Saj ne vem, kje naj začnem... Taras tokrat na policiji, ne več kot s. p., dobi primer z drugega konca Slovenije. Zakaj? Se ne ve. Kmalu balistična preiskava pokaže, da je žrtev še več, motiva in povezave med žrtvami pa ni.
V tej knjigi sta mi bila simpatična le oba iz dua. In Ahlin. Tina ne ve, kaj bi sama s sabo in s svojimi čustvi. Alenka ima težave v službi, ki jih reši na najbolj podel način. Taras je pač Taras, ampak njena dejanja (podobno kot njegova) bi ga lahko stala službe.
Kar pa se tiče same zgodbe... Ne vem, ali jo je avtor s končnim gnusnim delom želel izboljšati, ampak se mi zdi, da mu ni uspelo. Sam kriminalni del je obupen. Vključno s koncem na dveh straneh...
In pa še nalašč nastavljen naslov. V knjigi nekaj glavnih junakov zboli za novim korona virusom, zgodba se dogaja spomladi leta 2020, prisotne so maske in vse, kar smo bralci doživeli na lastni koži lansko leto in to je to. Sama korona in situacije okoli nje k sami zgodbi ne doprinese čisto nič, avtor bi lahko vsako povezavo z njo zbrisal, knjiga bi bila nekaj krajša, preostale zgodbe pa to ne bi čisto nič spremenilo. Razen da knjiga pač ne bi mogla več imeti za ta čas bombastičnega naslova.
Ja, na naslovnici piše, da je vsako kriminalno dejanje virus, ki se (lahko) nezadržno širi, kot pač vsak virus. In to velja tudi za kriminalna dejanja opisana na koncu knjige, posledica katerih so kriminalna dejanja v sedanjosti. In po pravici povedano, sem zdajle jaz v teh zadnjih nekaj stavkih povedala več o širjenju virusa v obliki zločinov na več strani, kot pa je napisano v knjigi.
Mogoče sem staromodna, ampak naslov naj odraža vsebino knjige.
Ni komentarjev:
Objavite komentar