Knjiga je bila izdana že leta 1938, pa se ji ne pozna čisto nič!
Neimenovana junakinja nam pripoveduje zgodbo dela svojega življenja, ko je nanj vplivala Rebeka. Nekje v svojih dvajsetih je po smrti svojih staršev postala družabnica bogati ženski. Ko počitnikujeta v Monte Carlu, spoznata gospoda de Winterja, lastnika znanega posestva Manderleya. Junakinja in Maxim se v nekaj kratkih tednih zelo zbližata, na hitro poročita in se po medenih tednih vselita na Manderley. Tam pa nad samim posestvom, novopečenima zakoncema in nasploh vseh, ki so jo poznali, visi duh Rebeke, že pokojne Maximove žene. Ne gre za dejanske nadnaravne dogodke in dejanski duh Rebeke, ampak za vtis, ki ga je pustila in ga še pušča v tistih koncih.
Poglavja v knjigi so na začetku lepo zaključena celota, v bistvu za vsakim poglavjem brez težav zapreš knjigo; nič kaj posebnega te ne vleče naprej. Razen želje, da izveš, kaj vse se bo še zgodilo in to kljub temu, da je opisano dokaj dolgočasno življenje na Maderleyu. Če le ne bi bil tam navzoč vseprisoten Rebekin duh. Res ni težko razumeti, zakaj ima knjiga tak naslov, glavna junakinja pa je neimenovana.
Zadnja četrtina knjige pa je drugačna. Poglavja se nadaljujejo eno v drugo, tempo se stopnjuje, prav tako napetost. Zdaj je pa knjigo res težko odložiti.
Prav prijetno presenečena sem bila nad to knjigo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar