Statistika leta 2023

Evo, spet je leto naokoli in naredimo pregled prebranega...

Spisanih je bilo 82 objav, prebranih pa je bilo 80 knjig. 

Od tega 56 prevedenih v slovenščino, 13 slovenskega avtorja in 11 knjig v angleščini. Obe zadnji kategoriji sem v primerjavi s prejšnjim letom izboljšala.:)

In še priporočila v naključnem vrstnem redu:

Bella Mackie: Kako ubiti lastno družino

Javier Castillo: Vse, kar se je zgodilo z Mirando Huff

Lisa Jewell: Družina nad nami

Kimberly McCreight: Dober zakon

Hendricks, Greer; Pekkanen Sarah: Zlati par

Claire Douglas: Izginulo dekle

Gillian McAllister: Ob nepravem času na nepravem mestu

Daniel Keyes: Rože za Agernona

Sarah Pinborough: Insomnia

Lisa Jewell: Resnica o Melody Browne

Matt Haig: Polnočna knjižnica

Karin Slaughter: Pieces of Her

Tara Westover: Osvobojena

Andrew Taylor: Ameriški deček

Sara Gruen: Voda za slone

Matt Haig: Polnočna knjižnica

Vau, res nisem pričakovala tako dobre knjige. Mislila sem, da jo bom komaj komaj prebrala pa sem jo v bistvu požrla v nekaj urah...

Nora je obupala. Nad sabo, svojim življenjem. Ničesar nima in nihče je ne bo pogrešal. 

Vzame preveč tablet in... se zbudi v polnočni knjižnici. Knjižnici, ki je polna knjig njenega življenja. 

Vsaka naša odločitev nas spelje na novo pot v življenju. Kot je nešteto odločitev, tako je tudi nešteto variacij življenja in nešteto knjig.

Nora ima možnost izbrati katerokoli knjigo s police in živeti življenje, ki bi ga živela, če bi se v nekem trenutku v preteklosti odločila drugače.

Knjiga ni samo puhlo branje, kot sem sprva mislila, ni romantična knjiga, kot sem sprva mislila, ampak nam zastavlja tudi vprašanja. No, lahko si jih sami, če imamo to željo. 

Polnočna knjižnica. Obstaja? Obstaja.

Sarah Pinborough: Insomnia

Bloody brilliant, indeed.

Kaj nam lahko naredi nespečnost? Dnevi in tedni s skoraj brez spanja in ravno pred pomembno obletnico.

Emma ne spi, izgublja občutek za čas, preganjajo jo spomini na otroštvo. Postaja sumničava do vseh okoli sebe. Ali pa sama postaja nora? Je že nora? Bo kaj naredila svoji družini?

Stephen King: Mrtva straža

Ponovno zbirka kratkih zgodb. Če ne bi bil King avtor, je ne bi vzela...

Kot ponavadi pri kratkih zgodbah... Nekatere bolj všečne, druge manj.

Med bolj všečnimi so mi bile Megla, ki je doživela tudi ekranizacijo, Bližnjica gospe Todd, Splav, Urejevalnik besedila bogov, Mož, ki se ni rokoval (ta je povezana še s knjigo Pomlad, poletje, jesen in smrt), Skok in Splav.

Alex Knight: Preganjan

Glavni osumljenec je Jake. Na njegovem pragu se prikaže okrvavljena Molly, hčerka njegove partnerke. Nekdo jo je ustrelil, nato pa hotel še Molly.

Jake je osumljen poskuša umora, umora in ugrabitve najstnice, piše na obvestilu Amber Alert.

Jake in Molly pobegneta, išče pa ju celotna Kalifornija. 

Jake si želi oprati svoje ime, a to bo izredno težko, če je na begu in očitno mu vse skupaj uspešno podtikajo. Kdo in zakaj?

Jo Nesbø: Ljubosumnež in druge zgodbe

Kratke zgodbe kralja skandinavskega noira. Nekaj novega.

Nikakor nisem ljubiteljica kratkih zgodb, a te so kar ok. Bi še brala Nesbøjeve.

Prav vsaka zgodba je ravno prav dolga, ni se prehitro končala, kar me zmoti ponavadi in ni premalo vsega, kar me tudi ponavadi moti.

Ljubosumnež je najdaljša pa ne nujno moja najljubša. Bolj mi je bil všeč London pa čeprav malo predvidljiv. Najmanj mi je bil pa všeč Odd, o pisatelju. Malenkost preveč filozofiranja in premalo dogajanja. Čeprav je konec super!

Žal, kaj veliko več se ne da povedati, ker je potem zgodbe že kar konec...

Sebastian Fitzek, Micky Beisenherz: Piši ali umri

David je literarni agent. Paul pa je zaprt v zasebni psihiatrični bolnišnici in zahtevek ogromen znesek za objavo knjige.

Knjige, v kateri bi bil David glavni junak, ki bi našel že nekaj mesecev pogrešano punčko Pio. Seveda napisano po resničnih dogodkih.

Zahteva: piši ali umri. Povej zgodbo, najdi Pio še zadnji trenutek živo ali pa bodo tvoji najbližji trpeli.

Fitzeka poznam in njegove knjige so mi zelo všeč. Ne pa v kolaboraciji še z nekom. Sploh pa ne z voditeljem komične oddaje. 

Knjiga je polna kvazi smešnic. Kot slaba stand-up komedija. Preveč, preveč je vsega.

Tudi sama zgodba se mi zdi zelo pomanjkljiva. Nisem čisto prepričana, da vem, kaj se je v resnici zgodilo. Kaj se je v resnici dogajalo s Pio?

Fitzek naj piše kar sam!

A. J. Park: Zamolčano

Kot nisem bila preveč navdušena nad Prvo lažjo, tudi nad tole knjigo nisem.

Amelie je detektivka, ki očitno lovi serijskega morilca. Umorjene najstnice so si podobne, podobne celo Amelie v mladih letih, na njih je najden DNK iste osebe in vse so ubite na isti način.

Amelie ima sicer težave z lastno preteklostjo, o kateri beremo v ločenih poglavjih, očitno težave z alkoholom (ali z nečim drugim, kar se mi zdi veliko bolj smiselno) in ljubečega moža, ki ji je pomagal preboleti preteklost.

Ko pa poleg vsakodnevnih umorov, začne Amelie dobivati še skrivnostne telefonske klice ženske, ki jo svari pred možem, se v njej nekaj prelomi. Je njen mož česa kriv?

Percival Everett: The Trees

Hmmm...

Začetek je zelo obetaven. Tudi branje hitro teče s kratkimi poglavji. A konec...

Začne se v majhnem mestecu Money, Mississippi. Odkrijejo zelo iznakaženo truplo družinskega človeka (bele polti, je potrebno poudariti) brez genitalij. Te so v roki enako iznakaženega mrtvega moškega (temne polti, je potrebno poudariti) v njegovi bližini. Kako sta umrla, bega lokalne policiste. Sta umorila drug drugega ali je posredi tretja oseba?

Iz mrtvašnice pa kmalu izgine truplo temnopoltega, ne da bi kdo vedel, kako, in se znajde na prizorišču drugega umora. Spet ima v roki genitalije mrtvega belega moškega poleg sebe.

Nato pa temnopolto truplo ponovno izgine...

Na pomoč lokalni policiji prideta dva posebna detektiva iz MBI, državnega zveznega urada. Temnopolta, če smem pridati. Nista sprejeta ravno toplo. Malo zaradi prisvajanja terena, veliko pa zaradi svoje polti. Mississippi, sploh njegov ruralni del, je še vedno nekaj desetletij za časom, ko so bili linči nekaj vsakdanjega.

Pravzaprav sta bila umrla moška sinova dveh, ki sta v 50. letih linčala Emmetta Tilla, izginjajoče in ponovno prikazujoče truplo temnopoltega pa je zelo podobno Emmettu, kolikor je v svojem stanju sploh lahko.

Do zdaj vse lepo in prav. Zanimivo branje, sploh s pridihom resnične zgodovine.

Kasneje pa stvar dobi pridih nadnaravnega (nič nimam proti, čeprav tega nisem pričakovala) in konec je tak, kot da ga ne bi napisal isti avtor. Sploh tisti del z oranžnim predsednikom. Pa čeprav delim avtoričino mnenje o njem, se mi zdi ta del prevelika parodija v knjigi, ki govori in ozavešča o strašni zgodovini države.

New York Times je napisal: Everett has mastered the movement between unspeakable terror and knockout comedy. 

Se popolnoma strinjam, a velja le do zadnje četrtine knjige. Potem je pa le še hmmm...

Daniel Keyes: Rože za Agernona

Agernona je laboratorijska podgana. Na njem so naredili revolucionarni eksperiment in ta ga je naredil veliko, veliko pametnejšega.

Charlie ima IQ 68. O svojem otroštvu se ne spominja prav veliko, trenutno pa dela v pekarni, pri dobrem prijatelju njegovega strica. V šoli za odrasle, kjer se je naučil brati in pisati, ga predlagajo za enako eksperimentalno zdravljenje.

Bi tudi Charlie (in kasneje še ostali umsko zaostali) lahko postal "pametnejši"?

Knjiga je zbirka Charliejevih zapisov. Od porocil napretka do Poročil napredka. Charlie se resnično spreminja, postaja vedno bolj "pametnejši", spoznava, da prijatelji v pekarni niso njegovi prijatelji, se spominja nesrečnega otroštva, se zaljubi. 

A njegov IQ ne raste enakomerno z njegovim čustvovanjem. Po eni strani je Charlie veliko pametnejši od vseh okoli sebe, po drugi strani pa je še vedno na ravni otroka. 

Kje je meja? 

Od porocil napretka do Poročil napredka do porocil napretka.