Friderik Baraga je bil slovenski duhovnik v 19. stol., ki se je odločil za misijon v Ameriki. Takoj je začel z učenjem angleščine, jezikov (množina!) Indijancev in seveda pokristjanjevanjem. Napisal je prvi molitvenik v otavanskem jeziku, slovnico, slovar in več nabožnih knjig v očipvejskem jeziku in med drugim tudi tole knjigo, prvo slovensko knjigo o Indijancih.
V njej opisuje prva srečanja z belci po Krištofu Kolumbu. Pred časom sem brala podobno knjigo, ki je bila napisana precej bolj "krvavo". Baraga ta del opisuje, po mojem mnenju, precej enostransko. Belci so si želeli le nekaj zemlje, hudobni Indijanci jim pa tega niso pustili in so jih zato napadali, pobijali. Le nekajkrat v knjigi napiše nekaj slabega o kolonizatorjih.
Opaža pa precejšno zmanjšanje števila Indijancev. Našteje tri razloge:
-Belci so želeli svoj prostor na vzhodu in jugu, ker so pač ravno tam pristali. Vedno več jih je, zato se jim Indijanci umikajo na zahod in sever, kjer sta vreme in zemlja precej negostoljubna.
-Belci so v Ameriko prinesli žganje (ena izmed tistih slabih stvari, ki so jo naredili). Ampak medtem ko oni pijejo le omejeno, Indijanci pijejo, dokler jim alkohola ne zmanjka. Zato se dogajajo umori, nesreče in poslabšano zdravstveno stanje. Pohvali pa spreobrnjence, ki so se temu popolnoma odpovedali.
-In bolezni. Pove, da so koze hudo zdesetkale prebivalstvo staroselcev, ampak so si v večini krivi sami, ker ne znajo skrbeti za lastno higieno kot ostali civilizirani narodi.
Ti vzroki za zmanjšanje prebivalstva ne pojenjajo, zato se bo število še naprej zmanjševalo. Baraga v kratkem pričakuje izumrtje.
V naslednjih poglavjih opisuje tudi njihov videz, nošo, bivališča, prehrano, bitke, verovanje...
Pohvali jih, da imajo v večini izreden vid, neverjetno zmožnost opazovanja in sklepanja, dobro orientacijo, zelo vzdržjivi so, sploh pri teku, dobro prenašajo dolgotrajen in / ali ponavljajoč post in neobičajno gostoljubnost.
So pa tudi izredno leni in brezbrižni glede prihodnosti, čeprav jim grozi lakota (odtod številčni posti), so okrutni (priljubljeno mučenje je počasno gorenje pri živem telesu; kako barbarsko od poganov, kajne?), maščevalni, nagnjeni k pijančevanju, kajenju in nehigieni. Po drugi strani pa so nekateri izredno nečimrni, kar pa je opaziti le pri poganih; kristjani se okrasu odpovedo.
Upala sem, da bo Baraga v knjigi zapisal še kaj več o svojih izkušnjah v Ameriki. Kako je potekalo življenje v misijonu, kako se jim je bilo približati in jih prepričati, kakšne težave je imel... Žal o tem ni bilo nič zapisanega.
Slika je iz knjige.
Kot misijonar je peš, s kanujem, pozimi pa s krpljami prehodil obsežno ozemlje okoli Gornjega in Michiganskega jezera, zato sta se ga prijeli oznaki duhovnik na krpljah in jezerski apostol. Njegovo indijansko ime pa je Mekatewik-Wanaie, kar pomeni Velika črna halja.
Še malo več o njem:
Ni komentarjev:
Objavite komentar