je večkrat na preizkušnji in želja po svobodi.

Pokora je sicer popolnoma izmišljena, čeprav izhaja iz resnične sužnje, ki je bila podarjena resnični Sarah kot darilo. Sarah in njena sestra Angelina sta bili že za časa svojega življenja znani osebnosti, pokori, ki sta se zoperstavili pravilom, zakonom in tradiciji, da bi jasno in glasno ugovarjali zatiranju sužnjev in žensk. Njuna naloga je bila presneto težka, ker so ju v njunem boju za pravice žensk poskušali ovirati celo tisti, ki so ju sicer podpirali pri abolicionizmu.

Sarah Grimké

vir: Wikipedia

Fredrik Backman: Mož z imenom Ove

Trenutno se spomnim dveh knjig, v katerih ni bilo niti ene osebe, ki bi mi bila simpatična. Ove iz te knjige je zoprnija, da je ni večje. Nič ni dovolj dobro za godrnjavega možakarja. Spoznamo ga, ko se zdravorazumsko, kolikor je to sploh mogoče, želi ubiti. Bi to naredil že takoj po ženini smrti (Uboga duša, kako ga je sploh prenašala?) pa se pač ne spodobiti nepriti v službo. 

A zoprnija pač ne more biti do konca knjige zoprnija. No, lahko je, ampak malo manj. Kot Grinch. Kljub temu da je Ove največja zoprnija, ti priraste k srcu že na prvih straneh. Prav simpatičen godrnjavi dedek je.:) 

P. S.: Naslovnica knjige je precej zgovorna. In tiste kosmate kepe bolh ob svojih nogah Ove sploh ne prenaša. Če verjameš..:)

Aleksandra Hampamer: Očim in pankrt

Aleksandra piše zgodbo o deklici, ki je bila psihično, fizično in spolno trpinčena večino otroštva. Lahko bi bila vaša sorodnica, prijateljica, soseda. Lahko bi bila kar sama Aleksandra. In tudi je.

K sreči pa je imela ob sebi ljudi, ki so ji v najtežjih časih pomagali, ji svetovali, jo vodili. V knjigi jih je združila v modro Taro, ki jo je s svojimi zgodbami povlekla iz obupa.

Knjiga, ki nas spomni, da ni vse rožnato, ampak bo tudi to minilo.

Intervju z avtorico

David Baldacci: Zadnja milja

Novi primer Amosa Deckerja (tukaj o prvem), detektiva s tragično preteklostjo in hipertimezijo. Nekega dne mu v oči pade zgodba mladega nogometaša Melvina, kot je bil tudi sam nekoč, ki je bil obsojen umora svojih staršev. Danes pa Melvin ni več mladenič, ampak po dvajsetih letih čaka na zadnjo miljo, ko nekdo v zadnjem trenutku prizna krivdo za njegov zločin. Decker zaradi vzporednic s svojim življenjem in trme začne preiskavo, da se dokoplje do resnice, kakršnakoli pač že je.

Cecilia Ahern: Dar

Ti je lahko ena knjiga istega avtorja zelo všeč, druga pa sploh ne?

Lou je polno in to res polno zaposlen možakar, ki mu je dan prekratek in bi bil ves čas rad na dveh (ali treh) krajih naenkrat. Nima časa živeti življenja, kljub ljubeči družini, ves čas vidi samo delo. Dokler nekega dne po nekem neverjetnem naključju v njegovo življenje ne vstopi Gabe, ki ga na zelo nenavaden način poskuša naučiti lekcije. Aja, celotno zgodbo pripoveduje policaj s svojimi problemi težavnemu najstniku, ki mu tudi ne bi škodila kakšna življenjska lekcija. 

Se sliši vsaj približno zanimivo. Sploh ker je očitno avtorici všeč kanček nadnaravnega ali vsaj na prvi pogled nerazložljivega. Pa ni tako. Ni mi bil všeč noben izmed glavnih akterjev, v bistvu sem si celo želela, da Louja žena zapusti. Že včeraj. Nisem si želela brati knjige polne vase zaverovanega, lažnivega, odsotnega, varajočega Louja, ki se par strani pred koncem magično spremeni. Niti nisem hotela tako pocukranega konca, čeprav ni pocukran na običajen način. Vsaj ne v celoti. Niti poskus podaje nauka kot v basni me ni prepričal.

Ne, ne in ne. Škoda.

Linn Skåber, Lisa Aisato: Čez potok, ne čez most

Knjiga, ki te vrne v čas najstništva. JE namenjena najstnikom, ampak bo všečna tudi marsikateremu odraslemu.

Avtorica se je pogovarjala z mladostniki in ti so ji povedali o svojih težavah, ljubezni, domačih problemih, nasilju, ljubosumju, pač o vsem, kar teži najstnika dandanes. Ali pa ga je leta, desetletja nazaj. Tipični problemi se pač ne spreminjajo. Avtorica je nato izpovedi verjetno malo pobrusila, da dobimo luštno, kratko knjigo polno humorja. 

Druga avtorica pa je ilustratorka zelo všečnih slikic v knjigi. Sem jo morala omeniti.:)

Kazuo Ishiguro: Ko smo bili sirote

Ishiguro ima nek poseben stil pisanja. Ali ti odgovarja ali ne. Meni začuda kar precej. Sem bila presenečena nad tem že pri njegovi prejšnji prebrani knjigi (Ostanki dneva).

Christopher je prvoosebni pripovedovalec. Skozi knjigo nam pripoveduje o svojem življenju v Angliji, kjer je živel s svojo teto in postal zelo uspešen in znan zasebni detektiv. A pot do tukaj je bila dolga... Pove nam o svojem srečno preživetem otroštvu v Šanghaju s starši. Dokler nista pri njegovih desetih letih oba drug za drugim nepojasnjeno izginila. Siroto so poslali v Anglijo, kjer mu preteklost dolga leta ni dala miru, celo botrovala izbiri poklica in ga na koncu popeljala nazaj v Šanghaj. Po 20 letih je Christopher prišel nazaj, da bi poiskal svoje starše. Pričakuje ju živa in na točno istem mestu, kamor naj bi ju ugrabitelji odpeljali. Ta del sem pa neverjetno težko prebavila. Saj ne more biti tako zaslepljen? Medtem ko ju je iskal med bombandiranjem in streljanjem sem kar zavijala z očmi.

K sreči se knjiga kasneje popravi in odložila je nisem razočarana.

Sophie Hannah: Zaprta krsta

Drugi primer Hercula Poirota izpod novega peresa. Tukaj pa o prvem.

Poirot in njegov zvesti dr. Watson sta povabljena k znani pisateljici. Isti večer se zgodi umor, na nek način sicer pričakovan. Na koncu pa seveda zmagoslavje Poirota.

Mogoče se izboljšuje, mogoče se navajam, ni pa neke sentimentalnosti.... Poskusimo še enkrat. Za preganjanje dolgčasa je kar solidna zadeva...