Jonasson ima res tipičen slog, ki se mi je potrebno samo prepustiti. Nad njim sem bila navdušena med branjem prigod stoletnika, malo manj navdušena leto kasneje in ponovno navdušena pri analfabetki. Pri zadnji knjigi sem si obljubila, da bom z naslednjo malo počakala in tega sem se držala. Ampak tale morilec se mi še vedno zdi najslabši od vseh Jonassovih prebranih. Ne bom pa obupala nad njim.
Tokrat je naslovni morilec le lutka v rokah duhovnice, ki ne verjame v Boga in receptorja, ki je jezen na dedka, ki je zapravil družinsko bogastvo. Skupaj pa lahko sovražita ves svet.
Da pa bo tozemsko življenje malo lažje (beri z malo ali veliko več denarja) v morilcu vidita tržno nišo. Najprej ga vprežeta v lomljenje kosti po naročilu, ko pa morilec najde Jezusa (in je še posebej navdušeni nad njegovo krvjo v obliki bolj ali manj žlahtne kapljice), ga aduhovnica in receptor postavita za pastorja novoustanovljene cerkve. Take, ki zbira prispevke za uboge in lačne. Jasno pa je, da si bosta receptor in duhovnica za svoje požrtvovalno delo odškrtnila en majčken procentek. Škoda, ker gos ne more več nesti zlatih jajc, ko se na družbico spravijo kriminalci vseh vrst, ki imajo z njimi neporavnane račune.
Kot že rečeno, slog je enak kot pri prejšnjih knjigah in bolje je ne ravno preveč misliti med branjem. Ampak tokrat mi zgodba nekako ni odgovarjala... Je pa knjiga vsekakor dobrodošlo poletno razvedrilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar