Dean Koontz: Oči teme

Roman Oči teme je bil izdan že leta 1981, ampak je v zadnjem letu dobil novo prepoznavnost. In to le zaradi ene omembe virusa z imenom wuhan-400. Teoretiki zarot so Koontza oklicali za preroka, v bistvu pa ima knjižni virus le malo skupnega z "našim" COVID-19. Bolj kot ne jima je skupen le kraj izvora in to da sta virusa. 

Tina živi in dela v Las Vegasu kot režiserka in producentka tistih razkošnih večmilijonskih predstav. Po smrti sina Dannyja pred letom dni se je zakopala v delo, zato misli, da je stres krivec za nenavadne dogodke zadnje čase. Nepričakovano se temperatura v prostoru zelo spusti, predmeti se sami premikajo in pojavljajo se napisi, ki namigujejo na to, da Danny sploh ni mrtev. 

Tina skupaj s prijateljem odvetnikom zaprosi za izkop trupla, da bi se resnično prepričala, da je njen sin mrtev. Mogoče bi ji tako uspelo zaključiti to poglavje in se sprijazniti. Sina ji namreč pred pokopom niso dovolili videti, ker naj bi bil preveč poškodovan. 

Takrat pa se resnično začnejo dogajati čudne stvari...

In kje je ta zloglasni virus? Ves čas nekje v ozadju, v bistvu krivec za vse dogodke v knjigi. V resnici pa je le na kratko omenjen nekje na zadnjih straneh knjige. Samo povem, da ga ne bo še kdo tako nestrpno "čakal" kot jaz...

Avtor v spremni besedi pravi (skoraj dobeseden citat), da je Oči teme eden od njegovih zgodnjih poskusov, da bi napisal roman, kamor bi stlačil akcijo, suspenz, romanco in paranormalno. Nima intenzivnosti, globine, karakterizacije, kompleksnosti teme ali ritma zadnjih romanov. 

Dobro je povedal, kot jaz ne bi zmogla. Res mu nekaj manjka, da bi bil tisto uau!, je pa soliden izdelek. 

Mirt Komel: Medsočje

Ena zmešana reč. Pa ne nujno v slabem pomenu. Tale zadevščina naj bi bila kriminalni roman, pa ni samo to. Je še veliko več od tega, tako da je še bralec na koncu zmešan.:) Vredno ponovnega branja, ne prekmalu, da se vtisi poležejo in ne prepozno, da se vtisi ne pozabijo.

Začnemo z uvodnikom, kjer nam urednik pričujoče knjige Mirko Melt (anagram Mirta Komela) pojasni njen izvor. Rokopis oz. njegovo pretipkano različico so našli med razvalinami popolnoma porušenega Medsočja. Ko pa se je pred njegovo izdajo želel pogovoriti s tistimi nekaj preživelimi po potresu, jih ni bilo možno najti. Zato je bralcu samemu prepuščena interpretacija zgodbe, ki jo je napisal Erik Tlomm, prav tako tudi odločitev, kateri del je resničen in kaj je le avtorjeva domišljija.

Zgodba se začne z vselitvijo Erika v Medsočje, da bi okreval po živčnem zlomu. No, bolj po prevelikem stresu, ki je bil posledica njegovega dela, tako pravi. Mirna vasica, v večini prijazni prebivalci, neverjetno slikovita pokrajina, dolgi sprehodi po svežem zraku, pisanje dnevnika, ki ga ravno beremo, mu bodo sigurno pomagali. Pa se v Medsočje prikrade bajeslovna zver, ki je ali pa ni med nevihto umorila in na grotesken način razstavila mladenko. Vaško femme fatale, no, bolj fille fatale. Očitno ni bilo moškega, vključno z avtorjem, ki se bi mogel upreti njenim čarom. Mogoče je pa ne bi smela tako označiti... Ni si sama tega želela, nobena si ne bi.

Na Erikovem pragu pa se pojavi D. Dante, preiskovalka umora in ga zaprosi za pomoč pri razrešitvi zločina. Ker je le nekako blizu vsem prebivalcem vasi, ne pa tako zelo, bo ravno pravšnji. Ko skupaj izprašujeta osumljence, ugotovita, da ima čisto vsak skrivnost, ki je lahko ali ni motiv za umor. Si ne bi mislil, kaj vse se lahko skriva v taki skoraj od boga pozabljeni vasici. Ali pa ravno zato...

Po še eni Erikovi hospitalizaciji, ko je še sam šokiran nad svojimi skrivnostmi, so vsi vaščani zbrani na gledališki predstavi. Tam jim Erik v stilu Hercula Poirota postreže z razrešitvijo uganke in pokaže na krivca. In potem so vsi srečno živeli do konca svojih dni. The end. 

