Peter Čeferin, Vasja Jager: Sodni dnevi

Odvetnik in novinar napišeta zgodbo. V več medijih, recenzijah, mnenjih o knjigi sem zasledila stavek: "Kaj pa, če je vse res?" Hja, jaz se o tem nisem spraševala (sploh po prebrani knjigi ne), dopuščam pa možnost, da je kak detajl navdahnjen po resničnem življenju.

K odvetniku, ki se ravno pobira po smrti žene, pride obupana mama. Njen sin je obtožen umora svojega veliko starejšega, veliko bogatejšega homoseksualnega partnerja. Dokazov v prid njegovi krivdi kar mrgoli, a odvetnik mu verjame in se zakoplje v delo. Konec je tak, kot konec je, se pa (zanimivo) odvetniku izpove mož iz ozadja in mu (nam) pojasni preteklost in motiv za umor.

V knjigi je vse: kriminalka, mafija, naročeni umori, sojenje, odnosi v družini, celo ščepec ljubezenske zgodbe. Le prekratka se mi zdi. Ali pa sem navajena na daljše zgodbe, ko je vsak dogodek opisan v sedajnosti in ne samo omenjen v prihodnosti? Tudi krajša verzija je ok, le prehitro je konec.:) Ampak le ok, kar velja tudi za to knjigo na splošno.

Martin Michael Driessen: Pelikan

Knjiga je podnaslovljena kot komedija. Ne vem, zakaj.
Začne se konec osemdesetih v vasi/manjšem mestu nekje na hrvaški obali. Andrej je poštar, ki občasno pregleduje pošto. Med drugim to šteje kot svojo državljansko dolžnost: kaj pa če si pišejo kaki vohuni? Da vzame še denar, ki ga občasno najde v kuvertah, ni nič slabega. Saj še preveč trdo gara.
Josip upravlja vzpenjačo. Doma ima umsko prizadeto hčer in hudiča namesto žene. Nič čudnega (njega vsaj lahko razumemo, za razliko od moža iz knjige Tiha žena), da si na skrivaj najde ljubico iz Zagreba.
In ko Andrej najde ljubezensko pismo? In ko Josip ugotovi, da Andrej odpira pisma? Jap, začne se izsiljevanje. Andrej Josipa, Josip Andreja. In to je po mojem mnenju edini komični zaplet. Noben ne ve za identiteto svojega izsiljevalca, na koncu postaneta še prijatelja.

Jah, knjiga opisuje njuno življenje in njune tegobe, ki jih je precej, nadaljuje se skozi leta, da pridemo do vojne ob razpadu Jugoslavije in konča nekaj let po novem tisočletju. Z velikimi preskoki vmes.
Knjiga ima nekaj čez 200 strani, zato se jo skoraj lahko prebere na mah, tudi slog pisanja je dovolj lahkoten za brzino. Sem pa ob koncu le skomignila z rameni. Tako nekako pusta se mi je zdela. In ostala sem brez mnenja. Če ima kdo par uric odveč, si naj jo privošči, prav priporočila je pa ne bi.

A. S. A. Harrison: Tiha žena

Tiha žena, res je. Dokler ni več...
Knjigo beremo skozi njene in skozi njegove oči. Oba izhajata iz disfunkcionalnih družin, kar je verjetno razlog za njuna dejanja v knjigi. On je podjetnik, ona gospodinja. On vara, ona ve. In tiho prenaša.
Že na prvih nekaj straneh izvemo, da bo ona morila. Razlog slutimo. Noče biti več tiho. Čeprav je neverjetno potrpežljiva. Vzorec iz otroštva.
Si mislimo, da knjiga ne more presenetiti. Pa lahko. Par strani pred koncem sem tudi mislila, da bo "nedokončana", pač brez konca. Da ne poteši radovednosti in ne odgovori na vprašanja, ki se ti porajajo med branjem. Pa je presenetila. Pozitivno, jasno.

Jo Nesbø: Pentagram

Tole je že peti del o Harry-ju Hole-u, tukaj pa o četrtem.

Harry je tokrat res na dnu. Njegov alkoholizem je eskaliral do neslutenih višav, tokrat mu resres grozi, da bo ostal brez službe, ljubezensko življenje je na mrtvi točki in še osebnemu in poklicnemu sovražniku mu ni uspelo dokazati zločinov.

Ponovno lovi zločinca, ponovno ga uspe ujeti, za piko na i pa se še vse iz prejšnjega odstavka razreši. Na tak ali drugačen način. Torej s šesto knjigo štartamo (skoraj) z začetka.

Robert Galbraith: Smrtonosna belina

Četrta knjiga o zasebnem detektivu Cormoranu Striku in njegovi pomočnici Robin. In o njunem novem primeru in njunih peripetijah.:)

Robert Galbraith je v bistvu psevdonim J. K. Rowling. Ja, tista, ki je napisala Harry-ja Potterja.:) Za zbirko o Striku si je izbrala drugo ime, da je slava povezana s Harry-jem ne bi zasledovala še naprej. V bistvu je želela vedeti ali bo znala ponovno napisati dobro (super) knjigo kot "neznanec". Ji ne zamerim...:)

Med Robin in Strikom so se že v prejšnjih knjigah vnemale iskrice, a nič določenega. Če bi bila le malo bolj iskrena med sabo... Tudi v Smrtonosni belini se to nadaljuje, kljub temu da je Robin (končno) poročena. Z vedno bolj zoprnim možakarjem. Me ne bi presenetilo, če bi v prihodnosti zagrešil kak zločin, glede na to kako narcističen, nadzora željan in celo sociopatski deluje.
No, Robin in Strike (ponovno) rešita primer. Tokrat nekaj v povezavi z otroškimi spomini na umor očitno motenega mladeniča, nekaj o izsiljevanju poslanca, samomoru ali umoru...

Zanimivo, da me v knjigah, kjer nastopajo iste osebe, vedno bolj zanima razvoj njihovega življenja. Razreševanje zločinov je le še plus.

Michel Bussi: Čas je morilec

Ponovno ena Bussijeva (Letalo brez nje). Tokrat naslov knjige nima nič z "rešitvijo" knjige.;)

Je pa ena podobnost. Dnevnik. In preko njega skakanje v času.

Pred 27 leti je na otok Korzika na počitnice prišla družina. Oče družine je sin zelo vplivnega Korzičana. Poleg so še mama in najstniška otroka, sin in hči. Hči Clotilde je tista, ki je takrat pisala dnevnik o dogodivščinah najstniške grupe otrok in svojih mišlenjih. Čez 27 let pa se Clo prvič vrne nazaj na Korziko, sedaj s svojim možem in najstniško hčerko. 

Knjigo beremo skozi oči odrasle Clo in preko neznanega bralca njenega dnevnika. Vsako prebrano poglavje iz dnevnika se zaključi še z mislimi ne ravno najbolj pozitivnega bralca. Vedno bolj škodoželjen, maščevalen in nevaren se nam zdi. Odrasla Clo pa se medtem spopada z bolečimi spomini. Takrat, pred 27 leti, so se njene počitnice zaključile s prometno nesrečo, v kateri je umrla cela njena družina. Danes pa se spopada z nenavadnimi dogodki. Najbolj neverjetno in šokantno je pismo njene mame. Njene umrle mame, mame, ki jo je videla umreti. Ne more biti njena mama, a podrobnosti v pismu je poznala le ona. Je njena mama ali se nekdo na krut način norčuje iz Clo? A zakaj?

Seveda se v knjigi razkrije precej zakopanih skrivnosti, pride do nekaj smrti in nič ni kot se zdi.;) Med branjem sem ves čas premišljevala kdo, kdo je tisti, pa mi ni uspelo. Sčasoma je kar zmanjkalo osumljencev in motivov. Tisti je nekdo, na katerega nikakor ne bi pomislili. 

Všeč mi je bil tudi konec. Dostikrat se knjige končajo zelo na hitro, komaj (ali celo to ne) izvemo, kaj se je zgodilo z glavnimi igralci. Tokrat bralce čaka še zadnje poglavje, ki se dogaja še 27 let kasneje. In radovednost je potešena.:)

A. J. Finn: Ženska na oknu

Anna, ženska srednjih let, ima agorafobijo. Dneve preživlja v svoji hiši, igra šah na internetu, svetuje na forumu (ker je psihiloginja), gleda črno-bele filme, prekomerno pije in opazuje sosede. Občasno se pogovarja še z možem in hčerko, ki "ne živita pri njej". Kje sta, zakaj sta tam in kaj je Anno pahnilo v agorafobijo?
Nekega dne se v hišo nasproti vseli družina z najstniškim sinom in skozi njihovo okno Anna vidi zločin. Nihče ji ne verjame. Prvič zaradi njenega stanja in drugič, ker o zločinu ni sledu. Se je sploh zgodilo ali je le halucinirala zaradi nerednega jemanja tablet in hkratnega pitja alkohola?

Zanimiv zaplet. V opisu knjige imajo prav: "Nič ni, kot se zdi."

