Bojan Amon: Živemu se vse zgodi

Humorni in satirični zapisi. Ne bom na dolgo in široko: spodaj sta dva primera, ki sta tudi v knjigi. Če sta vam všeč, vam bodo tudi ostali primerki.

Razsvetljenje v pajkicah

Roditeljski sestanek

Ann Patchett: Nizozemska hiša

Na tole knjigo sem kar nekaj časa čakala v knjižnici. Očitno je precej brana in tudi precej pohvaljena. Pričakovanja so bila torej velika.

Pa sem se komaj prebila skozi, vsaj na začetku. Večkrat sem pomislila, da bi jo kar zaprla in vrnila (verjetno na veliko veselje naslednjega bralca v vrsti) pa sem kar oklevala. K sreči se nadaljuje veliko bolje... In tudi konča bolje.

Vsebino je težko povedati, vsaj tako, da se ne izda preveč. Najboljši je nek splošen opis: Nekoč (začne se nekje sredi 20. stol, vračamo se pa še dlje v preteklost, konča pa nekaj desetletij kasneje) in nekje (grobo: vzhodna stran ZDA) sta živela zelo povezana brat Danny in sestra Meave. Jasno, v nizozemski hiši, kjer sta preživela otroštvo, po izgonu iz nje pa sta se periodično vračala k njej, ne pa v njo.

Zgodbo pripoveduje Danny, v spominih pa se vrača v svoje otroštvo, neželeno šolanje, želeno kariero, uokvirjata pa jo vedno prisotna Maeve in hiša njunega otroštva z vsemi prebivalci, ki so kdajkoli živeli v njej.

Heidi Perks: Vrni se pome

Ko je bila Stella še otrok, je s starši, bratom in sestro sredi nevihtne noči na vrat na nos odšla z otoka, kjer je živela vse svoje življenje. To, da je oče dobil novo službo, se ji nikoli ni zdel dovolj dober razlog za tak odhod v naglici.

Čez 25 let je Stella psihoterapevtka, njena sestra ima družino in želi pozabiti na preteklost, sploh pa otok, brata ni videla že 18 let, mati je mrtva, oče pa dementen. Ko po poročilih vidi, da so na robu njihovega vrta na otoku izkopali truplo, se odloči, da bo odpotovala na kraj svojega otroštva in si končno odgovorila na vprašanja, ki jo že tako dolgo mučijo. 

Neverjetno dobra knjiga pri kateri res lahko rečemo, da ni nič, kot se zdi.

B. A. Paris: Bring me back

Prebrala sem Za zaprtimi vrati in Kremplji norosti iste avtorice. Žal sta edini njeni prevedeni v slovenščino, imamo pa izdano še Bring Me Back v izvirniku. Ta je imela boljši konec, čeprav je še vedno ostalo nekaj neodgovorjenih vprašanj...

The disappearence

Finn in Layla odideta na dopust, ob povratku pa Layla s počivališča izgine brez sledu. 

The suspicion

Finn je povedal po resnici, kaj se je zgodilo tisto noč na počivališču. Ne pa vse resnice, ker bi v tem primeru postal osumljenec.

Dvanajst let kasneje je Finn v resnem razmerju z Laylino sestro Ellen.

The fear

Pojavljati se začnejo figurice ruskih babušk, ki so za Laylo in Ellen pomemben del preteklosti. Se je Layla vrnila? Kje je bila toliko časa?

Bralec se ves čas sprašuje, kaj se je v resnici zgodilo na noč izginotja. Kdo pošilje babuške? Kdo je v stiku s Finnom? Se je Layla res vrnila in če ja, kje je bila toliko časa? Konec je, milo rečeno, presenetljiv.

Cate Quinn: Črne vdove

Črne vdove so tri vdove, sestre-žene. To je poimenovanje za ženske, ki so poročene z istim moškim in skupaj živijo v poligamni skupnosti. Nezakonito v večini sveta, v Utahu pa včasih radi zamižijo na eno oko.

Rachel je prva žena in s temačno in skrivnostno preteklostjo. Emily je druga žena in še skoraj najstnica, ki je ubežala nevzdržnim razmeram doma. Tina pa je tretja žena in bivša narkomanka in prostitutka. Tri zelo različne ženske, ki se, roko na srce, ne prenašajo najbolje. A živeti morajo skupaj, nekje daleč v puščavi, daleč od radovednih in sumničavih oči, skupaj z možem Blakom. Dokler ga nekega dne ne najdejo mrtvega in zdaj so vse tri žene osumljenke. Je bila ena? Katera? Vse tri? Zakaj?

Knjiga je razdeljena na poglavja, v katerih se kot glavne osebe in pripovedovalke izmenjujejo sestre-žene. Poleg tega, da jih dobro spoznamo, njihove motive in razloge za dejanja, dobro spoznamo tudi Salt Lake City in njihovo skupnost mormonov. Malo z obrobja pač, ker se mišljenja o primernosti / zakonitosti / moralnosti poligamije tudi v mormonski skupnosti razlikujejo. 

Jonas Jonasson: Analfabetka, ki je obvladala računstvo

Nova knjiga avtorja, ki je napisal prigode stoletnika in nadaljevanje. Jonasson ima značilen slog, ki zahteva od bralca, da nikakor ne sme preveč misliti, ampak se samo prepustiti branju in uživati. S stoletnikom sem res uživala, s stoinenoletnikom pa malo manj. Analfabetka pa se mi je spet zdela malo boljša; mogoče pa je le malo več časa minilo. Zato bom z branjem Morilca, ki je hotel v nebesa še malo počakala.

Analfabetka je mala deklica, ki ji usoda skoraj ni namenila drugega, kot da bo zaradi pijače, mamil, zgaranosti in / ali kriminala zgodaj umrla v slumu Južnoafriške republike. K sreči je dete hudo bistro, zato se brez formalne izobrazbe spretno suče skozi življenje. Najprej kot prenašalka veder odpadkov iz prenosnih stranišč, kasneje pa po spletu srečnih ali nesrečnih (odvisno, kako gledaš na zadevo) postane čistilka pri neumni pijanduri, ki je odgovorna za proizvodnjo atomskih bomb. Še dobro, da je Kakojiježeime vedno blizu.

Vzporedno pa beremo zgodbo možakarja na Švedskem, ki bi naredil čisto vse, da bi svojemu kralju le podal roko. Dokler ni dotični kralj hudo nesramen in je posledično kraljevino potrebno uničiti. Na vsak način. Tudi z zatajitvijo enega sina.

Neobstoječi sin, analfabetka in neobstoječa atomska bomba pa se nekega dne srečajo v državi, ki sploh nima nobene atomske bombe. Tiste neobstoječe pa se je nekako potrebno znebiti.

Bizarni in humorni dogodki se vrstijo en za drugim...

Andreja Breznik: Po poteh skozi čas - Vodnik po arheoloških parkih Slovenije

V knjigi je zbranih 34 arheoloških parkov v Sloveniji, razporejenih od pradavnine do srednjega veka. Za knjigo sem izvedela na tem blogu in ker jo je hermiona tako lepo in natančno opisala, se sama ne bom mudila s tem.

Bom pa dodala, da me je knjiga presenetila. Pričakovala sem, da jo bom prebrala nekako po diagonali in si samo občasno zapisala idejo za izlet. Dejansko pa sem jo prebrala do zadnje pike. Tako zanimiva je za laika, ki o zgodovini in arheoloških parkih pojma nima. Strokovnjak LAHKO napiše knjigo, ki bo zanimiva širši publiki.

Edo Posega, Branko Gradišnik: Kaj? Kje? Kdaj? Kako? S čim? Zakaj? Kdo? - Kriminalistovi spomini

Po dolgih letih službe na policiji mu telo ni več tega pustilo. Poskusil je s polovičnim delovnim časom, a narava dela tega ni dopuščala, zato se je upokojil. Zdaj pa mu glava ni dala miru, zato je postal zasebni detektiv. Ko pa se je tudi to končalo, se je odločil, da bi bilo dobro glavo sprazniti na papir. Govora je o Edu Posega, pri brušenju besed pa mu je pomagal še prijatelj Branko Gradišnik.

Knjiga je nekakšna avtobiografija, z velikim poudarkom na poklicnem delu življenja. Poleg tega da nam razloži, kako je sam pristal pri policiji, opiše še veliko primerov, ki jih je oz. so jih reševali. Nekateri so bolj podrobno opisani, drugi z le nekaj stavki. Beremo o umorih / ubojih (tudi o edinem serijskem morilcu pri nas), posilstvih, krajah, vlomih, požigih... Kar pester nabor primerov. In za nekoga, ki rad bere in / ali gleda kriminalke, bi to moralo biti sanjsko branje.

Pa vsaj mene ni potegnilo. Spet ne morem pokazati s prstom. Kot bi manjkalo dobro končno brušenje. Nekako pomešano je bilo vse skupaj. Večkrat sem se vračala par stavkov nazaj, če sem kaj zgrešila pa nisem... Samo manjkalo je nekaj... Mogoče je to samo moja krivda. Žal imam soavtorja na piki od afere Harry Potter. Mogoče bo kdo drug na to knjigo drugače gledal. Ker v teoriji se sliši kot odlična knjiga.

Jo Nesbø: Kraljestvo

Všeč so mi bile avtorjeve knjige o Harryju Holeu, a ker jih je zmanjkalo (upam, da se piše še kakšno nadaljevanje), sem se odločila, da poskusim še s kakšnim njegovim soloromanom. 

Prvi mi je prišel pod roke Macbeth, priredba Shakespearove drame. In kako sem se mučila! Komaj, komaj sem prilezla do nekako stote strani (pa še to le zato, ker sem bila takrat na morju in sem očitno vzela s sabo premalo knjig), nato pa jo za večno odložila.

Nisem vedela ali si še upam poskusiti, ampak sem mu dala še eno priložnost s Kraljestvom. In ni mi žal! Ne vem, če ta knjiga ni celo boljša kot zbirka o Harryju.

Po dolgih letih se v gorsko vasico vrne izgubljeni brat, da bi kraj z novim hotelom postavil na zemljevid. Na Norveškem pa je ostal drugi brat, ki je živel nekako odmaknjeno, a popolnoma zadovoljno življenje kot šef bencinskega servisa. Prihod ljubljenega brata in njegove žene pa mu svet obrne na glavo.

Nekaj časa beremo zgodbo v sedanjosti, vmes pa so vložki iz preteklosti. Avtor zna besede tako dobro zavijati v meglo, da ves čas vemo, da nekaj ni v redu, a s prstom pa težko pokažemo. Skrivnosti se počasi razkrivajo, vsaj tiste iz preteklosti, a kaj, ko v sedanjosti nastajajo vedno nove.

Ko je manjkalo le še 10 strani do konca, epilog še vedno ni bil znan. Eno truplo v prtljažniku, kako to rešiti? Prepričana sem bila, da je možen le en konec. Recimo da srečen za bralca, malo manj pa za vpletene. Ampak tako bi bilo prav. 

Pa se je obrnilo drugače. In zgodba sigurno še ni končana. Ne more se končati, ker dejanja iz preteklosti kažejo, da se bodo ponavljala tudi v prihodnosti. Ob vsaki najmanjši oviri. Bo kdaj dovolj? Šele ko se bo neznanega posmrtnega življenja bal manj kot samega življenja?

Prava shakespearovska drama.

Julia Phillips: Izginuli svet

V večjem mestu Petropavlovsk na Kamčatki nekega poletnega dne izgineta sestrici. Priča ju je videla, kako sta skupaj z neznanim moškim sedli v avto. In to je bilo to. Vsaj v prvem poglavju.

Vsako naslednje poglavje se dogaja mesec kasneje in v ospredju so drugi ljudje. Drugi ljudje, ki na prvi pogled niso povezani z izginulima sestrama. Spoznamo njihove želje, upe, namene, načrte, njihovo razmišljanje in jih v kratkem poglavju precej dobro spoznamo. Čeprav sester sploh poznali niso pa njuna usoda vpliva na njihovo življenje.

Na naslovnici piše, da je knjiga literarni portret skrivnostne Kamčatke. Bi se kar strinjala s tem. Kamčatka je polotok, na skrajnem vzhodnem koncu Rusije. S treh strani je obdana z morjem, kjer pa se stika s celino, je neprehodna zaradi visokih gora. Edina pot na polotok je torej po zraku ali morju, ceste po njem pa so le redke.

