Popi, ki je tradicionalno ime za najmlajšega v družini, se je rodil v Severni Koreji na začetku 90. let. Še pred petim letom pa je doživel, kaj pomeni stradanje. Kaj pomeni misliti na nič drugega kot hrano. V naslednjih letih sta se starša na več načinov trudila, da bi lahko prehranila družino. O dostojnem življenju nista mogla niti upati, medtem ko je cela država stradala.
Čez nekaj let je oče umrl, sestra je bila verjetno prodana na Kitajska kot "hišna pomočnica", če je imela srečo, mati pa je pristala v zaporu. Popi se je preživljal, kot je vedel in znal. Edino upanje mu je predstavljala le še prepovedana Kitajska, kjer bi lahko zaslužil dovolj denarja, da bi lahko podkupil paznike v maminem zaporu in poiskal sestro. Tam pa so se zanj zavzeli ameriški prostovoljci, ga poslali v Ameriko in tukaj živi, dela in študira še danes. Ni pozabil na sestro; ko leži pod istim nebom kot ona, misli nanjo in upa, da jo bo nekoč lahko poiskal.
Sicer pa: poleg tega da knjiga opisuje pretresljiv boj za življenje, ni nič posebnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar