Je pa ena podobnost. Dnevnik. In preko njega skakanje v času.
Pred 27 leti je na otok Korzika na počitnice prišla družina. Oče družine je sin zelo vplivnega Korzičana. Poleg so še mama in najstniška otroka, sin in hči. Hči Clotilde je tista, ki je takrat pisala dnevnik o dogodivščinah najstniške grupe otrok in svojih mišlenjih. Čez 27 let pa se Clo prvič vrne nazaj na Korziko, sedaj s svojim možem in najstniško hčerko.
Knjigo beremo skozi oči odrasle Clo in preko neznanega bralca njenega dnevnika. Vsako prebrano poglavje iz dnevnika se zaključi še z mislimi ne ravno najbolj pozitivnega bralca. Vedno bolj škodoželjen, maščevalen in nevaren se nam zdi. Odrasla Clo pa se medtem spopada z bolečimi spomini. Takrat, pred 27 leti, so se njene počitnice zaključile s prometno nesrečo, v kateri je umrla cela njena družina. Danes pa se spopada z nenavadnimi dogodki. Najbolj neverjetno in šokantno je pismo njene mame. Njene umrle mame, mame, ki jo je videla umreti. Ne more biti njena mama, a podrobnosti v pismu je poznala le ona. Je njena mama ali se nekdo na krut način norčuje iz Clo? A zakaj?
Seveda se v knjigi razkrije precej zakopanih skrivnosti, pride do nekaj smrti in nič ni kot se zdi.;) Med branjem sem ves čas premišljevala kdo, kdo je tisti, pa mi ni uspelo. Sčasoma je kar zmanjkalo osumljencev in motivov. Tisti je nekdo, na katerega nikakor ne bi pomislili.
Všeč mi je bil tudi konec. Dostikrat se knjige končajo zelo na hitro, komaj (ali celo to ne) izvemo, kaj se je zgodilo z glavnimi igralci. Tokrat bralce čaka še zadnje poglavje, ki se dogaja še 27 let kasneje. In radovednost je potešena.:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar