Siobhan Dowd: Uganka londonskega očesa

Književna dela nad 13 let.:) Tako je v knjižnici razvrščena ta knjiga.
Ampak nič hudega. S skoraj 300 stranmi ni prekratka za odraslega bralca. Besede pa le tečejo malo hitreje, zaradi bolj poenostavljenih stavkov, malo oseb in brez nepotrebnega dolgoveznega opisovanja rastoče trav'ce in občutkov ob tem. No, vsaj meni ob tem oči kar same zavijejo nekam pod nebo.
Torej, knjiga popolnoma primerna za najstnike, tudi malo mlajše bolj zagrete bralce in odrasle, da si malo oddahnejo.

Kaj mi je bilo všeč? Na prvi pogled nerazložljivo izginotje najstnika s Kolesa (če gre gor, mora priti dol, mar ne?) v slogu Sherlocka Holmesa, avtistični bratranec izginulega, ki v tej knjigi nastopa kot glavni detetiv in samo branje njegovih misli. Neumorno povezovanje vsakdanjih dogodkov z vremenskimi pojavi in čudenje ter občasno razlaganje metafor.

Kat se je zarezala kot pečen maček. To se samo tako reče, kadar se kdo glasno zasmeje, čeprav dvomim, da se mački sploh kdaj smejejo, kaj šele, da bi bilo do smeha pečenemu mačku.:)

Jo Nesbø: Odrešenik

Peti del.

Res s šestim delom štartamo skoraj od začetka. Edino ena malenkost se razkrije na zadnjih straneh.
Ravno zaradi takih detajlov (menda) skandinavskega kralja kriminalk še vedno berem. Ker me še vedno zanima, kakšni so odgovori na nekatera vprašanja iz prejšnjih delov. Ali je avtor pozabil nanje?:(

Nesbø-ja sem se sicer že malo naveličala. Tudi po dveh mesecih od zadnje njegove prebrane knjige ga nisem z veseljem prijela v roke. Ampak me je Odrešenik presenetil. Pozitivno. In to kjub temu, da mi je celotno zaroto uspelo razrešiti še pred koncem knjige.;) Mogoče ravno zato...:P

Adam Kay: Tole bo bolelo

Bivši zdravnik je napisal knjigo o svojih (nekaj je tudi sposojenih) prigodah, ki jih je doživel med svojim šolanjem in delom. Večkrat sem se od srca nasmejala, večkrat privzdignila obrvi zaradi šoka ob prebranem in večkrat ostala odprtih ust ob neumnosti (žal, ni lepše besede) nekaterih pacientov.

Branje hitro steče. Slog je lahkoten, besedilo pa razdeljeno v poglavja, včasih dolga le nekaj stavkov, v obliki dnevniškega zapisa.

Med branjem užitek greni le odkrita kritika do britanskega zdravstvenega sistema, v nekaterih podrobnostih sumljivo podobno slovenskemu.
Ni se mi zdelo grozljivo brati o nazorno opisanih hudournikih krvi in slapovih plodovne vode. Najbolj grozljivo je brati o tem, da so kronično utrujeni zdravniki odgovorni za življenja.


Priporočam v branje. Tudi moškim.

Shari Lapena: Par iz sosednje hiše

Anne in Marco se odpravita na večerjo v sosednjo hišo. Svojo šestmesečno hčerkico pustita doma z vklopljeno elektronsko varuško in vsake pol ure jo odideta pogledat. Ko pa se le odpravita domov, malčice ni več!
Približno polovica knjige se odvije v 24 urah, preostanek pa v nekaj naslednjih dneh. Nastopa le nekaj oseb in čisto vsaka izmed njih je na tak ali drugačen način sumljiva. Ne v prvi polovici knjigi, takrat so še vsi nedolžni, kasneje pa se razkrijejo njihove skrivnosti.

Malo mešane občutke mi je pustila ta knjiga. Nisem čisto prepričana, da mi je všeč.

K. A. Tucker: Zakopana voda

Tole sem pa na slepo vzela iz knjižnice. Pa ni razočarala.

Jesse najde Alex dobesedno na pragu smrti. Ko se zbudi, se ne spomni ničesar. Niti svojega imena, kaj šele, kdo je Jesse in kaj se ji je zgodilo.
Knjiga s poglavji skače med Jessejevim takrat in Alexinim oz. Waterinim, kot se je poimenovala, zdaj. Ko skočimo v preteklost, izvemo, kako sta se spoznala, zaljubila in kako je prišlo do Alexininih poškodb. V sedanjosti pa sledimo Water, kako se spopada s popolno amnezijo in (jasno) ponovnim zaljubljanjem v Jesseja.

