Začne se konec osemdesetih v vasi/manjšem mestu nekje na hrvaški obali. Andrej je poštar, ki občasno pregleduje pošto. Med drugim to šteje kot svojo državljansko dolžnost: kaj pa če si pišejo kaki vohuni? Da vzame še denar, ki ga občasno najde v kuvertah, ni nič slabega. Saj še preveč trdo gara.
Josip upravlja vzpenjačo. Doma ima umsko prizadeto hčer in hudiča namesto žene. Nič čudnega (njega vsaj lahko razumemo, za razliko od moža iz knjige Tiha žena), da si na skrivaj najde ljubico iz Zagreba.
In ko Andrej najde ljubezensko pismo? In ko Josip ugotovi, da Andrej odpira pisma? Jap, začne se izsiljevanje. Andrej Josipa, Josip Andreja. In to je po mojem mnenju edini komični zaplet. Noben ne ve za identiteto svojega izsiljevalca, na koncu postaneta še prijatelja.
Jah, knjiga opisuje njuno življenje in njune tegobe, ki jih je precej, nadaljuje se skozi leta, da pridemo do vojne ob razpadu Jugoslavije in konča nekaj let po novem tisočletju. Z velikimi preskoki vmes.
Knjiga ima nekaj čez 200 strani, zato se jo skoraj lahko prebere na mah, tudi slog pisanja je dovolj lahkoten za brzino. Sem pa ob koncu le skomignila z rameni. Tako nekako pusta se mi je zdela. In ostala sem brez mnenja. Če ima kdo par uric odveč, si naj jo privošči, prav priporočila je pa ne bi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar