David Baldacci: Mož s popolnim spominom

Začetek nove serije o možu s popolnim spominom, Amosu Deckerju. Po hudi poškodbi glave je bil "blagoslovljen" s sposobnostjo, da ničesar ne pozabi. Narekovaje v prejšnjem stavku sem uporabila, ker ne more pozabiti niti najdbe svoje umorjene družine.

Eno leto po pretresu pa Amosa povabijo v preiskovalno ekipo, ki se ukvarja z množičnim pokolom v šoli. S svojimi sposobnostmi jim bo v veliko pomoč.

Zanimiv protagonist (ne samo zaradi popolnega spomina), zanimiv primer in zanimivo branje. Nestrpno čakam nov prevod.

E. O. Chirovici: Knjiga zrcal

Literarni agent Peter Katz prejme rokopis dela knjige, v katerem so opisani dogodki izpred skoraj 30 let. Avtor rokopisa Richard Flynn se spominja prijateljevanja z znanim profesorjem in psihiatrom Wiederjem, ki so ga v tistem času brutalno umorili, morilca pa nikoli našli. Flynn v rokopisu trdi, da zaradi nedavnih dogodkov ve, kaj se je v resnici zgodilo tisto noč, a preden ga Katz lahko kontaktira in prosi še za preostanek rokopisa, Flynn umre, rokopisa pa ni nikjer najti.

Katz se odloči, da bo na lastno pest raziskal pretekle dogodke. Bolj ali manj uspešno kontaktira več ljudi, ki bi lahko kaj vedeli o umoru ali ozadju umora. A kaj, ko ves čas sliši nasprotujoče zgodbe. Kaj se je v resnici zgodilo in kaj je iz tega ali onega razloga plod domišljije?

Chirovici trdi, da je dobil navdih za zgodbo v dejstvu, da so si naši možgani sposobni dobesedno izmisliti spomine ali pa verodostojno zakrpati luknje v naših spominih. Recimo da smo prepričani, da smo prisostvovali nekemu dogodku, v resnici pa nas tam sploh ni bilo, ampak smo o tem dogodku le slišali.

Verjetno je hotel namigniti, da je veliko njegovih likov v knjigi iz tega razloga opisovalo dogodke, ki se v resnici niso zgodili, a jaz mislim, da je resnica drugačna. Imeli so več kot dovolj dobre motive, da so zavestno lagali.

Kari Hotakainen: Kar nam je usojeno

Salme proda svojo življensko zgodbo pisatelju, ki je brez navdiha. Govori mu o svojem molčečem možu in svojih otrocih. A tisto, kar pove Salme, ni čista resnica. Njihove zgodbe so drugačne. Kot pravi pisatelj sam: zgodba ima več različnih vidikov.

Robert Bryndza: Dekle pod ledom

Začetek zbirke o višji inšpektorici Eriki Foster. Kot vedno je potrebno rešiti umor. 

Redko to rečem, ampak ta kriminalka mi ni bila všeč. Niti eden izmed likov se mi ni priljubil, dialogi niso bili prepričljivi, razrešitev zločina ni bila verodostojna in na koncu je ostalo neodgovorjenih precej vprašanj. 

Joël Dicker: Knjiga o Baltimorskih

Ker sem bila navdušena nad Resnico o aferi Harry Quebert, se je na listi znašla tudi naslednja Dickerjeva. In se bo znašla še naslednja, če jo kdaj napiše...

Tokrat Marcus piše o baltimorskih Goldmanih, to so njegovi stric, teta in oba bratranca, ki jih je vedno občudoval. Sam pa spada v drugo vejo: montclairski Goldmani. Besedilo skače med današnjim dnem, med pisanjem družinske sage, spominjanjem preteklosti in samo preteklostjo. 

Tokrat ni nobenega zločina, ki bi ga bilo potrebno razrešiti in nobenega krivca, ki bi ga bilo treba poiskati. Pa nič hudega, njihova zgodba je več kot dovolj zanimiva, da se knjigo težko odloži. Ves čas čakamo na Dramo. Le kaj se je zgodilo, da se jim je vsem življenje tako obrnilo?

Samo pripomba: v obeh Dickerjevih knjigah nastopa Marcus Goldman. Po končanem študiju je napisal uspešnico. Ta del je v obeh knjigah. V knjigi Resnica o aferi Harry Quebert se potem zaradi pisateljske blokade odpravi k mentorju Quebertu in se zaplete v dramo opisano v tej knjigi. Njegova preteklost v tej knjigi skoraj ni opisana, poudarek je na sami aferi Harry Quebert.

V drugi knjigi Knjiga o Baltimorskih pa del Marcusovega življenja, opisan v prejšnji knjigi niti omenjen ni. Tisto leto (približno) je čisto izpuščeno. Omenjena je njegova prva knjiga, ki je bila uspešnica, druga, ta o aferi, ki je bila, mimogrede rečeno, tudi uspešnica, pa sploh ne.

Selja Ahava: Stvari, ki padejo z neba

Neka tragikomična zmes vsega. Mešanica neverjetne sreče in nesreče, mešanica običajnega življenja in čudaškega, mešanica resničnosti in pravljice. 

Edina rdeča nit je deklica Saara. Njeni materi na glavo pade kos ledu z letala. Njena teta dvakrat zadene glavni dobitek in si dopisuje z moškim, ki ga je štirikrat zadela strela. Nova žena njenega očeta pa v trebuhu nosi morsko deklico.

Jo Nesbø: Žeja

Že enajsti del o treznem, družinskem predavatelju. Tukaj pa deseti del.

Začetek je kazal, da bo Harry kot v prejšnjem delu nekako odrinjen v ozadje, stranski liki, ki že davno niso več stranski, pa bodo ponovno v ospredju. Ampak je tokrat Harryju uspelo ostati glavni lik, čeprav mu nekateri precej uspešno konkurirajo. Se spomnim iz preteklih romanov, da avtor ni imel nobenih težav pri umoru kakega Harryjevega prijatelja ali sodelavca, zdaj so pa vsi njegovi bližnji (prijatelji ali malo manj prijatelji) že tako dolgo na "sceni", da me je kar presenetilo, ko sem začela navijati za očitnega negativca iz prejšnjih delov.

Žeja po krvi oz. bolj žeja po slavi in priznanju je glavno vodilo tokrat. Harryja ponovno potegnejo iz njegove na novo ustanovljene cone udobja, da bi ujel svojega starega sovražnika. 

Mojstrski je tale Nesbø. Zaradi vseh mogočih podrobnosti, ki se poklopijo šele na zadnjih straneh, ki postanejo smiselne šele, ko jih Harry tako nonšalantno razloži in podrobnosti, ki nas namenoma zavajajo, si ne morem kaj, da si avtorja ne bi med ustvarjanjem zgodbe predstavljala z gorami papirja pred sabo in z markerjem v roki, ko riše povezave.

Harlan Coben: Prevara

Bivša vojakinja Maya je ostala sama z majhno hčerko. Njenega moža so umorili med spodletelim ropom. 

PTSM, smrt moža in smrt sestre pred nekaj meseci... Je res tako v stresu, da ima privide mrtvega moža? Maya ni prepričana, zato začne raziskovati.

Prevara, res je. In bralec je tisti, ki je še najbolj prevaran. V pozitivnem smislu, seveda. Coben je kot vedno vrhunski.

Jure Godler: Predsednikova norost

...ali predsednik republike je nor.

Pa ne samo on. Očitno je ta norost kar nalezljiva. 

Si upamo predstavljati, kakšno bi bilo stanje v Sloveniji z norim predsednikom? In ko rečem norim, mislim resno norim, kot angleški kralj Jurij III. Ta je bil tudi navdih za pričujočo knjigo. Vzporednice vsekakor so, in to precej zanimive, a skozi knjigo sem se le stežka prebila, kljub temu da je relativno kratka in napisana kot dramsko besedilo (torej še krajše kot običajno). Še poskus dobrega konca ni popravil grenkega priokusa.

Joy Fielding: Območje divjine

Jeff, mačo ženskar. Jeffov otroški prijatelj Tom, popadljivi bivši vojak. Jeffov odtujeni polbrat Will, prijazni študent. Trije moški pijejo pivo v baru, ko vstopi lepa ženska in jim obrne svet na glavo. Nedolžna stava se obrne v smrtonosno igro.

Popolnoma presenetljiv konec knjigi doda precej točk.

Jana Frey: Velike zelene oči

Lena, najstnica z velikimi zelenimi očmi, po prometni nesreči oslepi. Kako strašno in nepojmljivo se je podati v neznani temni svet, nam opiše kar sama brez dlake na jeziku.

Mladinski roman, ki tudi odraslim, ki vidimo, odkrije tančice sveta, ki nam ni znan.

Povzeto po resnični zgodbi, prav tako kot Svet za rešetkami.

J. M. Erre: Pazite se psa

Pazite se psa? Pa je pes še najbolj nedolžen v vsej štoriji.

Druga drugi nasproti stojita dve hiši. Zanimivo, zgodba je tako zastavljena, da bi se lahko dogajalo kadarkoli, šele proti koncu knjige lahko časovni okvir precej zožamo. Verjetno namenoma tako napisano...:)

V teh dveh hišah živijo stanovalci, eden bolj nenavaden od drugega. Dva drug drugega v dnevnikih obtožujeta vohunjenja in zalezovanja, čistilka in njen avtistični sin, dve hišnici, ki se ne preneseta, pisec erotičnih romanov, malo zmene z mamo, nenazadnje tudi ubogi pes iz naslova...

Beremo njihove dnevniške zapiske in se sprašujemo ali je možno na kup spraviti toliko ekscentrikov. Priznam, ob branju njihovih besed sem se spraševala, če sta ti dve hiši mogoče neko prehodno okolje med psihiatrično bolnišnico in zunanjim okoljem. Pa kljub temu da beremo njihove najglobje misli, tavamo v temi, kaj se v resnici dogaja v eni ali drugi hiši. Eden izmed piscev je zanimivo ugotovil: ali v dnevnik pišemo o resničnem samem sebi ali pišemo dnevnik z namenom, da ga bo v prihodnosti nekdo prebral in se v zapisih zatorej olepšamo?

Siobhan Dowd: Barjanski otrok

Zgodba se dogaja na Irskem otoku, ravno na meji med državama, v turbulentnih časih leta 1981. To poletje se Fergus pripravlja na maturo, upa na odhod daleč stran od spopadov, njegov brat pa je eden izmed tistih, ki v zaporu gladovno stavkajo. Literarni liki so izmišljeni, a ozadje zgodbe je resnično.

https://en.m.wikipedia.org/wiki/1981_Irish_hunger_strike

Fergusa pa v sanjah obiskuje še Mel, dekle iz železne dobe, ki je živela v istih negostoljubnih krajih kot on. Njeno presenetljivo dobro ohranjeno truplo je našel v okoliškem barju. 

Knjigo sem si izbrala, ker sem prebrala tudi avtoričino Uganko londonskega očesa, ki mi je bila veliko bolj všeč.