Stephen King: Revolveraš

Prebrala sem kar nekaj Kingovih knjig, vse ali skoraj vse prevedene v slovenščino. Še nisem bila razočarana. Čisto vse so mi bile (nekatere bolj, druge manj) všeč.

Tale (in nadaljevanja) pa ne bo ena izmed teh. Prebila sem se nekako do polovice, potem pa obupala. Res je, da nisem ravno ljubiteljica fantazijskih zgodb. Seveda obstajajo take iz tega žanra, ki so mi všeč, a očitno sem pri teh veliko bolj izbirčna, kot recimo pri kriminalkah. Pa še s prstom ne morem pokazati, kaj me pri nekaterih potegne in pri drugih odvrne.:(
Čeprav sem si od Kinga res več obetala...

Walter Isaacson: Leonardo da Vinci

Zelo podrobna biografija nespornega vsestranskega genija z nešteto opombami z viri. Bukvo sem brala vzporedno z zadnjimi nekaj knjigami. Se jo skoraj lahko bere kot roman, je pa seveda bolj zahtevna in z veliko listanja naprej in nazaj, da si lahko prebereš opombe ali prelistaš nazaj do slike, o kateri piše čez nekaj strani.


O Leonardu sem vedela kar nekaj stvari. Nisem pa vedela, da je uradno potrjenih njegovih slik le nekaj. Okoli deset, če se prav spomnim. Nisem vedela, da noben njegov (avto)portret ni nujno njegov. Tudi tisti na naslovnici ne. Nisem vedela, da je imel ogromne težave z dokončanjem slik, tudi zavoljo njegovega perfekcionizma. Nisem vedela, da je znano Mono Lizo ob smrti še vedno imel ob sebi (okoli 16 let, če se prav spomnim) in jo je še vedno dodeloval. Nisem vedela, da je znana Zadnja večerja precej popravljena, ker Leonardova tehnika slikanja na steno ni bila najboljša in se je slika že zelo kmalu uniičila.
In to je le nekaj stvari, ki jih nisem vedela o njegovem slikanju. Nisem vedela niti tega, da je bil ravno pri slikanju najmanj produktiven.

Sem vedela, da je bil vsestranski genij in tako vedoželjan, da mu verjetno še danes ni para. Zanimalo so ga vode, valovanje, vrtinci... Bil je kipar, sicer nesojeni. Anatom. Seciral je nekaj deset trupel in živali, tudi še bijoče prašičje srce. V zadnjem primeru ga je pač zanimalo, kako delujejo zaklopke. S seciranjem pa je med drugim ugotavljal položaj mišic, da je lahko realistično slikal. Ravno zaradi tega mu je uspelo narisati izmuzljivi nasmešek Mone Lise. Geolog. Pa še lahko naštevam...

S sabo je vedno nosil beležnico, kamor si je zapisoval misli, sezname, napotke ali skiciral. Veliko (vse?) so ohranjene. Zaradi njih vemo, da je bil prvi, ki je ugotovil določene podrobnosti o človeških zobeh. In podrobnosti o človeškem vidu. In bil je prvi, ki je ugotovil, kako deluje zaklopka v aorti. Ogromno stvari je ugotovil prvi (tudi več stoletij prej) s pomočjo opazovanja, a ker je pozornost hitro preusmeril drugam in ker se mu nikoli ni zdelo dovolj pomembno ali vredno truda, da bi svoje zapiske objavil, ne velja za pionirja pri določenih področjih v znanosti.

Michel Bussi: Letalo brez nje

Letalo trešči v goro. Umrejo vsi potniki, razen 3-mesečne dojenčice. Pravi čudež, s kislim pridihom. Na letalu sta bili dve enako stari dojenčici, starši so umrli, stari starši in sorojenca obeh punčk ne morejo z gotovostjo potrditi identitete. No, sodišče jim pač ne verjame na besedo, da je ravno njihova vnukinja preživela. DNK analize pa še niso na voljo.

Knjigo beremo skozi oči brata ene izmed dojenčic čez 18 let. Sam skozi celotno knjigo bere še dnevnik zasebnega preiskovalca, ki je poskušal dokazati to ali ono identiteto.

Knjiga kar dobro potegne. Najprej nas zanima, kateri družini bo otrok dodeljen. Potem kaj je pokazal test DNK čez leta. Vmes pa še skrivnostna smrt detektiva. Konec je pa tak, kot ga na začetku knjige nikakor ne pričakujemo, ampak ob pozornem branju proti koncu vsaj sumimo. Že sam naslov knjige je namig...;)