Kljub zaprtosti pa se čuti vpliv zahoda, ne samo Moskve in evropskega dela Rusije, ampak vsega še bolj zahodno. Za nekatere je zahod obljubljena dežela. Nekateri pa še vedno živijo staro življenje, življenje prednikov, ko je bilo potrebno z lastnimi rokami poskrbeti za večerjo. Razlika je hudo vidna med Petropavlovskim in vasmi. In razlika (in rasizem) je hudo vidna med belimi Rusi in domorodci, staroselci.

Skozi poglavja torej spoznamo Kamčatko in njene prebivalce, enajst mesecev kasneje (v zadnjem poglavju, če ne štejemo epiloga) pa prvič slišimo mamo izginulih sestric. Še vedno v megli žalovanja se odpravlja na praznovanje staroselskega novega leta, da bi odmislila dogajanje v zadnjem letu in se mogoče celo sprijaznila z neobstoječim zaključkom.

Tom Phillips: Ljudje - Kratka zgodovina o tem, kako smo vse zamočili

Ja, veliko smo zamočili. Od prazgodovine in Lucy, ki je padla z drevesa, do današnjih dni. In očitno smo se naučili bore malo. Vsaj kot skupnost ljudi. Posameznik pa lahko samo zmaje z glavo, kakšne napake (nenamerne in namerne) so delali naši predniki.

Poleg zmajanja z glavo, moramo pobirati še čeljust po tleh, kamor nam je padla v nejeveri in se občasno od srca nasmejati. Včasih posameznikom ali situacijam opisanih v knjigi, včasih pa le izredno zabavnemu besedišču v knjigi.

Avtor je na zelo poljuden način opisal naše največje polomijade v preteklosti. Prav nič ni skoparil z besedami, ko je našteval bedake in idiote (njegove besede, ne moje!), njihova dejanja, izume, egoizem, pohlep ali pa le slabo načrtovanje in nezmožnost predvidevanja posledic. In najpomembneje, nezmožnost učiti se iz že narejenih napak. Smo danes kaj boljši? Nismo.

Kristina Ohlsson: Izrečene laži

Jap, po Zakopanih lažeh je potrebno prebrati še Izrečene laži.

Martin je olajšan, ker je nečakinjo po ugrabitvi dobil nazaj živo in zdravo. Nevarnosti pa še ni konec. Lucifer še vedno grozi tako njemu in še pomembneje, Belle in Lucy. Martin mora najti Luciferjevega sina, medtem ko je ljudje okoli njega še vedno umirajo in kot se zdi, je vedno on osumljenec. Spet ne bo dovolj le preiskava na Švedskem, ampak bo moral Martin pobrskati še globje po svoji preteklosti kot prejšnjič in se vrniti v Teksas.

No, tokrat pa se zgodba zaključi. Zaplet oz. kar zapleti so nepričakovani in presenetljivi, konec pa tak kot mora biti. Ne nujno srečen, a primeren in z odgovori na vprašanja.

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

Nekdo je zadel najvišji dobitek: 81 milijonov! Po spletu nesrečnih okoliščin se razve (in to javno, po televiziji in v časopisih objavi), da naj bi bil to Feliks Golob (prav prikladno ime ima). Težava je, da Feliks NI zadel ničesar! A kaj, ko mu nihče ne verjame, ne prijatelji, ne šef, ne starši, niti žena ne. Če pa je rekel štiriletni hčerki, ki pač trenutno obožuje kite, da ji bo kupil enega!:)

Življenje se Feliksu vedno bolj zapleta, saj so vsi okoli njega prepričani, da jim laže in da je škrtuh in skopuh, če uporabimo najmilejša izraza. Znesejo se nad njegovim avtom, v nabiralniku ga pričaka crknjena miš, dobivati začne grozilna pisma, izgubi službo, žena s hčerko se odseli... Nič kaj rožnato pa ga najhujše še čaka.

Luštno kratkočasno tekoče branje, sploh začetek. Sredina mi je bila malo manj všeč, reševanje najhujšega hudo privlečeno za lase, je pa epilog dober. Konec dober, vse dobro.