Resnična zgodba o Bakhiti.
Konec 19. stol. se je rodila v Sudanu, bila pri približno sedmih letih ugrabljena, zasužnjena in večkrat prodana. Nazadnje jo kupi italijanski konzul, kjer prvič po dolgih letih doživi dan brez fizičnega mučenja. Skupaj z njim odide v Italijo, kjer je podarjena konzulovi prijateljici. Pri njej skrbi za njenega otroka in se nanjo zelo naveže.
Ko pride čas, ko bi morala s svojo gospodarico ponovno nazaj v Afriko, kraj, kjer je bila rojena, a tudi kraj groznih spominov, se prvič v življenju upre. Ostane v samostanu in kasneje postane redovnica.
Po smrti jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo, zaščitnico Sudana in svetnico.
Ko se je Bakhita uprla svoji zadnji gospodarici signori Michieli, je ta pobesnela. Signora Michieli sicer nikoli ni bila nasilna do Bakhite, pri njej se je Bakhiti dobro godilo, bila je dobro prehranjena in imela je "svobodo". Njen položaj je bil nekako podoben položaju služabnice, čeprav brez plačila. Vsekakor je živela veliko ugodnejše življenje kot v Afriki.
A ko se je Bakhita odločila, da bo ostala v samostanu, je signora Michieli napela vse sile in povlekla vse možne niti, da bi svojo sužnjo odpeljala s seboj.
K sreči so se pristojni odločili, da Bakhita s tem, ko je stopila na italijansko zemljo, kjer suženjstvo ni dovoljeno, ni več sužnja. In ima svobodno voljo.
S signoro Michieli sem se spomnila na še eno knjigo o suženjstvu, ki sem jo prebrala pred kratkim: Spomini mlade sužnje. Tudi v tej knjigi Harriet spozna dobre ljudi, ki ji želijo samo najboljše, a ko je govora o osvoboditvi pa se pokažejo kremplji teh tako imenovanih dobrih gospodarjih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar