Benjamin Okorn: Ona je Ana

Na zadnji platnici piše, da je Ona je Ana, eden redkih, v Sloveniji morda celo prvi roman, ki iz prve roke opisuje izkušnjo soočanja s shizofrenijo.

Dobesedno vrženi smo v svet Ane, dvajsetletne odlične študentke, ki se ji svet v zelo kratkem času obrne na glavo. Ni se sposobna skoncentrirati, sliši glasove in ima privide, prespi cele dneve in je neobičajno razdražljiva. V psihiatrični bolnišnici dobi diagnozo shizofrenija.

Knjiga je dolga le 150 strani, napeta je kot kriminalka, ki je ne moreš odložiti, prebrala pa sem jo v eni sapi. Ima hiter tempo, brez odvečnih opisovanj, le golo dogajanje. Grozno dogajanje, za Ano in bralca, ki ima uvid v njene misli, bolj grozno kot najbolj krvava kriminalka.

Mirt Komel: Detektiv Dante

Detektiv Dante iz naslova bo tisti Erik Tlomm iz Medsočja, ki se je tja odpravil na okrevanje, a mu to nekako ni uspelo. V Medsočju nismo točno izvedeli, kaj se je zgodilo, da je rabil oddih, zdaj pa nam je to pojasnjeno. Čeprav je Detektiv Dante predzgodba Medsočja, se mi zdi kar prav, da se knjigi bere v obratnem vrstnem redu. Mogoče nekoč pride na vrsto še predzgodba Detektiva Danteja; bi jo z veseljem prebrala. Prav tako bom enkrat v prihodnosti ponovno prebrala Medsočje, kot sem se že namenila.

Haris Izmail je inšpektor, ki mu nadrejeni odredi novega partnerja Erika Tlomma. Poleg običajnega dela pa naj bi še vohunil za njim in o vsem nenavadnem (oz. vsem še bolj nenavadnem) poročal. 

Ko dobita primer ženske s prerezanim vratom, ob njej pa v srce zabodenega svaka, se začne tisto nenavadno, ki sploh Tlomma počasi vodi v psihično nestabilnost. Ali je bil tak že prej? Verjetno.

Tudi v Medsočju beremo o nadnaravnih bitjih in se sprašujemo ali so resnična. Tokrat pa nastopajo džini. So ti resnični? Kot je proti koncu ugotovil Haris, so jih opazili vsaj trije, mogoče štirje, ob različnih priložnostih. So oni krivi za nekatere dogodke? So sledili Tlommu v Medsočje?

Vsekakor vredna branja knjiga. Ne bo pa zadovoljila tistih, ki si želijo jasnega konca.

Carmen L. Oven: Tihotapci miru

Teo je pred kratkim izgubil tri bližnje družinske člane, zadnjega dedka. Ker se od njega ni mogel posloviti, se odloči, da bo naredil uslugo prijateljici in postal prostovoljec v hospicu. Ljudem, ki so na koncu svoje poti, bo bral.

Umirajoči mu kmalu prirastejo k srcu, še najbolj pa gospod M., ki kot naslednjo knjigo predlaga Tihotapce miru. Tako beremo zgodbo Tea, zraven pa skupaj z gospodom M. poslušamo še njegovo branje. 

Knjiga sama ima le dobrih 140 strani, ampak nikakor ni hitro branje. Niti zahtevno ne, le potrebno je brati bolj počasi. Vsekakor je vredna vsega časa in bo sigurno ena mojih ljubših knjig letošnjega leta. Taka, ki jo čez nekaj časa ponovno prebereš z drugačnimi očmi. Taka, ki te lahko nekaj nauči v kateremkoli življenskem obdobju.

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate: Hitlerjevi pozabljeni otroci

Lebensborn je bil nacistični program, da bi dvignili število otrok arijske rase. Že v 30. letih so načrtovali vojno in pričakovali veliko smrti svojih rojakov, zato so aktivno pristopili k reševanju tega bodočega problema. Glavni razlog za Lebensborn pa je bila stvaritev genetsko čiste rase, ki bi vladala. Himmler sam je bil vpet v ta program, podpisoval je ukaze in navodila v zvezi z Lebensbornom. Bil je tudi boter vsem otrokom v Lebensbornu rojenim na njegov rojstni dan.

Primerne otroke so dobili na tri načine. 

Ustanovili so materinske domove, kamor so se lahko zatekle neporočene noseče ženske; seveda so morale dokazati svoje in od otrokovega očeta čisto poreklo. Takrat je bil nezakonski otrok nekaj slabega, z Lebensbornom pa ne več, dokler je imel  primerne prednike.

Drugi način je bilo spodbujanje zanositve med primernimi ženskami in SS častniki. Veliko takih otrok je bilo rojenih na Norveškem in bili so težko pričakovani, vendar so ravno zaradi svojega porekla imeli težave po vojni. V obeh zgornjih primerih so otroci ostali pri materi. A ker so bili kriteriji za primerne otroke zelo strogi (v materinske domove so na primer sprejeli le polovico prijavljenih), so nacisti ugotovili, da bodo na tak način le stežka dobili zadostno število ljudi za novo raso. 

Zato so se poslužili še germanizacije. Na zasedenih območjih so dobesedno ukradli otroke, ki so bili po obsežnih testih spoznani za primerne. Najmlajše so poslali v rejo nemškim družinam. Eden izmed mnogih ukradenih otrok je bil Ivan Pirečnik, druga Erika Matko oz. Ingrid von Oelhafen.

Ko je Tim Tate snemal dokumentarno oddajo o Lebensbornu, je spoznal tudi Ingrid. Žal zaradi omejenega časa njene zgodbe ni mogel vključiti, ji je pa predlagal, da skupaj napišeta knjigo.

Ingrid se spominja zgodnjega otroštva v domovih Lebensborna (takrat tega seveda ni vedela) in življenja s čustveno in veliko časa tudi fizično odsotno materjo in očetom. Na naslovnici knjige je Ingrid, skupaj z bratom, za katerega je kasneje tudi izvedela, da je otrok Lebensborna. Šele ko je nekoč videla papir, ki se je nanašal nanjo, a z imenom Erika Matko, je posumila, da ni Ingrid, kar so ji vedno govorili. Nekajkrat je poskusila z vprašanji o svoji preteklosti, a ji mati ni želela ničesar povedati. Šele po padcu železne zavese je dobila klic nemškega rdečega križa, s katerim se je začelo njeno mukotrpno in dolgotrajno poizvedovanje o svoji preteklosti. 

Ingrid v knjigi opiše svoje otroštvo, kasnejše življenje je le na kratko omenjeno, bolj podrobno pa je opisano njeno raziskovanje in težave pri tem. Doživela je nešteto slepih ulic, ki niso vodile nikamor, majhne drobtinice informacij pa so jo pripeljale do tega, da bi bila lahko Erika Matko iz Rogaške Slatine. A ko je poslala poizvedovanje v Slovenijo, so ji sporočili, da ona ne more biti Erika Matko, ker je Erika Matko živa in zdrava in živi v Sloveniji. Še ena slepa ulica? 

Tudi Lebensborn in njegovo delovanje je bralcu s povprečnim znanjem o nacistih opisano zelo poljudno. Sama o tem ni vedela nič, iskanje informacij pa je bilo težko delo, ker so določene dele nacističnega delovanja skrivali do 21. stol. Mogoče je bil primer Ivana Pirečnika zato lažji, ker se je zgodil kmalu po vojni in je bil spomin še svež, kasneje pa so ljudje raje pozabili sramotno preteklost, dokumente o tem pa prikladno zakopali med gore papirja v arhivih (kar ni bilo že prej uničeno).

Irena Svetek: Rdeča kapica

Komaj sem čakala, da začnem brati. Nova kriminalka izpod slovenskega peresa!

Pa sem bila žal hudo razočarana. Začetek je vsekakor obetaven, potem pa kar nisem mogla verjeti, kako slabo je postalo.

Pozor, polno spoilerjev!

Je avtorica želela v eno knjigo stlačiti čimveč travmatičnih otroštev? In trije, mogoče celo štirje samomori? 

Rdeča kapica je opisana kot psihološka kriminalka. Je opis življenja, otroštva, v večini primerov daleč od najlepšega, dovolj za uporabo tega izraza? Ne vem... Pričakovala sem neko razlago dejanj glavnih junakov pa v večini primerov nisem razumela, zakaj so ravnali, kot so. In to kljub slikanju grozne preteklosti.

Vsekakor ni whodunit kriminalka (nič narobe s tem, seveda). Imamo le nekaj osumljencev, večino pa že v štartu lahko ovržemo, čeprav se zdi, da ravno nedolžni tudi niso. No, le dva taka sem imela v mislih in kolebala med njima. Pa nisem mogla verjeti: krivca spoznamo na zadnjih straneh, prej sploh omenjen ni!

Uf, pa še bi lahko naštevala...

Zakaj je šel morilec na tiskovno konferenco in omenjal rdečo kapico? Bilo je rečeno, da zaradi slave, ampak umor je bil storjen v efektu. Niti ne vemo, kaj je storilcu švigalo po glavi po umoru...

Rečeno je bilo, da je bila žrtev nekaj ur pred smrtjo tako hudo zadrogirana, da je malo manjkalo pa bi umrla zaradi predoziranja. V času umora pa je bila presneto pri sebi. Prav tako tik pred tem, ko se je sama razdevičila (?!?: govora je o trinajstletnici!) s pogriženim dildom. Kar zmajevala sem v nejeveri.

In ne vem, zakaj je oče žrtvine najboljše prijateljice predal dnevnik in zakaj se je ubil. Ja, naj bi bilo razloženo pa nisem bila prepričana.

Skratka v knjigi kar mrgoli detajlov, ki vsaj mene niso prepričali in nisem razumela motivov za določena dejanja.

Pripis 27. 11. 2022:

Ker je izšlo nadaljevanje Rdeče kapice, sem se odločila, da ji dam novo priložnost. Prebrala sem jo ponovno in po pravici povedano, mnenja nisem spremenila.

Knjiga je napisana samo, da šokira in to ne na pravi način.

 

Joyce Carol Oates: Črna voda

Konec osemdesetih se na vrtni zabavi srečata mladenka Kelly in senator. Ona je nad njim čisto navdušena, on pa nad njo, vendar iz različnih razlogov. Kelly aktivno spremlja politiko, o senatorju je napisala celo diplomsko nalogo. Senator, poročen možakar v srednjih letih, pa v Kelly vidi le mlado in naivno dekle, ki je privolila v to, da preživi noč z njim v hotelski sobi. Na poti tja pa doživita prometno nesrečo. Senator je spil veliko preveč, vozi veliko prehitro, avto zgrmi v vodo in se prevrne. Senator se kmalu reši, Kelly pa hudo poškodovana ostane ujeta v avtu in pod vodo.

Knjiga se v bistvu ves čas vrti okoli istih minut (ur?), ko je Kelly pod vodo in se bori za vsak dih zraka, ki je še ostal v avtu. Veliko je ponavljanja, ampak nikakor monotono. Če že, bralec tako lažje občuti grozo, ki šviga skozi Kellyjine misli med utapljanjem. 

V teh groznih trenutkih pa skozi prebliske izvemo še, kaj se je dogajalo na vrtni zabavi, o Kellyjinem življenju in otroštvu. So to halucinacije ob pomanjkanju kisika ali pa je avtorica njeno preteklost spretno vključila v zgodbo? Je to tisto pregovorno, ko se ti pred smrtjo odvrti življenje pred očmi?

V knjigi se ves čas ponavlja fraza "Ko ji je črna voda zalila pljuča in je umrla.", ampak se zgodba tam ne zaključi. Je Kelly takrat res umrla? Večkrat? Ali so ji skozi možgane misli švigale kot ponorele in prepletene ena z drugo? Se je po zaključku knjige in zadnji tej frazi senator vrnil po Kelly? Je res minilo toliko časa ali je šlo le za sekunde?

Vprašanj nešteto in z vsakim ponovnim branjem lahko verjetno prideš do novih ali drugačnih odgovorov.

Podobnost z resnično prometno nesrečo je verjetno le naključna.

Patrick Ness: Sedem minut čez polnoč

Avtor fantazijskih knjig Patrick Ness (trilogija Hrup in kaos) je po prezgodnji smrti avtorice Siobhan Dowd (med drugim je napisala tudi knjigi Uganka londonskega očesa in Barjanski otrok) dobil nalogo, naj dokonča knjigo po zapiskih umrle pisateljice. Na začetku knjige Ness pove, da se ni čutil dovolj sposobnega, a se je le odločil, da bo poskusil. Ne vem ali je knjiga bolj Dowdina ali bolj Nessova, rezultat je super.

In omeniti moram še ilustratorja. Redko opazim ilustracije, še v stripih ponavadi le letijo mimo mene, v tej knjigi pa sem si vsako posebej pozorno ogledala. Jim Kay (zbirka Harry Potter) je svoje delo opravil izvrstno.

Ganljiva zgodba o mladem fantu Conorju, njegovi hudo bolni mami in nepričakovanem obiskovalcu. 

Veliko več ne bom povedala, je že zgornje dovolj. Knjiga je sicer označena kot mladinsko delo, a je več kot primerna tudi za odraslega bralca. 

John Boyne (Deček v črtasti pižami, Upor na ladji Bounty) je celo napisal, da se bo o Sedem minut čez polnoč čez 50 let govorilo kot o klasiki. Bi se kar strinjala s tem.

Stella Norris: Noro zaljubljena

Ne, ne in ne. Bljak. 

Na izbiro sem imela samo branje te knjige in prazno strmenje v nič. Le zato sem prebrala par deset strani (in točno teh par deset preveč) pa nisem prepričana, če sem dobro izbrala.

Ko sem prebrala opis na zadnji platnici in prvo poglavje (ja, ne pretiravam: samo prvo poglavje), sem vedela, kaj se bo v knjigi dogajalo in kako se bo končala. Nisem se zmotila: iz firbca sem prebrala konec. Prvi kiks.

Drugi kiks: ob branju nekontrolirano zavijaš z očmi ob vsem poželenju, ki kar puhti iz vseh predstavnikov moškega spola do glavne junakinje. In ko rečem vseh, mislim vseh (tudi tistih, ki bi jih vsaj krvna povezava lahko zadržala).

Tretjič: tako slabih dialogov pa že dolgo ne.

Razsodba: še najbolj kičasto in osladno plažno branje je boljše kot tole.

Jojo Moyes: Samo jaz

Tretji in zadnji del trilogije. Tukaj pa o prvem in drugem delu.

Lou v New Yorku postane družabnica ženski, poročeni z bogatašem. Kljub popolnoma drugačnemu življenjskemu slogu, ki ga zdaj živi, se v njem presenetljivo dobro znajde. Razen da pogreša Sama. In pogreša svoje čebelaste žabe, čeprav tega niti sama ne opazi.

Sem že prejšnjič napisala, da bi avtorica zgodbo Lou lahko zaključila po prvi knjigi in še vedno se mi tako zdi. Ampak sta tudi nadaljevanji tako dobri in res veliko več kot običajni ljubezenski zgodbi, da se ju splača prebrati. 

Začasno bivališče: Na grad 25, Ig

Uredila: Milica Antić Gaber

V knjigi so zbrana pričevanja desetih žensk, ki prestajajo zaporno kazen na Igu. Od približno stotih se jih je teh deset prostovoljno odločilo, da povedo svojo zgodbo. S svojimi besedami povedo toliko podrobnosti, kot jih želijo, spraševalke pa so v samo pripoved čim manj posegale.

Deset žensk je med sabo zelo različnih, so različnih starosti, kazen prestajajo zaradi različnih razlogov, za sabo imajo različno preteklost... Nekatere so s svojo usodo sprijaznjene in sprejemajo svojo krivdo, druge ne. Nekatere so bolj konfliktne, druge poskušajo čas v zaporu preživeti čim bolj mirno. Nekatere zapor (ali vsaj nekatere elemente) opisujejo skoraj pozitivno, druge kot nujno zlo. Nekatere imajo s pazniki dobre odnose, druge ne. 

Svojo zgodbo pripovedujejo ženske, ki imajo za sabo zelo različno preteklost. Nekatere so otroštvo preživele v urejeni družini, druge ne. Nekatere imajo za sabo celo paleto napačnih moških, druge zunaj čaka zvesti partner, ki jo podpira. Nekatere so krive očitanih dejanj, druge ne (vsaj po njihovih besedah) ali pa bi si vsaj zaslužile manjšo kazen. Nekatere so zaprte zaradi drog, druge zaradi gospodarskega kriminala ali nasilja.

Deset različnih žensk, ki so iz različnih razlogov želele povedati svojo zgodbo.