Statistika leta 2020

 V tem letu, ki je bilo iz očitnega razloga bolj prijazno knjigožerom, sem spisala 144 objav z opisi knjig. Prebranih pa je bilo 141 knjig.

Od tega:

- 24 v slovenskem jeziku izpod peresa slovenskega pisatelja (ali pisateljice),

- 115 v slovenskem jeziku izpod peresa tujega pisatelja (ali pisateljice),

- in 2 v angleškem jeziku .

Malo pa napredujem od lanskega leta.:) Se bom v naslednjem letu še bolj potrudila s knjigami v angleškem jeziku.

V spominu so mi najbolj ostale in jih iz tega ali onega razloga tudi toplo priporočam:

Margaret Atwood: Testamenti

Fredrik Backman: Mož z imenom Ove

Kiera Cass: Izbira

Jože Celin: Številka 66229

John Colapinto: Bruce Brenda David

Luca D'Andrea: V senci zla

Avgust Demšar: Cerkev

Joël Dicker: Knjiga o Baltimorskih

J. M. Erre: Pazite se psa

Sebastian Fitzek: Darilo

Ken Follett: Propad velikanov

Marlen Haushofer: Stena

Fiona Higgins: Mamice

Boštjan Istenič: Piton na kolesu

Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Mary Kubica: Pяidna punčka

Guillaume Musso: Ne zapusti me

Wendy Walker: Nikoli ni vse pozabljeno

Na še veliko branja odličnih knjig v prihajajočem letu.

Robert Dugoni: Njen zadnji dih

V prvem delu Sestrin grob je Tracy preiskovala smrt svoje sestre, po tem ko so po dolgih letih našli njeno truplo. Takrat je ob strani pustila drug primer umora. V tej knjigi pa je ponovno vpeta v ta primer, sledijo si umori na podoben način in očitno je na delu serijski morilec.

Mučila sem se preko 100 strani. Že nad prvo knjigo nisem bila navdušena, tokrat pa je koncentracija čisto popustila. Izgubila sem se v poplavi imen detektivov in osumljencev, le redki so bili dovolj opisani, da ti ostanejo v spominu. Se mi zdi škoda nadaljevati s knjigo, če se v njej izgubim... Škoda.

Sebastian Fitzek: Darilo

Milan v mimoidočem avtu na zadnjem sedežu opazi objokano in prestrašeno dekle, ki v rokah drži list papirja z napisom. Verjetno gre za klic na pomoč, a Milan napisa ne more prebrati, ker je zaradi poškodbe nepismen. Njegovi možgani begajočih vijug in črt niso sposobni pretvoriti v smiselne besede. Klju temu pa se Milan zapodi za avtom, da bi dekletu pomagal. 

Spet mojstrsko zavita knjiga, ki te s preobrati vse do konca drži v napetosti. Tako zelo, da me je proti koncu knjige presenetilo, da je bil Milan v prvem poglavju v zaporu, kjer krvaveč celotno zgodbo pripoveduje zaporniškemu mafijskemu šefu.

Tukaj pa o Fitzekovi knjigi Pacient.

Fredrik Backman: Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Sedemletna, skoraj osemletna Elsa je drugačna. Pa to ni nič slabega, samo nekateri tega ne razumejo. Obožuje Harryja Potterja (kot je videti po njenem šalu na sliki), pravzaprav kar vse superjunake in ve, zahvaljujoč Wikipedii, veliko več stvari, kot jih ve običajen sedem, skoraj osemletnik. Njena najboljša prijateljica pa je njena babica, ki pa je še bolj drugačna kot Elsa, verjeli ali ne. Nekateri bi morda rekli čudaška. Skupaj pa se odpravljata v domišljijsko deželo, kjer živijo med najbolj običajnimi princese in zmaji ter še kopica drugih manj običajnih pravljičnih bitij, ki si jih babica izmišljuje. Ko pa babica nepričakovano umre, Elsa ugotovi, da mogoče pravljični svet le ni tako neresničen.

Pa da ne bo kdo mislil, da je to knjiga za otroke. Ne in to kljub otroški glavni junakinji, ki je sicer precej zrela za svoja leta, in obilju zgodbic iz dežele Skorajbuden.

Fredrik Backman je napisal tudi knjigo Mož z imenom Ove.

Camilla Läckberg: Ledena princesa

Začetek serije iz majhnega mesteca, kjer se vsi poznajo in vsi o vseh vse vedo. V ospredju je pisateljica Erica Flack, ki se je v rojstno hišo vrnila po nenadni smrti staršev. Kmalu pa odkrijejo mrtvo njeno prijateljico iz otroštva...

Tipična kriminalka. Tipično razpletanje zločina in razkrivanje skrivnosti iz preteklosti. Tipičen ljubezenski dodatek. In tipičen odprt konec glede osebnega življenja glavnih junakov. Očitno bo treba prebrati naslednjo v vrsti...

Založba Učila pa je ponovno razočarala z ogromno napakami v besedilu.

Boris Karlovšek: Stoja na krogih

Romanizirana biografija Leona Štuklja. Najprej telovadca, dobitnika več olimpijskih medalj in prejemnika odličij na svetovnih prvenstvih, nato pravnika in sodnika, ljubečega moža in očeta in nenazadnje velikega Človeka. 

Nisem ljubiteljica športa na splošno in ne vem, kaj me je pritegnilo k branju te knjige. Ni mi pa žal. Še celo branje o tekmovanjih, skupaj z opisi telovadnih prvin in točkovanju se mi je zdelo zanimivo. Kar stiskala sem pesti za Leona, da bi se čim bolje odrezal. In prav tako mi je bilo žal, da so ga kljub njegovim uspehom in pacifizmu po vojni preganjali, odrezali in v najboljšem primeru pozabili. K sreči pa se je to po osamosvojitvi spremenilo...

Ker me je knjiga in sama tematika tako pritegnila, sem med branjem iskala še več informacij. Nekaj bolj zanimivih:

Število medalj glede na število prebivalcev (Slovenija je v 30 letih prilezla na 18. mesto!)

https://www.razglej.se/velik-clovek-s-skromnim-srcem-leon-stukelj/

https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Leon_%C5%A0tukelj

Stranski učinek tega pa je tudi to, da sem v knjigi našla več napak. Recimo da je njegova žena umrla pred njim in da je bil več desetletij najstarejši dobitnik olimpijske medalje. 

Pa kljub temu... Knjiga me je spodbudila, da sem na seznam knjig, ki jih še moram prebrati, dodala še Leonovo Prvih 100 let.

Vir: Dnevnik

Martha Hall Kelly: Dekleta španskega bezga

Martha Hall Kelly je nekega dne v časopisu opazila članek o Caroline Ferriday, članico newyorške smetane, igralko in predvsem filantropko. Med drugim se je strastno zavzemala za ravensbrüške zajkle. Ime so dobile, ker so bile nacistični poskusni zajčki in ker so po nepotrebnih operacijah skakale po eni nogi. Martha se je odločila, da si tako pomembna ženska zasluži svojo zgodbo. 

Beremo tudi zgodbo Herte Oberheuser, ene izmed zdravnic v Ravensbrücku. Ene izmed mučiteljic, kirurginj, ki je v imenu Rajha izrezovala zdravo tkivo, mišice in kosti, rano okužila in če so imele zajkle "srečo", so jim dali sulfonamid. 

Herta je bila po vojni edina ženska na nuremberškem zdravniškem procesu. Obsojena je bila na 20 let,  a odsedela jih je le 5. V anonimnosti je nadaljevala svojo zdravniško prakso, dokler je niso prepoznali in ji licenco mukoma odvzeli.

Za zaokrožitev zgodbe manjka le še zajkla. V ospredju je Kasie s sestro, avtorica pa je navdih zanju dobila pri resničnih sestrah Iwanski. 

Caroline z zajklami
Vir: WNPR

Poglavja izmenjaje pripovedujejo zgodbo vseh treh žensk. Kasijino fizično in psihično trpljenje, tudi dolgo po končani vojni, Herthino brezbrižnost in slepo sledenje nekemu idolu ali idealu in Carolinino srčnost. 

Friderik Baraga: Knjiga o Indijancih

Friderik Baraga je bil slovenski duhovnik v 19. stol., ki se je odločil za misijon v Ameriki. Takoj je začel z učenjem angleščine, jezikov (množina!) Indijancev in seveda pokristjanjevanjem. Napisal je prvi molitvenik v otavanskem jeziku, slovnico, slovar in več nabožnih knjig v očipvejskem jeziku in med drugim tudi tole knjigo, prvo slovensko knjigo o Indijancih.

V njej opisuje prva srečanja z belci po Krištofu Kolumbu. Pred časom sem brala podobno knjigo, ki je bila napisana precej bolj "krvavo". Baraga ta del opisuje, po mojem mnenju, precej enostransko. Belci so si želeli le nekaj zemlje, hudobni Indijanci jim pa tega niso pustili in so jih zato napadali, pobijali. Le nekajkrat v knjigi napiše nekaj slabega o kolonizatorjih.

Opaža pa precejšno zmanjšanje števila Indijancev. Našteje tri razloge: 

-Belci so želeli svoj prostor na vzhodu in jugu, ker so pač ravno tam pristali. Vedno več jih je, zato se jim Indijanci umikajo na zahod in sever, kjer sta vreme in zemlja precej negostoljubna.

-Belci so v Ameriko prinesli žganje (ena izmed tistih slabih stvari, ki so jo naredili). Ampak medtem ko oni pijejo le omejeno, Indijanci pijejo, dokler jim alkohola ne zmanjka.  Zato se dogajajo umori, nesreče in poslabšano zdravstveno stanje. Pohvali pa spreobrnjence, ki so se temu popolnoma odpovedali.

-In bolezni. Pove, da so koze hudo zdesetkale prebivalstvo staroselcev, ampak so si v večini krivi sami, ker ne znajo skrbeti za lastno higieno kot ostali civilizirani narodi.

Ti vzroki za zmanjšanje prebivalstva ne pojenjajo, zato se bo število še naprej zmanjševalo. Baraga v kratkem pričakuje izumrtje.

V naslednjih poglavjih opisuje tudi njihov videz, nošo, bivališča, prehrano, bitke, verovanje...

Pohvali jih, da imajo v večini izreden vid, neverjetno zmožnost opazovanja in sklepanja, dobro orientacijo, zelo vzdržjivi so, sploh pri teku, dobro prenašajo dolgotrajen in / ali ponavljajoč post in neobičajno gostoljubnost.

So pa tudi izredno leni in brezbrižni glede prihodnosti, čeprav jim grozi lakota (odtod številčni posti), so okrutni (priljubljeno mučenje je počasno gorenje pri živem telesu; kako barbarsko od poganov, kajne?), maščevalni, nagnjeni k pijančevanju, kajenju in nehigieni. Po drugi strani pa so nekateri izredno nečimrni, kar pa je opaziti le pri poganih; kristjani se okrasu odpovedo.

Upala sem, da bo Baraga v knjigi zapisal še kaj več o svojih izkušnjah v Ameriki. Kako je potekalo življenje v misijonu, kako se jim je bilo približati in jih prepričati, kakšne težave je imel... Žal o tem ni bilo nič zapisanega.

Slika je iz knjige. 

Kot misijonar je peš, s kanujem, pozimi pa s krpljami prehodil obsežno ozemlje okoli Gornjega in Michiganskega jezera, zato sta se ga prijeli oznaki duhovnik na krpljah in jezerski apostol. Njegovo indijansko ime pa je Mekatewik-Wanaie, kar pomeni Velika črna halja. 

Še malo več o njem:

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133914/

Stephen King: Misery

Skrajšana verzija Kingove Misery v angleščini. 

Paul je znan pisatelj, ki je ustvaril serijo knjig o mladi ženski z imenom Misery. Nekega dne doživi hudo prometno nesrečo, zbudi pa se ne v bolnišnici, ampak na domu Annie, njegove goreče oboževalke. Kmalu Paul ugotovi, da Annie ni varno vprašati niti, zakaj ni v bolnišnici, niti ji ugovarjati na kakršenkoli način. Ugotovi, da bo preživel samo, če napiše novo knjigo o Misery. Ampak tudi to ni zagotovilo, da bo preživel, kaj šele nepoškodovan.

Po knjigi je bil posnet tudi odličen film, z oskarjem nagrajeno Kathy Bates v glavni vlogi.

Elizabeth Kay: Sedem laži

Kam lahko pripelje sedem malenkostnih nedolžnih laži? Jane pripoveduje zgodbo o lažeh, ki so pripeljale do smrti moža najboljše prijateljice. Ampak potem se laži kar nadaljujejo... Pretresljivo, sploh ko izvemo, da nismo mi tisti, katerim Jane pripoveduje zgodbo.

Joseph Kim: Pod istim nebom

Popi, ki je tradicionalno ime za najmlajšega v družini, se je rodil v Severni Koreji na začetku 90. let. Še pred petim letom pa je doživel, kaj pomeni stradanje. Kaj pomeni misliti na nič drugega kot hrano. V naslednjih letih sta se starša na več načinov trudila, da bi lahko prehranila družino. O dostojnem življenju nista mogla niti upati, medtem ko je cela država stradala. 

Čez nekaj let je oče umrl, sestra je bila verjetno prodana na Kitajska kot "hišna pomočnica", če je imela srečo, mati pa je pristala v zaporu. Popi se je preživljal, kot je vedel in znal. Edino upanje mu je predstavljala le še prepovedana Kitajska, kjer bi lahko zaslužil dovolj denarja, da bi lahko podkupil paznike v maminem zaporu in poiskal sestro. Tam pa so se zanj zavzeli ameriški prostovoljci, ga poslali v Ameriko in tukaj živi, dela in študira še danes. Ni pozabil na sestro; ko leži pod istim nebom kot ona, misli nanjo in upa, da jo bo nekoč lahko poiskal.

Sicer pa: poleg tega da knjiga opisuje pretresljiv boj za življenje, ni nič posebnega.

https://www.ted.com/talks/joseph_kim_the_family_i_lost_in_north_korea_and_the_family_i_gained

Samantha Downing: Moja (pre)čudovita žena

Prestižna soseska. Srečno poročen par. Dva pridna otroka. Z eno skrivnostjo. Morilca sta.

Knjiga, ki te vleče k obračanju strani. Ker informacije dobivamo po kapljicah. V kratkih poglavjih po nekaj malega, da se nam delno razjasni preteklost. 

Je pa malenkost predvidljiva. Zaplet sem slutila že davno. Razplet je prehiter, je pa zato konec, čisto zadnji stavki, šokanten.

Paul Kalanithi: Ko dih postane zrak

Paul ima vse. Ljubečo družino in ženo, vzpenjajočo kariero in zdi se, da je edina njegova težava pomanjkanje spanca in dilema ali naj postane pisatelj ali nevrokirurg. Dokler nekega dne utrujenost in bolečine ne postanejo prevelike in mu je sredi tridesetih diagnosticiran rak. Njegova onkologinja ga ves čas sprašuje, kaj si želi, kam naprej, kakšne cilje bi si rad postavil. Začetek je obetaven, a že kmalu ga bolezen premaga in za sabo pusti družino, ženo in majhno hčerkico. Ter nedokončan rokopis te knjige. Dobesedno na smrtni postelji prosi ženo, naj ga izda.

Vir: Yale University

Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Tako se začne zgodba. Allan ne mara tečne sestre Alice, ki mu ne pusti piti in niti pomotoma ne želi praznovati svojega stotega rojstnega dne v domu upokojencev, zato počasi, letom primerno, zleze v copatih skozi okno in odrine dogodivščinam naproti. Starost se mu čisto nič ne pozna, no, razen v fizični pripravljenosti, zato se mu uspe usesti na avtobus v neznano z ukradenim kovčkom (Kaj pa je bil lastnik tako nesramen!) kriminalne tolpe, ki ga bo hotela nazaj. A prigode, ki ga čakajo, niso nič v primerjavi s tem, kaj vse je doživel v tistih pičlih desetih desetletjih. Ob koncu knjige me ne bi presenetilo niti, če bi bil Allan slepi potnik v Apollu 11 na poti na Luno. Pa mislim, da je bil takrat ravno zaseden s srkanjem alkoholne pijače (brez dežnička!) na Baliju z bratom slavnega Einsteina na račun nič manj slavnega Mao Zedonga. Saj si je zaslužil nekaj dopusta po pobegu iz gulaga.:)

Knjiga me je spomnila na simpatično tečnobo. Ove je bil ravno tako gospod v častitljivih letih (čeprav ne tako častitljivih kot Allan) in ravno tako zanimivo preteklostjo. Allan res ni tečnoba, to postane le takrat, ko mu že dalj časa primanjkuje primerne alkoholne pijače (žganje je tisto pravo pa čeprav iz kozjega mleka) ali pa če sreča malo preveč zagretega politika (katerekoli stranke) ali vernika (katerekoli vere). Ni pa imel sreče; vse troje se mu je pripetilo še prevečkrat. Pa bi to še potrpel včasih, če ga jeznorita oseba, ki o sebi govori v tretji osebi, ne bi žalila. Tukaj bo pa potegnil črto in trmasto molčal o svojem doprinosu v Los Alamosu.

Knjiga ima nadaljevanje. Me prav zanima, kaj vse bo še ušpičil z novimi prijatelji in ali je med prebliski preteklosti bilo kaj izpuščenega.

Susanne Jansson: Skrivnostno barje

 

Piše na naslovnici: "Nova vrhunska skandinavska kriminalka." Aja? Že dolgo nisem brala kriminalke, med branjem katere bi mi misli uhajale tako kot pri tej. Res stežka sem obrnila vsak list. In to kljub očitni želji avtorice, da bi bralce pritegnila s skrivnostnostjo. Na kratko: izguba časa.

Pa da ne bo vse tako negativno. Skorajda ni napakic, ki so menda kar pogoste pri tej založbi.