Megan Miranda: Popolna neznanka

Leah in Emmy sta sostanovalki v manjšem mestu, kamor sta se umaknili pred preteklostjo. Ko najdejo hudo ranjeno someščanko, Leah ugotovi, da se je Emmy mogoče kaj zgodilo, ker je ni videla že nekaj dni. A ko hoče podati prijavo o pogrešani osebi, se ob vprašanju zave, da o svoji prijateljici ve zelo malo. Skoraj kot da nikoli ne bi obstajala...

Knjiga vsekakor obeta, ideja zapleta je zelo dobra, a slabo izkoriščena in izpeljana. Nekje v sredini sem se začela izgubljati, drobtinice o dogodkih v preteklosti so tako redke in površne, da sem izgubila rdečo nit (kasneje mi je sicer uspelo vse povezati) in manjka smiseln konec. Motivi in resnično dogajanje vmes je na koncu izredno slabo razloženo. Škoda.

Claire McGowan: Kaj si storil

Ja, kaj si storil?!

Ali z možem Mikom gosti srečanje šestih študentskih prijateljev. Poleg gostiteljev sta tu še njuna najstniška otroka, še en poročeni par, Bill, ki je bil do nedavnega v tujini in Alijina najboljša prijateljica Karen z najstniškim sinom.

Po pijanskem večeru se jih nekaj odpravi spat, dokler jih ne prebudi Karen s krikom. Okoli vratu ima modrice, kri na stegnih in trdi, da jo je posilil Mike. Mike, mož njene najboljše prijateljice in v lastni hiši. Ali Mike, ki se mogoče ni mogel upreti čarom zapeljive ženske in ki se ga mogoče drži sum še iz študentskih časov.

Ja, kaj si storil?!

Poleg očitne kriminalke pa knjiga odpira še mnoga vprašanja. Kdaj je posilstvo posilstvo? Ali to dobro ve, saj dela v varni hiši in je glas posiljenih žensk. Pa se to lahko spremeni, če je posiljevalec (oz. osumljen posilstva) tvoj mož? Kaj če je posiljena tvoja najboljša prijateljica? Komu boš verjel?

Ena boljših knjig zadnje čase!

Andrew Mayne: Naravoslovec

Prva knjiga v zbirki o Theu Crayu in nikakor ne bo zadnja! Že nekaj časa nisem brala kriminalke, ki bi me tako posrkala vase. 

Theo je računalniški biolog (torej ne-tako-običajen poklic "detektiva" v kriminalkah) in pripraven osumljenec za umor bivše študentke. K sreči ga hitro operejo sumov, ker se izkaže, da je dekle ubil medved. A le Theu čudna naključja, sledi in vzorci nekaj pomenijo... Nihče mu ne verjame, ko trdi, da je morilec v bistvu človek, zato se odpravi po poti morilca nazaj, da poišče še več žrtev.

Antti Tuomainen: Mož, ki je umrl

Jaakko je lastnik gobarskega podjetja, ki je ravno dobilo konkurenco v mestu in pravkar je izvedel, da ga je nekdo že dalj časa zastrupljal. Še več, njegovo telo je že tako oslabljeno, da mu ni več pomoči in da bo v kratkem umrl. Jaakko dobro ve, kdo bi ga lahko zastrupil, sploh ko najde enega izmed svojih zaposlenih in svojo ženo v kočljivem položaju. Namesto, da bi zastrupitev prijavil (kaj to ni v bistvu tudi zdravnikova naloga?!) pa se odloči, da bo z zadevo opravil po svoje. Sledi serija neverjetnih zapletov, kar preveč neverjetnih za moj okus.

Knjigo opisujejo kot komično (po mojem mnenju ni v njej nič smešnega), groteskno (s tem se strinjam, čeprav ne v smislu pohvale), zabavno (ne), bistro (ne)... V glavnem s samimi presežki, jaz se pa ne strinjam z njimi. Razen če se dogaja v nekem vzporednem vesolju in je le po pomoti niso dali na oddelek z znanstveno fantastiko.

Izpoved iz harema

Mlada, naivna Beograjčanka na začetku devetdesetih sprejme ponudbo. Dva moška naj bi jo odpeljala v Italijo, kjer bi dobila sanjsko službo, sanjsko stanovanje in še marsikaj sanjskega. V bistvu pa jo odpeljeta v Dubaj, kjer pristane v haremu tridesetih lepotic s celega sveta. Štiri leta je na voljo moškim, dokler se ji življenje ne obrne na še slabše.

Vsako žensko, ki jo spozna, opiše z višino, težo in opisom prsi, bokov in / ali zadnjice. Precej samozavestna je tale neimenovana, ker je le redkokatera lepša od nje. Med spolnimi odnosi, ki jih ima v Dubaju z Gospodarjem, uživa. Malo slabše je v Turčiji, kamor jo prodajo po štirih letih. Novi gospodar se ji ne posveti tako kot prejšnji, ne poskrbi za njen užitek in spolni odnos na njeno žalost traja le 15 minut. Ko jo še ta novi gospodar proda naprej, prvič v knjigi pravi, da se boji posilstva. Ampak kljub temu strahu, ji nečimrnost ne da, da ne bi opisala svojih bujnih prsi, ki ji kipijo iz premajhnega in prozornega modrčka. 

Ko pa je končno na poti v domovino, je eden izmed njenih rešiteljev neznansko lep mladenič in ker je tudi ona tako neznansko lepa, je popolnoma normalno, da sta skupaj in da vsi pogledujejo za njima. In seveda so jo skozi vso knjigo vedno vsi moški gledali poželjivo.

V mojem mnenju je veliko podrobnosti, ki bi lahko uničile knjigo bodočemu bralcu. To pa le zato, ker nikomur ne priporočam, da bi jo prebral. Ne verjamem, da je knjiga napisana po resničnih dogodkih, niti ne verjamem, da je knjigo napisala ženska. Obup.

Nicholas Sparks: Z vsakim dihom

Nicholas Sparks res ne razočara. Sicer sem zadnjo njegovo prebrala že pred leti, se pa spomnim, da nad njegovimi knjigami še nisem bila razočarana.

Tokrat pripoveduje zgodbo o paru, ki se nepričakovano sreča in zaljubi. Hope si je vzela nekaj dni premora pred prijateljičino poroko in da razmisli, kaj naj naredi s svojim življenjem. Njen fant je očitno neresen po že več letih v zvezi, Hope pa si želi stalnosti in družine, njen oče pa ima še neozdravljivo bolezen. Tru pa je prišel iz daljne Afrike, da bi spoznal svojega biološkega očeta. V domovini pa ima službo in sina, ki ju oba obožuje.

Ko se Hope in Tru srečata, je ravno tako, kot bi se srečali sorodni duši. To pa je tudi ime nabiralnika, ki stoji na obali, v katerem lahko pustiš pismo namenjeno točno določeni osebi, nikomur ali vsem ali pa jih prebereš. In ravno v Sorodni duši je Nicholas Sparks našel pismo, ki se ga je tako dotaknilo, da je moral poiskati avtorja. In tako je izvedel za Trujevo in Hopino ljubezensko zgodbo in jo zapisal v tej knjigi.

Na začetku sem napisala, da Sparksove knjige nikoli ne razočarajo. Lagala sem. Pripis avtorja na koncu te knjige me je razočaral in užalostil.

Karen M. McManus: Dva lahko ohranita skrivnost

...če jo eden odnese v grob.

Tokrat pa mladinska književnost, ki jo brez skrbi beremo lahko tudi odrasli. Prav nič dolgočasna ni.

Najstnika Ellery in Ezra se preselita v mamino rojstno mesto k babici, medtem ko je njuna mama na zdravljenju. Echo Ridge je kraj, kjer vsak pozna vsakega in kjer je njuna teta v najstniških letih pred dvajsetimi leti nepojasnjeno izginila in kjer so pred petimi leti našli še eno najstnico umorjeno. In mogoče se preteklost ponavlja oz. se bo. Nekdo grozi kandidatkam za kraljico šolskega plesa. 

Poglavja izmenično pripovedujeta Ellery, samozvana detektivka, obsedena s kriminalnimi primeri, večinoma zaradi tetinega primera in Malcolm, brat osumljenca za umor pred petimi leti. V knjigi pa nastopa še nešteto najstnikov in mladih odraslih, ki sem jim komajda sledila. Malo preveč imen naenkrat je bilo in malo preveč povezav med njimi, da bi jim lahko brez težav sledita. Kar pa je edina pomanjkljivost. 

Leta nazaj sem prebrala tudi Eden od nas laže. Super avtorica za mladinske detektivke.

Daphne du Maurier: Rebeka

Knjiga je bila izdana že leta 1938, pa se ji ne pozna čisto nič!

Neimenovana junakinja nam pripoveduje zgodbo dela svojega življenja, ko je nanj vplivala Rebeka. Nekje v svojih dvajsetih je po smrti svojih staršev postala družabnica bogati ženski. Ko počitnikujeta v Monte Carlu, spoznata gospoda de Winterja, lastnika znanega posestva Manderleya. Junakinja in Maxim se v nekaj kratkih tednih zelo zbližata, na hitro poročita in se po medenih tednih vselita na Manderley. Tam pa nad samim posestvom, novopečenima zakoncema in nasploh vseh, ki so jo poznali, visi duh Rebeke, že pokojne Maximove žene. Ne gre za dejanske nadnaravne dogodke in dejanski duh Rebeke, ampak za vtis, ki ga je pustila in ga še pušča v tistih koncih.

Poglavja v knjigi so na začetku lepo zaključena celota, v bistvu za vsakim poglavjem brez težav zapreš knjigo; nič kaj posebnega te ne vleče naprej. Razen želje, da izveš, kaj vse se bo še zgodilo in to kljub temu, da je opisano dokaj dolgočasno življenje na Maderleyu. Če le ne bi bil tam navzoč vseprisoten Rebekin duh. Res ni težko razumeti, zakaj ima knjiga tak naslov, glavna junakinja pa je neimenovana.

Zadnja četrtina knjige pa je drugačna. Poglavja se nadaljujejo eno v drugo, tempo se stopnjuje, prav tako napetost. Zdaj je pa knjigo res težko odložiti.

Prav prijetno presenečena sem bila nad to knjigo. 

Christine Mangan: Noč nad Tangerjem

Na začetku knjige sem res težko nadaljevala branje. Ni me kaj posebno vlekla naprej. Razen... 

V Tangerju se pred vrati Alicine hiše nepričakovano pojavi njena bivša sošolka Lucy. Beremo poglavja, ki ju obe ženski izmenično pripovedujeta. Najbolj pa je zanimivo tisto neizrečeno, kar se je zgodilo leto nazaj med njunim šolanjem. In to je tisto edino, kar me je vleklo naprej. 

Nisem bila razočarana nad razkritjem preteklosti, niti nad nadaljnjimi dogodki v sedanjosti v Tangerju. Ni pa celotna knjiga pustila najboljšega vtisa.

Camilla Läckberg: Tujka

Četrta knjiga v seriji, tukaj pa o tretji.

Patrick in Erika se pripravljata na poroko, medtem ko njena sestra Anna v njuni hiši preboleva travmatične dogodke iz konca prejšnje knjige.

V idilični vasici pa pride do dveh smrti. Patrick s sodelavci dobi novo pomoč in skupaj rešujejo na prvi pogled prometno nesrečo in umor udeleženke v resničnostnem šovu, ki ga snemajo v njihovi bližini.

Všeč mi je, da avtorica vsako knjigo konča z dovolj jasnim razpletom kriminalnega dela, pušča pa odprt konec pri osebnem življenju junakov. Težko ti preostane kaj drugega, kot da odpreš novo knjigo v zbirki.

Richard Matheson: Jaz sem legenda

Neville je ostal sam v ponorelem svetu živih in neživih. Čuden virus je spremenil ljudi v vampirje, ki so zdaj prevzeli svet in čakajo nanj, da naredi napako. 

Kratka knjiga, prvič izdana že v 50. letih, ki se jo lahko prebere na mah. Po njej so posneli več filmov, najbolj znan pa je ta z naslovnice.. Sta si pa knjiga in film res samo bolj od daleč podobna.

Tadej Golob: Virus

Četrti del o Tarasu Birsi. Tukaj pa o prvem, drugem in tretjem.

Saj ne vem, kje naj začnem... Taras tokrat na policiji, ne več kot s. p., dobi primer z drugega konca Slovenije. Zakaj? Se ne ve. Kmalu balistična preiskava pokaže, da je žrtev še več, motiva in povezave med žrtvami pa ni. 

V tej knjigi sta mi bila simpatična le oba iz dua. In Ahlin. Tina ne ve, kaj bi sama s sabo in s svojimi čustvi. Alenka ima težave v službi, ki jih reši na najbolj podel način. Taras je pač Taras, ampak njena dejanja (podobno kot njegova) bi ga lahko stala službe. 

Kar pa se tiče same zgodbe... Ne vem, ali jo je avtor s končnim gnusnim delom želel izboljšati, ampak se mi zdi, da mu ni uspelo. Sam kriminalni del je obupen. Vključno s koncem na dveh straneh...

In pa še nalašč nastavljen naslov. V knjigi nekaj glavnih junakov zboli za novim korona virusom, zgodba se dogaja spomladi leta 2020, prisotne so maske in vse, kar smo bralci doživeli na lastni koži lansko leto in to je to. Sama korona in situacije okoli nje k sami zgodbi ne doprinese čisto nič, avtor bi lahko vsako povezavo z njo zbrisal, knjiga bi bila nekaj krajša, preostale zgodbe pa to ne bi čisto nič spremenilo. Razen da knjiga pač ne bi mogla več imeti za ta čas bombastičnega naslova. 

Ja, na naslovnici piše, da je vsako kriminalno dejanje virus, ki se (lahko) nezadržno širi, kot pač vsak virus. In to velja tudi za kriminalna dejanja opisana na koncu knjige, posledica katerih so kriminalna dejanja v sedanjosti. In po pravici povedano, sem zdajle jaz v teh zadnjih nekaj stavkih povedala več o širjenju virusa v obliki zločinov na več strani, kot pa je napisano v knjigi. 

Mogoče sem staromodna, ampak naslov naj odraža vsebino knjige.

Adam Makos, Larry Aleksander: Višji klic

Resnična zgodba o boju in viteštvu sredi razklanega neba druge svetovne vojne

Kot že pove podnaslov je to resnična zgodba o dveh pilotih iz 2. svetovne vojne, eden na strani zaveznikov, drugi na nemški strani, ki se nekega dne znajdeta na nebu iz oči v oči. Medtem ko je eden v izrazito podrejenem položaju, drugi stori nekaj čisto nepričakovanega in jasno tudi kaznivega s smrtjo.

Adam Makos je novinar in urednik vojaške revije. Že leta je zbiral intervjuje zavezniških pilotov, jih objavljal in zavezan ameriškemu patriotizmu ni želel nikoli slišati zgodb "druge strani". Kaj pa bi imeli povedati v svojo obrambo? Sovražniki so (bili)!

Njegovo mišljenje pa se spremeni, ko prosi za intervju Charlieja Browna, ameriškega podeželskega fanta, ki se je prostovoljno javil, da bo letel v vojni. Charlie Adamu pove, da mu bo svojo zgodbo povedal šele, ko bo intervjuval Franza Stiglerja, nemškega pilota. Adam koleba, a se na koncu le odloči, da kontaktira še Franza in sliši njegovo zgodbo. Zgodbo o fantu, ki je ljubil letenje, a ni nikoli želel sodelovati v vojni. 

V Višjem klicu sta opisani Charlijeva in Franzeva zgodba do usodnega dne leta 1943, ko sta se srečala v zraku. Izvemo še, kako se je za vsakega za njiju končala vojna, kako sta preživela leta po vojni in kako sta se desetletja po prvem in edinem srečanju (ki je bilo za obe strani v vojni strogo zaupno) ponovno srečala in objela kot stara prijatelja. Pri nastanku knjige sta oba sodelovala, ker sta želela povedati svojo neobičajno zgodbo, a žal izida nihče od njiju ni dočakal. Izvemo pa bralci, da vojna ni nikoli črno-bela.

https://en.wikipedia.org/wiki/Charlie_Brown_and_Franz_Stigler_incident

Michael Katz Krefeld: Pogrešan

Druga knjiga o preiskovalcu Ravnu. Tukaj pa o prvem.

Tokrat Ravna, ki še vedno ni prebolel ženine smrti, poišče sestra izginulega. Mogens naj bi odtujil precejšnjo količino denarja iz svojega podjetja, potem pa je enostavno izginil. Ravn se skupaj z Mogensevo sestro (motiv za pomoč mi še vedno ni čisto jasen, kot mi tudi v prvi knjigi ni bil) odpravi v Berlin, da bi ga poiskal. Tam pa izve, da so v nepojasnjenih okoliščinah našli mrtvih še več moških.

Vzporedno pa se bere zgodba še iz časa hladne vojne in vladavine Stasija, dokler se obe pripovedi ne združita.

Ne in ne. Zbirke ne bom nadaljevala. Me ne zanima niti, kdo je ubil Ravnovo ženo, niti njegov razvoj. Same zgodbe pa tudi niso nič posebnega...