Ne, ne bo tako. Se spomnite uvodnika?

Nepozabne: Ženske, ki so premikale meje našega sveta

Veronika Tašner je v spremni besedi napisala, da je knjiga namenjena osnovnošolkam in osnovnošolcem, avtorice so imele v mislih zadnje triletje osnovne šole. Pa jim mogoče ni najbolj uspelo...

Vidi se, da je o Nepozabnih pisalo več avtoric. Neka zgodba ima recimo kot letnico rojstva navedeno "le" rojena je bila pred približno sto leti, druga pa ima v le nekaj povedih nanizanih več letnic skupaj z meseci. Se mi zdi, sploh za otroke, da bi bila povsod boljša prva varianta.

Je pa tako knjigo seveda treba pohvaliti. Ženske v njej bi res morale biti nepozabne, ker so nam veliko stvari, zdaj samoumevnih, omogočile ali pa vsaj orale ledino na svojem področju. Pa so na žalost pozabljene...

Ne več. V tej knjigi je zbranih 50 že pokojnih Slovenk, ki so bile dejavne na različnih področjih, nekatere med njimi celo na več njih. Povprečen bralec še mogoče ve, kdo je Ivana Kobilca ali Lili Novy, kaj pa prva arhitektka (medtem ko redki še niso slišali za Plečnika), policistka, kiparka... In zdravnica, ki je iznašla popolnoma nov način zdravljenja opeklin. Zdaj jih na enem kupu lahko spoznamo... 

Bi pa dodala še, da sta za malo mlajše otroke bolj primerni dve drugi knjigi, čeprav o ženskah s celega sveta. Prva je Zgodbe za lahko noč za uporniške punce, ki je napisana na podoben način kot Nepozabne, druga pa risoroman Neustrašne. Obe je domača desetletnica kar požrla in pri obeh se je sprožilo veliko vprašanj in možnosti za pogovor. Nepozabne so bile zanjo malo prezahtevne, zato jih ni bila zmožna (oz. ni imela želje) dokončati.

Mimogrede, Nepozabne je tista knjiga, ki je doživela spremembo (cenzuro?) naslovnice. Ženskam na njej so odrezali telesa in kolesa, na katerih so se vozile. Nekaj, kar je bilo za časa nekaterih izmed njih nepredstavljivo in so si tudi to nedolžno zabavo in / ali prevozno sredstvo morale izboriti. Pa so očitno spet izgubile ta privilegij.

Nicola Lecca: Hotel Borg

Znameniti dirigent na vrhuncu slave se nepričakovano odloči, da bo končal svojo kariero. Dirigiral bo le še zadnji koncert Pergolesijeve skladbe Stabat mater. Njegovo odločitev svet sprejme z nejevero in ogorčenjem. Bolj pa so navdušeni prebivalci Reykjavika na Islandiji. Tam, v majhni kapeli, bo potekal ta koncert. Vstopnice bodo zastonj, prejelo pa jih bo le omejeno število ljudi, ki bodo izžrebani iz telefonskega imenika. Kakšna zavist! 

Na koncertu bosta pela že skoraj odcvetela pevka in deček z angelskim glasom, oba na vrhuncu slave kot dirigent in oba le malo pred koncem svoje kariere. 

Izmed pisane množice ljudi, ki so dobili vstopnico za koncert pa je tudi pravi islandski Casanova. In taki ljudje, ljudje, ki jih glasba sploh ne zanima, ljudje, ki sploh ne bi razumeli pomena Stabat mater so dobili vstopnico?

Točno to se sprašuje tudi švedski delavec v londonskem hotelu. Če bi si kdo resnično zaslužil vstopnico, bi bil to on. On bi znal ceniti nesmrtno delo Pergolesija. Zato se tudi odloči oditi na Islandijo in tam v zameno za vstopnico ponuditi karkoli. Dobesedno karkoli.

Stabat mater

Neobičajna knjiga, ki se vrti le okoli koncerta in teh nekaj protagonistov...

Michael Katz Krefeld: Beli angeli

Še ena v vrsti skandinavskih kriminalk. V glavni vlogi ponovno detektiv, ne ravno detektiv z žalostno preteklostjo. Nekdo mu je pred letom dni umoril ženo, sam pa se zdaj opija in komaj živi iz dneva v dan. Ne bom rekla, da je ravno vrhunska zadeva, kot se take knjige običajno opiše, vsekakor pa obeta. Skozi začetek sem se komajda prebila, potem se pa k sreči izboljšuje. In to dovolj, da imam željo prebrati naslednji del z Ravnom v glavni vlogi.

Thomas Ravn se, kot že rečeno, zapija, ko ga prijatelj prosi, naj zanj poišče neko dekle, ki je pred leti izginilo. Kaj točno je Ravna pripravilo do tega, da se je lotil naloge, mi še vedno ni jasno, se mu je pa psihično stanje zaradi tega skozi knjigo prcej izboljšalo. To je en del zgodbe.

Drugi je Masjina zgodba, o izginulem dekletu. Izvemo, da jo je fant prodal v zameno za odpis svojih dolgov. Pristane v krempljih sadističnega zvodnika, kar pa še niti ni najhujše, kar jo čaka.

Tretji del pa je zgodba mladega fanta, ki ga oče uči prepariranja in nagačevanja živali. Bralec kmalu ugotovi, da bo ta nedolžni mladenič v prihodnosti postal avtor belih angelov, umorjenih neznanih žensk, razstavljenih kot kipi.

William Landay: Morilski gen

Mogoče še ena izmed tistih knjig, ko se lahko sprašujemo, kaj bi mi naredili na mestu starša. Podobna dilema se je pojavila tudi v knjigah Večerja in Pogovoriti se morava o Kevinu.

Morilski gen iz naslova pa je še kako resničen, čeprav je mogoče bolj primeren izraz  bojevniški gen. Mutacija tega gena lahko privede do različnih odklonskih dejanj, večinoma nasilnih, tudi umora.

Andy Barber je tožilec in tudi knjigo beremo iz dveh njegovih perspektiv. V eni opisuje svoje pričevanje pred veliko poroto, torej, ko se sojenje še ni začelo, drugo pa v večini opisuje samo sojenje. Začne pa se le malo pred tem, ko najdejo mrtvega najstnika, ki je hodil v isto šolo kot Andyjev sin Jacob. Andy je v tem primeru tožilec, a se kar nekaj časa vrtijo v krogu, brez očitnih osumljencev za umor. Dokler ne obtožijo Jacoba. Na truplu so našli Jacobov odtis v krvi (za kar ima pojasnilo), v posesti naj bi imel nož (za kar ima pojasnilo, našli pa ga tako niso), Jacob naj bi bil žrtev ustrahovanja (ni pa bil edini). Le malo neposrednih dokazov, sojenje pa se kljub temu začne. Kar jasno pusti posledice na družini. Andy je ves čas prepričan v svojega sina (starš menda pozna svojega otroka), njegova žena in Jacobova mama pa ni tako prepričana. Ves čas omahuje med obema skrajnostima, sploh po tem, ko izve za moževo skrivnost. Andy je namreč potomec izredno nasilnih moških. Mogoče celo z morilskim genom. Ki je mogoče preskočil eno generacijo in se izrazil v Jacobu. Ali pa je vse skupaj le naključje. Kljub morilskemu genu človek še ne postane morilec...

Jonas Jonasson: Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

Kot pravi naslov: nove prigode Allana, zdaj že stoinenoletnika. Nadaljevanje knjige Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil.

Po branju prejšnje knjige sem upala, da bomo izvedeli še kaj zanimivih prigod iz Allanove preteklosti. Povedanih jih je bilo že veliko, a ker tlači zemljo že kar nekaj časa, je bila mogoče kakšna izpuščena. Pa žal ni bilo tako...

V prejšnji knjigi smo Allana s prijatelji pustili na Baliju s kovčkom denarja. Kovček je zdaj (še ne eno leto kasneje) prazen, kaj je bilo z večino prijateljev pa nismo izvedeli... Allanu in Juliusu pa zdaj nekako grozi poplačilo ogromnega dolga, zato jima nekako uspe z balonom na vroči zrak pristati sredi morja in to ravno na poti severnokorejske ladje, ki prevaža uran na poti v domovino.

Ja, ne bomo se izognili srečanju s še tretjim članom vladajoče družine na severu korejskega polotoka. Allan sreča tudi Trumpa, z Merklovo pa postaneta skoraj prava prijatelja. Na koncu knjige, ko reši še eno svetovno krizo, pa še vedno miga, brca in razmišlja. Še preveč, pravi.

Jonas Jonasson v predgovoru pravi, da se je kar dolgo otepal nadaljevanja uspešnice. Jaz pa nisem prepričana, če sem vesela tega branja, vsekakor mi je pa pustil grenak priokus. Očitno poslabšanje v primerjavi s prvim delom...

Sophie Hannah: Točka rešitve

S to knjigo sem ugotovila, da je Sophie Hannah v bistvu napisala nadaljevanje vsaj prejšnje knjige Nevarna bližina, če že ne predprejšnje Zamenjana zibelka, ki sem jo prebrala že res dolgo nazaj. Kriminalisti so isti in njihovo osebno življenje se nadaljuje iz prejšnje knjige. Se pa da Točko rešitve prebrati tudi kot samostojen roman.

Sally je žena, mama dveh majhnih otrok in ženska s kariero. Ko je službeno potovanje, ki se ga je zelo veselila, odpovedano, se odloči, da bo kljub temu odpotovala in si vzela prepotrebni čas zase. Spozna Marka, poročenega očeta in se z njim spusti v afero, nato pa nanj pozabi za eno leto...

Dokler v novicah ne opazi, da sta Markova žena in otrok umrla, Mark iz novic pa ni tisti Mark, ki ga je ona spoznala pred letom dni. Sally je šokirana. Sprašuje se, kateri Mark je pravi, kako opozoriti policijo in to tako, da nihče ne bi izvedel za njen spodrsljaj leto nazaj.

Marie Kondo: Umetnost pospravljanja

Mojstrica v umetnosti pospravljanja - Konmari metoda. Na YouTubu se dobi kup filmčkov o njej in o njeni metodi pospravljanja.

Začetek knjige je bil obetaven. Opisovala je svoje začetke v umetnosti pospravljanja, ki se je začelo že v vrtcu(!) in povedala, da je naredila nešteto napak. Ne obnesejo se vse metode pa čeprav jih še tako promovirajo. Nato pa je izpopolnila Konmari metodo, ki je menda vsestransko uspešna. Hja, delno že, niso pa vsi njeni pristopi primerni za vsa stanovanja.

Recimo... Hudo jo moti, če so nogavice zvite, ker se tako uničuje elastika, kuglice se nekontrolirano zaletavajo med seboj v predalu, posledično so nogavice nesrečne. Bom zamižala na eno oko... 

In vsi njeni predlogi za pospravljanja oblek so, naj jih damo ali v predal ali na obešalnik. Hmmm... Jaz se spomnim vsaj še ene možnosti, ki je pri meni najbolj pogost način shranjevanja oblek. Ni vedno najbolj optimalen, je pa najbolj pogost in zaenkrat edini možen. 

In še... Shranjevanje VSEH oblačil na očeh. Torej, danes vključno s kopalkami in kratkimi hlačami, poleti pa naj ti bunda pade v oči (v naročje ne, ker moraš imeti lepo pospravljeno), ko odpreš omaro. Bom malo ugibala in rekla, da nas večina nima tako velikih omar, da bi bilo to možno... Tak sistem naj bi bil dober zato, ker tako nimamo možnosti, da bi lahko pozabili na svoje obleke. Ne vem... Ko se bliža poletje, se jaz nekako spomnim, da imam nekje pospravljene kopalke in ne letim takoj v trgovino po nove, ker jih pol leta ni bilo v prvem predalu z desne strani. Bodo pa nadaljnih par mesecev, debele kape in rokavice bom pa poljubila za lahko noč in jih položila k zimskemu spanju. Pa ne smem pozabiti na zahvalo, ker so pozimi opravljali dobro delo in me greli.

Kompliciram jaz ali ona? Obe?

No, pa da ne bo vse tako negativno. Všeč mi je njen pristop pospravljanja po kategorijah, ne po sobah. Torej, pospravi najprej vse obleke in ne spalnice. In da vse predmete ene kategorije položimo predse, se odločimo za vsak predmet posebej, če ga bomo obdržali (sparks joy) in ga šele nato pospravimo. 

E. Lockhart: Bili smo lažnivci

Na privatnem otoku poletja preživlja družina Sinclair. Še dobro, da je na začetku knjige zemljevid otoka in družinsko drevo, ker se res lahko hitro izgubiš v poplavi imen. Veliko jih je... 

Lažnivci pa so Cadence, njena sestrična Mirren, njen bratranec Johnny in nečak partnerja Johnnyjeve mame Gat. Priznam, ni mi jasno, zakaj so imenovani lažnivci. Ja, sigurno lažejo, kot vsi mladostniki, niso pa noben ekstrem.

Beremo Caddyjino zgodbo, ko opisuje poletja na otoku, druženja z lažnivci in malčki (mlajšimi bratranci in sestričnami), ljubezen do Gata. In nekaj, kar se je zgodilo petnajstega poletja. Nekaj, kar ji je povzročilo travmo in seletivno amnezijo. Dve leti kasneje je Caddy dovolj močna, da spet lahko počitnikuje na otoku. Ampak vse je drugače. Vsi so drugačni. In nihče ji noče povedati, kaj se je zgodilo petnajstega poletja.

Knjiga je sicer namenjena mladostnikom nad 13. letom, ampak bo brez problema zadovoljila tudi starejše bralce. 

Na zadnji platnici piše: Preberite ga (roman). In če vas kdo vpraša, kako se konča, se ZLAŽITE. 

Mhm, konca resnično nisem pričakovala...

Camilla Läckberg: Pridigar

Drugi del serije o Erici Flack. Tukaj pa o prvem.

No, tokrat je Erica visoko noseča, zato je v tej knjigi bolj na obrobju. Oče njenega otroka Patrick je vodja policistične preiskave. Skupaj s sodelavci, ki so v tej knjigi veliko bolj v ospredju kot v prejšnji, preiskuje nedavni umor mlade ženske, katere truplo je bilo najdeno na vrhu dveh okostij. 

Presenetljivo dobro branje. 

Herman Koch: Večerja

Knjigo sem začela brati po precej skopem in nenavadnem priporočilu na tem blogu. Saj si že zaradi teh besed radoveden, kajne? In če še ne upoštevaš navodil in prebereš zadnjo platnico knjige... Ne, ne uniči užitka ob branju. Izdana ni niti desetinka tistega, kar se ima zgoditi v knjigi. Tudi vsa prebrana mnenja o knjigi na internetu ne zaobjamejo vse širine te knjige. To je ena tistih knjig, ki jih moraš čez čas ponovno vzeti v roke in prebrati s svežim pogledom. Mogoče sem še kaj spregledal?

Pa da na hitro opišem... Brata se z ženama odpravita na večerjo. Pogovoriti se morajo. Njihova prihodnost, sploh prihodnost njihovih treh najstniških otrok je ogrožena. Vprašanje je, kako jih zaščititi. Oziroma... Jih sploh zaščititi? To dilemo pri opisu knjige sem največkrat zasledila. Pa to v bistvu sploh ni poanta knjige. Resnica je veliko bolj temačna in bolj, ko se približujemo digestivu, bolj nam je to jasno. Napetost in adrenalin naraščata z vsako prebrano stranjo (in to kljub temu, da še vedno sedimo za isto mizo, v isti restavraciji kot na začetku knjige, le kazalci na uri so se malenkost premaknili) do fenomenalnega finiša.

Adam Kay: Sveta noč, zgaran na moč

Adam Kay, bivši zdravnik in zdajšnji komik, je že pred leti napisal knjigo Tole bo bolelo. V njej je zbral prigode, večinoma smešne, ki so se mu zgodile, ko je še prakticiral medicino.

V tej knjigi, veliko krajši kot prejšnja, pa je zbral zgodbe, ki so bile za prvo knjigo preveč pretresljive ali preveč pocukrane. Vsekakor pa humorne.

Sophie Hannah: Skrivnost treh četrtin

Že tretji del s Herculom Poirotom v glavni vlogi. 

Tokrat pa je kar on krivec! Štirje ljudje so prejeli pismo, kjer so bili obtoženi umora, podpisan pa je nihče drug kot sam Poirot. A ni bil on tisti, ki je napisal pisma. Niti ne pozna prejemnikov. Niti žrtve umora, za katero se izkaže, da je bila v bistvu njena smrt nesreča in ne umor. Kaj se dogaja? 

Poirotu sive celice jasno ne dajo miru, da se ne bi vtaknil v zadevo in jo preiskal. Nihče mu v bistvu ne bi zameril, če bi nanjo pozabil... Saj se ni zgodil nikakršen umor, poslana pisma pa so samo neslana šala. Kajne?

Umori z monogramom

Zaprta krsta

Jakob J. Kenda: Apalaška pot

Apalaška pot, dolga 3500 km skozi 14 zveznih držav na vzhodu ZDA. Kot prvi Slovenec jo je v celoti pred nekaj leti prehodil Jakob J. Kenda in verjetno je še vedno edini. 

V potopisni knjigi beremo o njegovih doživetjih na poti. Odločil se je, da bo flip-floper. Začel bo na jugu, se ustavil nekje pri Washingtonu in se srečal z družino. Z njo se bo z avtom odpravil proti najsevernejši točki Apalaške poti in od tam sam nadaljeval proti jugu. Beremo o naravi, o mestih, o prenočevanjih, ljudeh in pravih prijateljih, ki jih je srečal na poti... O tem, kaj je spoznal na poti, kako se je spremenil, kaj bo pogrešal...

Hitro beroče branje, zanimivo, čeprav te ne zanimajo ne narava, hribi, taborjenje, Amerika...