Edna O'Brien: V gozdu

Gozd. Temačen, siv, zelen. Za tri osebe, mlado mamo, njenega sinka in duhovnika zadnji pogled. Za mladeniča pa zatočišče.
Mladenič. Hja, je tudi nerazumljen otrok, zlorabljen deček, brez ljube mame, fant, ki ga je sistem pustil na cedilu, lopov in na koncu morilec.
Povzeto, s precej pisateljske svobode, po resničnih dogodkih.

David Lagercrantz: Dekle, ki je živelo dvakrat

Šesti (in menda zadnji) del v seriji Millenium. Prebrala sem vse in še vedno se mi zdi čisto prva knjiga Dekle z zmajskim tatujem daleč najboljša. Sledita ostali dve Larssonovi, Lagercrantzove tri pa se mi zdijo vsaj nekaj stopničk nižje.

Dekle, ki je živelo dvakrat se mi je zdela za odtenek boljša. Vsaj Lisbeth končno zaključi z družinskimi prepiri, če se milo izrazim. Osebne prigode glavnih junakov bi se pa dalo še malo raztegnili v nadaljevanje. A bi raje videla, da z Larssonovim peresom...:(

Steward Ross: Sherlock na delu

Doyle je v svojih knjigah popisal kar nekaj Sherlockovih in Watsonovih dogodivščin. Ne pa vseh. Steward Ross je nepričakovano dobil v roke še nekaj neobjavljenih pustolovščin. Baje.;)

25 primerov, opisanih na le nekaj straneh. Všečno. Brez nepotrebnega balasta.
Če smo količkaj podobni slavnemu detektivu, nam primere uspe rešiti. Za vse ostale so rešitve opisane na koncu.

Marko Sosič: Balerina, balerina

Kratek roman. Pripoveduje balerina. Govori o svojih bližnjih. Še največ o ljubi mami.
Tudi stoji na prstih in poje. In razbija.

Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu

Eva piše pisma svojemu možu. Opisuje, kako sta se spoznala, njuno skupno življenje, gradnjo svoje kariere, družinsko življenje s Kevinom, svojo ljubezen do moža... To je vse preteklost.
V sedanjosti pa nima več moderne hiše, podjetja, družine. Znana je kot mati množičnega morilca.

Knjigo je bilo kar težko brati. Same besede tečejo, a kljub temu da sem prebrala nešteto grozljivk in psihotrilerjev, je Kevinova zgodba oziroma zgodba njegove mame še eno stopničko više.

Med branjem sta me prevevala groza in nemoč. Ravno zaradi slednjega je groza še večja. Kaj bi Eva lahko naredila drugače? Bi sploh lahko kaj?
Pri veliko knjigah si želim nadaljevanja. Pri tej nisem tako prepričana...

Čista petica. A berite v primernem duševnem stanju, s pavzami...

Minus: nešteto napak, takih in drugačnih. Sem že zasledila, da je to kar običajno za založbo Učila.:(

William Bradford Huie: Pilot nad Hirošimo

Vau!

Knjiga ni roman, čeprav jo tako lahko beremo. V bistvu je kot dokumentarna oddaja, navajanje dejstev in malenkost avtorjeve pristranskosti.

Billy Huie je do leta 1962 napisal že kar nekaj dobro znanih knjig (npr. o usmrtitvi vojaka Slovika) in odmevnih člankov (npr. priznanje morilcev Emmetta Tilla).
In resnično mi je žal, da je knjiga, predstavljena v tem blogu, edina, ki se jo da dobiti pri nas.
V tem času je začel dobivati pisma s prošnjami, naj se posveti še ameriškemu heroju, ubogemu Claude-u Eatherly-ju. Firbec, verjetno, se je spravil k raziskovanju in v tej knjigi nanizal eno dejstvo za drugim.
Začne s članki o heroju, nato s pogovorom s samim Eatherly-jem, njegovo družino in bivšimi sovojaki. Nadaljuje z raziskovanjem njegove vojaške kariere, njegove kariere zločinca in s pogovori (kolikor so mu dopustili) s psihiatri, ki so zdravili bivšega pilota.


Claude Eatherly je bil med drugo svetovno vojno pilot. Kot še več deset drugih je treniral za met A bombe, ki naj bi končala vojno. Sam je potem pilotiral letalo, ki je letelo pred Enolo Gay, z namenom, da sporoči primerne vremenske pogoje za met bombe nad Hirošimo. Ob padcu Malega dečka na mesto pa je bil že par sto km daleč.
Po vojni je imel več težav z zakonom in mentalnim zdravjem in nekako (podrobnosti so opisane v knjigi), je Eatherly postal ameriški junak, ki je vodil napad na Hirošimo in za to prejel najvišje odlikovanje. Zaradi slabe vesti ob povzročitvi toliko smrti, se je samokaznoval z malimi zločini, ki so imeli za posledico zapor. Vse to in še več je Huie zanikal in podkrepil z dejstvi.

Zanimivo je tole: očitno je bil Huie edini, ki se je v ta primer poglobil in raziskoval. Vsi ostali (mediji, odvetniki, tožilci, zdravniki!) so se obnašali kot v otroški igri "telefončki". Nekaj slišijo, malo dodajo in/ali spremenijo in povejo naprej. In tako dalje. Neresnice pa se kar kopičijo.
Ko je Eatherly leta 1978 umrl, so v The New York Timesu (!) objavili popolnoma iste izmišljotine, kot so jih mediji začeli objavljati dve desetletji prej. In to desetletje po objavi knjige Pilot nad Hirošimo IN omembi te iste knjige v članku. Očitno se jim knjige ni zdelo vredno prebrati...

Članek v The New York Timesu

Huie je knjigo zaključil s pogovorom z Eatherly-jem. Pomiril ga je, da bo za svetovno javnost še vedno junak in žrtev obenem in to kljub knjigi. Pilot nad Hirošimo ne bo spremenila mnenja javnosti, ker jo bo prebralo le malo ljudi.
Prav je imel.

Laurent Seksik: Primer Eduard Einstein

Eduard je bil leta 1930 pri le dvajsetih sprejet v psihiatrično bolnišnico, kjer je s krajšimi prekinitvami preživel preostanek življenja.

Knjigo beremo kot roman, fikcijo in ne kot biografijo, zvesto dejstvom. Dogodki opisani v njej so se res dogodili (na koncu knjige je obširen popis virov), razmišljanja junakov (Eduarda in njegovih staršev: Alberta in Mileve) pa so le ena možna inačica.




"Moj sin je edini problem, ki zame ostaja nerešljiv."
Albert Einstein

Véronique Olmi: Bakhita

Resnična zgodba o Bakhiti.

Konec 19. stol. se je rodila v Sudanu, bila pri približno sedmih letih ugrabljena, zasužnjena in večkrat prodana. Nazadnje jo kupi italijanski konzul, kjer prvič po dolgih letih doživi dan brez fizičnega mučenja. Skupaj z njim odide v Italijo, kjer je podarjena konzulovi prijateljici. Pri njej skrbi za njenega otroka in se nanjo zelo naveže.
Ko pride čas, ko bi morala s svojo gospodarico ponovno nazaj v Afriko, kraj, kjer je bila rojena, a tudi kraj groznih spominov, se prvič v življenju upre. Ostane v samostanu in kasneje postane redovnica.

Po smrti jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo, zaščitnico Sudana in svetnico.

Ko se je Bakhita uprla svoji zadnji gospodarici signori Michieli, je ta pobesnela. Signora Michieli sicer nikoli ni bila nasilna do Bakhite, pri njej se je Bakhiti dobro godilo, bila je dobro prehranjena in imela je "svobodo". Njen položaj je bil nekako podoben položaju služabnice, čeprav brez plačila. Vsekakor je živela veliko ugodnejše življenje kot v Afriki.
A ko se je Bakhita odločila, da bo ostala v samostanu, je signora Michieli napela vse sile in povlekla vse možne niti, da bi svojo sužnjo odpeljala s seboj.
K sreči so se pristojni odločili, da Bakhita s tem, ko je stopila na italijansko zemljo, kjer suženjstvo ni dovoljeno, ni več sužnja. In ima svobodno voljo.

S signoro Michieli sem se spomnila na še eno knjigo o suženjstvu, ki sem jo prebrala pred kratkim: Spomini mlade sužnje. Tudi v tej knjigi Harriet spozna dobre ljudi, ki ji želijo samo najboljše, a ko je govora o osvoboditvi pa se pokažejo kremplji teh tako imenovanih dobrih gospodarjih.

Conn Iggulden: Trojica

Tukaj sem pisala o prvem delu.

Trojica se dogaja nekaj let kasneje, ko se tudi kralj Henrik začasno "zbudi", vojna med Lancastri in Yorki pa se razmahne.

Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe

Kratka zgodba Loterija je že dve leti po izidu v reviji The New Yorker (1948), pristala v berilih ameriških šolarjev, kjer vztraja še danes. Tako piše na koncu knjige, nisem preverjala.:)
Mi je jasno, zakaj je temu tako in zakaj je zgodba dvignila toliko prahu. Res je dobra, a tudi provokativna.:)

V tej zbirki je še nekaj zgodb, ki so na nivoju Loterije, a bi jih lahko preštela na prste ene roke. Nekaj je tudi takih, ki bi jih z veseljem brala v veliko daljši različici. Nekaj pa je tudi takih, ki jih (žal) ne razumem oz. so mi kr neki.

A teh zadnjih ni toliko, da bi pokvarile celoten vtis knjige.

Noah Hawley: Pred padcem

Niti ne vem, kaj mi pri tej knjigi ni bilo všeč. Med branjem me ni nič kaj posebno pritegnilo, tudi konec se mi zdi mlačen. Pogreli so me edino novinarji in njihova vsiljivost. Bljak!

Sicer pa: malo zasebno letalo strmoglavi, preživita le ozdravljeni alkoholik-slikar in mali deček, dedič večmilijonskega bogastva. Nobenega presenečenja pri tem, zgornje se zgodi že na prvih nekaj straneh. Kaj pa zdaj? Kako nadaljevati knjigo?
V nadaljevanju pobliže spoznamo vsakega izmed prisotnih na krovu. Kot namiguje eden izmed novinarjev: padec letala je jako sumljiv. Mala deklica je že bila ugrabljena, njen oče je zelo bogat človek, njegovega prijatelja preiskuje FBI, obubožani slikar med bogataši, ki za nameček še preživi...