Predvidljivo. A luštno.

Avtorica je menda (kot sem brala) precej znana že zaradi svoje prejšnje zbirke knjig Deset kratkih vdihov. Z Zakopano vodo pa je začela novo serijo. Rabila je spremembo, pravi.:)

Tadej Golob: Jezero

Hmmm, knjiga me je vsekakor pritegnila. Sem jo že začela brati z visokimi pričakovanji, glede na v večini pozitivne komentarje, ki sem jih našla na internetu. Menda vsaj dosega, če ne celo presega "kralja" skandinavskih kriminalk.
Kot sem rekla, začelo (in nadaljevalo) se je obetavno. Truplo, celo brezglavo, zanimivi glavni liki, knjiga je kar vlekla po nadaljnem branju.

Ampak... Konec oz. potešitev bralčeve radovednosti me je pa razočaral. Niti ne toliko izbira krivca, ampak količina nepotrebnih dodatkov in slepih ulic pri raziskovanju zločinov.
Zanimivo, pri prejšnji knjigi me to ni motilo. Je bila zgodba zanimivo in logično speljana naprej. V Jezeru pa ne.
Razkritje krivca in motiv za zločin sta bila spisana na le nekaj straneh. Mogoče je ta hitrost tudi botrovala temu, da ni razjasnjeno, kako oseba ni bila razglašena za pogrešano cca. mesec dni. Ja, bila je brez družine, a imela je službo, ljubimca (celo dva), verjetno tudi prijatelje.

Jezero ima še nadaljevanje, bom tudi to prebrala, čeprav po prebranih kritikah te knjige, le-te niso tako pozitivne kot pri predhodnici.

Joël Dicker: Resnica o aferi Harry Quebert

Že nekaj časa je minilo, ko sem čisto slučajno po televiziji naletela na istoimensko nadaljevanko. Neverjetno dobra se mi je zdela, čeprav sem navajena podobnih zgodb. Moje veselje pa je bilo še večje, ko sem ugotovila, da je posneta po knjižni predlogi!:)
Resnica o aferi Harry Quebert

Filmi (nadaljevanke) so skoraj vedno slabši kot knjige, v tem primeru pa temu ni tako. Mogoče, ker se v desetih enournih delih lahko pove več kot le v dveh urah? Med branjem sem ugotovila, da sem že precej pozabila, a se mi zdi, da je ekranizacija precej zvesto sledi knjigi in ni veliko izpuščenega. Če sploh kaj. Skratka, priporočam.

Toplo priporočam tudi knjigo. Sploh ljubiteljem kriminalk in ljubiteljskim detektivom. Garantiram, da vam ne uspe uganiti storilca!;)

Harry je uspešen pisatelj. Na njegovem vrtu najdejo okostje mlade Nole, ki je izginila pred 30 leti. Marcus je Harry-jev prijatelj, varovanec in tudi pisatelj. Odloči se, da bo opral prijateljevo ime.
Raziskovanje je kot najbolj ovinkasta cesta, kar si jo lahko zamislite. In s kupom slepih ulic. Knjiga preseneča do zadnje strani.

Jessica Knoll: Res sem srečna

TifAni FaNelli (ne, nisem se zmotila pri velikih začetnicah) je uspešna mladenka s perspektivno službo in zaročencem iz dobre družine. Ravno je privolila v sodelovanje pri dokumentarni oddaji, ki bo govorila o dogodkih, ki so se zgodili, medtem ko je Ani obiskovala srednjo šolo. Zaročenec je proti, a Ani si želi povedati svojo verzijo...
Knjiga me ni pretirano pritegnila, branje sem nadaljevala le zaradi firbca. Le kaj se je zgodilo?
Knjigo sem težko brala tudi zaradi tega, ker mi nobena izmed glavnih oseb ni bila všeč. Ali bila vsaj simpatična. Tudi Ani ne. Sčasoma se mi je začela smiliti, a še vedno sem težko povezovala odraslo Ani z najstniško Fanny.

In ne spomnim se nobene druge knjige, ki bi imela toooliko tipkarskih napak.:(

Charlotte Rogan: Brodolom

Knjiga se začne z Grace v družbi odvetnikov ravno na poti s sodišča. Preseneti jih dež in Grace se mu vsa blažena nastavi ter lovi dežne kaplje v usta. Le nekaj tednov prej jo je podoben dogodek verjetno rešil smrti.
Zaradi naslova in prvega poglavja vemo, da je brodolom preživela. Leta 1914 se je z možem odpravila na plovbo čez Atlantik, ko je ladja zagorela in se potopila. V nadaljevanju izvemo, kaj se je dogajalo na rešilnem čolnu in proti koncu knjige tudi česa je obtožena.

Na naslovnici piše, da ni bilo kruto morje, ampak ljudje. Morje res težko označimo kot kruto, ker je tako kot pač je. Res jim pa ni prizanašalo. Ljudje so pa res lahko kruti. Ne vsi, nekateri pa. Nekateri pa le v nevsakdanjih in življensko ogrožujočih okoliščinah. Kako bi mi ravnali?

Grace je v zaporu govorila tudi s psihiatrom. Ni ji bil všeč. Preveč je pritiskal nanjo in si želel/zahteval, naj čuti tako, kot bi po njegovem morala. Čisto zadnji stavek v knjigi, ko zaključujeta zadnjo (na Grace-ino željo) seanso je, da bi se doktorju smejala, če se ji ne bi tako smilil. Doktor si želi vse natančno določiti, je naiven in ima otroško željo, da bi vedel.
Ne morem si kaj, da zadnje izjave ne bi vzela osebno. Jaz sem taka. Jaz želim vedeti. Tudi pri tej knjigi je ostalo precej neodgovorjenih vprašanj...
Še nekaj se ob zadnjem stavku sprašujem. Sem Grace narobe ocenila?

M. J. Arlidge: Ne ljubi me

Sedmi del o Helen Grace.

Jasno, v prejšnjem delu je bila oproščena. Knjiga se dogaja nekaj mesecev potem, ko smo zaključili s prejšnjo knjigo in tokrat se mladi par odpravi na maščevalni morilski pohod. Knjiga je natempirana, razen zadnjih nekaj poglavij se vse zgodi v le 12 urah. Knjiga oglašuje 24 ur, a v resnici je le 12 ur. 

Vedno bolj sem razočarana. Serijo berem le še zaradi Helen in dogodkov v njenem privatnem življenju. V tokratni knjigi o tem ni bilo govora. Dva razloga sta za to: zaradi ozkega časovnega okvira natrpanega z lovom na storilca in ker so vsi iz njene preteklosti mrtvi. Edino, česar se pisatelj v vseh sedmih knjigah ni dotaknil, je Helenino ljubezensko življenje. Ker ga nima in je tudi precej jasno, zakaj ne. Mogoče bo o tem govora v naslednjem delu. Je že napisano, prevedeno pa (še) ne. Morala bom premisliti ali bom nadaljevanje sploh prebrala...

Šesti del o Helen Grace

Avgust Demšar: Miloš

Sedmi del. Tokrat ne z inšpektorjem Vrenkom v glavni vlogi, ampak z Milošem. Ravno premeščen, ravno v postopku ločitve in možakar kot se šika.

V bloku najdejo truplo mladega geja. Je sicer ravnokar prišel v Slovenijo, a zaradi svoje spolne usmerjenosti je osumljencev več. Kmalu umre še nekdo. Samomor (mogoče zaradi občutka krivde?) ali umor? Čez nekaj časa umre še nekdo. Je ta primer sploh povezan s prejšnjim oz. prejšnjima? Pa se sumljive smrti kar ne nehajo... 

Knjiga je kot raztreščena sestavljanka, ko noben košček ne paše na svoje mesto. A Milošu (s pomočjo) uspe odkriti hudodelca. Jasno, smo sploh pričakovali kaj drugega....?

V tem oziru so Demšarjeve knjige precej predvidljive. Sem pa v šoku ostala z odprtimi usti nekje proti koncu knjige. Kako, zakaj in nemogoče!!! Ampak žal, zgodilo se je in ravno, ko se sprijaznim, avtor ponovno šokira. V tistem trenutku bi mu knjigo kar v glavo vrgla! Ampak ker je drugo presenečenje pozitivno, se bi zadržala...;)

Obsedenosti v času krize (6. del)