Tokrat Marcus piše o baltimorskih Goldmanih, to so njegovi stric, teta in oba bratranca, ki jih je vedno občudoval. Sam pa spada v drugo vejo: montclairski Goldmani. Besedilo skače med današnjim dnem, med pisanjem družinske sage, spominjanjem preteklosti in samo preteklostjo.
Tokrat ni nobenega zločina, ki bi ga bilo potrebno razrešiti in nobenega krivca, ki bi ga bilo treba poiskati. Pa nič hudega, njihova zgodba je več kot dovolj zanimiva, da se knjigo težko odloži. Ves čas čakamo na Dramo. Le kaj se je zgodilo, da se jim je vsem življenje tako obrnilo?
Samo pripomba: v obeh Dickerjevih knjigah nastopa Marcus Goldman. Po končanem študiju je napisal uspešnico. Ta del je v obeh knjigah. V knjigi Resnica o aferi Harry Quebert se potem zaradi pisateljske blokade odpravi k mentorju Quebertu in se zaplete v dramo opisano v tej knjigi. Njegova preteklost v tej knjigi skoraj ni opisana, poudarek je na sami aferi Harry Quebert.
V drugi knjigi Knjiga o Baltimorskih pa del Marcusovega življenja, opisan v prejšnji knjigi niti omenjen ni. Tisto leto (približno) je čisto izpuščeno. Omenjena je njegova prva knjiga, ki je bila uspešnica, druga, ta o aferi, ki je bila, mimogrede rečeno, tudi uspešnica, pa sploh ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar