sobota, 31. december 2022

Statistika leta 2022


Leto je ponovno naokoli in spet bi rada potegnila črto pod minulim letom.

Torej:

-napisanih je bilo 80 objav

-neprebrane so ostale tri knjige

-prebrala pa sem 77 knjig


Od 77 prebranih knjig je bilo 60 prevedenih v slovenščino, šest jih je bilo v angleškem jeziku (napredek v primerjavi s prejšnjim letom) in še 11 izpod peresa slovenskega avtorja (tukaj pa bi se lahko izboljšala).


In še priporočila v naključnem vrstnem redu;

-Robert R. McCammon: Dečkovo življenje

-Jon Krakauer: Into thin air

-Tomo Podstenšek: Površinska napetost

-Ruta Sepetys: V morju zrnce soli

-José Saramago: Esej o slepoti

-Mojca Rudolf: Solze, ki jih ni

-Bernhard Schlink: Bralec

-Anne Mette Hancock: Smrdljivka

-George Orwell: Živalska farma

-Kathryn Stockett: Služkinje

-Hervé Le Tellier: Anomalija

-Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči

-Stephen King: Tujec

-Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

-Sebastian Fitzek: Pot domov

-Art Spiegelman: Maus

-Jodi Picoult: The Storyteller

-Urban Klančnik: Zavetišče

-Ann Rule: Heart full of lies

-John Saul: Peklenski ogenj

-Miodrag Majić: Otroci zla

-Stephen King: Obstati

-Luigi Ballerini: Vsak trenutek šteje

-Jennifer Clement: Molitve za ugrabljene



Robert R. McCammon: Dečkovo življenje

Knjiga v treh delih, ki se jih mora brati zaporedno. Skupaj imajo nekaj čez 600 strani.








Deček je Cody, na začetku najstniških let, ki bi se rad samo podil s prijatelji naokoli in si izmišljeval zgodbe. V knjigi že odrasli Cody opisuje približno leto svojega življenja v manjšem ameriškem mestecu v 60. letih.
Žal tisto leto za Codyja ne bo samo zabava. Že kmalu po začetku knjige z očetom vidita avto, ki je pred njima zdrsnil v globoko jezero, v avtu pa hudo pretepenega mrtveca. Umor ne Codyju, sploh pa ne njegovemu očetu ne da miru. 

Spet ne bi rada preveč govorila o vsebini, ker bi to samo uničilo užitek ob branju. Bom pa na kratko rekla, da je Cody tisto leto doživel več, kot bi moral katerikoli deček ali odrasel.

Knjiga je neverjetno dobra. Pa čeprav je mišljena za odrasle, bi bila lahko všeč tudi marsikateremu starejšemu najstniku. Všeč so mi bili tudi drobci nadnaravnega posejani tu in tam. Spraševala sem se (čeprav ne vem, če je bila knjiga napisana s takim namenom) ali se je res vse zgodilo tako, kot nam Cody pripoveduje (domišljijo ima res veliko!) ali pa je določene podrobnosti malenkost prikrojil. V bistvu niti ni važno...

John Steinbeck: Vzhodno od raja

Klasika, ki sem se je, nevemzakaj, predolgo izogibala. Škoda. Steinbeck je v 50., malo po izdaji te knjige, dobil tudi Nobelovo nagrado za književnost.



Na kratko, Vzhodno od raja je družinska kronika. Začne se v drugi polovici 19. stol., konča pa čez slabih 100 let na ameriških tleh.

Najprej spoznamo dominantnega očeta, patriarha družine Trask z dvema sinovoma. Sinova primerjajo z biblijskima Kajnom in Ablom, a sama nisem opazila veliko podobnosti. Je pa prisotno ljubosumje in tudi poskus umora. 
Čez leta se eden izmed bratov slepo zaljubi v žensko, ki kratko malo ni ničprida. Rodi dvojčka, brata, nato pa izgine iz njihovih življenj. Tudi nova generacija bratov Trask mora skozi svojevrstne preizkušnje.
Velik vpliv na njihovo življenje pa ima tudi družina Hamilton, sploh oče Samuel, skozi leta pa tudi njegovi številni otroci. 


Knjiga resnično opisuje življenje, ne samo dveh družin skozi desetletja, ampak tudi življenje ljudi, ki so vplivali na njih, zato sem knjigo opisala zelo površno. Vsaka podrobnost več že lahko marsikomu uniči užitek ob branju. 
Kar knjigo dela še posebno pa so občasno natreseni drobci filozofiranja večinoma o smislu življenja ter o dobrem in zlu v obliki pogovora med glavnimi osebami. Ne samo kronika, ampak tudi knjiga, ki te prisili k razmišljanju.


Žal... Knjiga ima pa ogromno napak. Manjkajoče črke, celo besede, napačno sklanjanje, napačno postavljena ločila... 

ponedeljek, 26. december 2022

Alen Steržaj: Pa ste vi normalni?!

Basist skupine Big Foot Mama, novinar, scenarist, tudi pisatelj je napisal knjigo z zbranimi kratkimi anekdotami, ki mu jih je povedal prijatelj Palček. 


Knjiga je kratka, s še krajšimi zgodbicami, tudi manj kot pol strani dolgimi. Luštno in zabavno branje.

sobota, 24. december 2022

Kristina Ohlsson: Henryjeva skrivnost

Nova knjiga v seriji o odvetniku Martinu Brennerju. Tukaj pa o drugem delu.



Prejšnji dve knjigi sta zgodbo lepo zaključili, a Martin se tokrat pomotoma spotakne ob novo skrivnost.
Umre njegov prijatelj Henry in Martin kupi del njegove starinarnice. Lucy, njegova bodoča - bivša (ali obratno?) punca, ki načrtuje poroko, pa je Martina prosila za uslugo, ki ga skupaj s Henryjevo skrivnostjo vplete v še večje skrivnosti, ki se jim Martin kljub grožnjam in umorom ne more upreti.

Super kriminalka in super pisateljica, tudi s knjigami za najstnike.

sobota, 10. december 2022

Anne Mette Hancock: Smrdljivka

Letos prevedena knjiga v slovenščino, prevod nadaljevanja pa komaj čakam. Nisem presenečena, da je avtorica dobila priznanja. Smrdljivka je ena boljših knjig zadnje čase, kar sem jih prebrala.


Heloise je novinarka, ki je trenutno v nemilosti, ker je napisala članek, ki ni bil resničen.
Nenadejano pa dobi še skrivnostno pismo, ki naj bi ga napisala Anna, morilka na begu. Heloise o Anni, umoru izpred nekaj let in njeni žrtvi ne ve prav veliko, zato je presenečena. Tudi bralci smo kar dolgo puščeni v temi, kar se mi zdi precej neobičajno, a ne slabo, glede na to, da je Annin zločin, sploh pa motiv zanj, precej pomemben za zgodbo.
Heloise začne raziskovati Annino preteklost, prepričana, da je kriva, vzporedno z njo pa se v (ponovno) preiskavo vplete tudi policist Schäfer, ki na vsak način želi spraviti za zapahe očeta Annine žrtve.

Knjiga na začetku izpade kot velika zmešnjava, a bolj ko bereš, bolj se koščki začnejo postavljati na svoje mesto. In niti slučajno nisem mislila, da bo knjiga zavila v tisto smer, kot je. Pohvalno!

nedelja, 4. december 2022

Lee Child, Andrew Child: Stražar

Še ena o Jacku Reacherju.


In vedno bolj razočarana sem. Ali pa mi ne odgovarjajo več Childove knjige.

Reacher je ponovno princ na belem konju in tokrat rešuje nekega informatika. Vmešani so Rusi, nacisti, sami meščani, v to zmešnjavo pa se je dobesedno spotaknil Reacher. Po opravljenem delu pa, kot vedno, spet odide za nosom.

Po pravici povedano, ne da se mi več brati tako klišejskih kriminalk, ta pa za povrhu še zanimiva ni bila.

nedelja, 27. november 2022

George Orwell: Živalska farma

Klasika. S slikicami.:)


Živali na čelu s pujsi, ki naj bi bili najpametnejši, s farme izženejo ljudi in jo začnejo sami upravljati. Vse ok. Živali si razdelijo delo, pridno delajo in za vse je dovolj hrane. Dokler se pujs Napoleon, ki naj bi ponazarjal Stalina, kar naj bi Orwell sicer zanikal, ne odloči, da bo sam vladal. 

To knjigo sem prvič prebrala, čeprav so mi jo dolgo hvalili. Ker je kratka, le nekaj čez 100 strani ima (in tale izdaja tudi ilustracije), sem ji dala priložnost. V bistvu sploh ne vem, zakaj sem se je tako dolgo otepala.
Kot sem rekla, kratka in sladka, primerna tudi za nezahtevnega bralca ali pa tistega, ki bi rad vlekel vzporednice s preteklostjo ali prihodnostjo.

Irena Svetek: Beli volk

Nadaljevanje Rdeče kapice.



Beli volk je veliko boljša kot Rdeča kapica, vsaj na začetku.

Mio je ponovno rešuje primer. V slovenskem pragozdu je umorjena ženska z masko volka na sebi. Osumljencev je kar nekaj, pravi morilec je vsem na očeh.
Sama zgodba in iskanje morilca je tokrat boljša, tudi motivi so veliko bolje razloženi in na koncu knjige vsi prebrani koščki sestavljanke padejo na svoje mesto.

A ponovno imam občutek, da so bili skupaj nametani čisto vsi grozni zločini, kar se jih lahko domisliš. Skorajda. Spet namen samo šokiranja?

nedelja, 13. november 2022

Tomo Podstenšek: Površinska napetost

Nominirana za nagrado kresnik.

Opis površinske napetosti bo zelo splošen...

Anja je napisala ženi svojega ljubimca pismo (tisto pravo pismo v kuverti), ga vrgla v nabiralnik, zdaj pa zadevo obžaluje.
Naslednje jutro prestreže poštarja, da bi ji pismo vrnil, a ta se ne da. Anja se odloči, da mu bo med raznašanjem pisem povedala celotno zgodbo in upa, da bo s tem prepričala poštarja, da pozabi svojo zakonsko (in moralno) dolžnost in ji pismo vrnil.

Knjiga je dokaj kratka, a tudi zahtevna, čeprav se opis bere, kot da je pred nami zelo enostavna knjiga. Ni. Se ne čudim nominaciji.

Stephen King: Revival

Revival, indeed.


Jamie še kot mlad pobič spozna pastorja Jacobsa, ki ima velik vpliv nanj, tudi kot nekdo, ki je povrnil glas njegovemu bratu s svojo skrivnostno elektriko. Dokler pastorjeva žena in sin ne umreta v prometni nesreči in tako pastor kot Jamie izgubita vero v Boga, pastor pa izgine.

Čez leta se ponovno srečata. Jamie je hudo zasvojen propadli glasbenik, pastor Jacobs pa si je spremenil ime in zdaj z Božjo pomočjo oz. v resnici s svojo skrivnostno elektriko zdravi ljudi. Tudi Jamieja ozdravi odvisnosti in kmalu se njuni poti ponovno ločita.

Dokler pastor Jacobs ne terja usluge nazaj. 

Res sem navdušena nad Kingom in njegovimi knjigami. Vsemi, nekaterimi bolj, nekaterimi manj. Revival je nekje v sredini. Mogoče me je edino vrhunec knjige, ki je nekje proti koncu, malenkost razočaral, prejšnje strani in sam konec pa so super.

sobota, 5. november 2022

John Saul: Peklenski ogenj

Ne vem, kje sem slišala za tega avtorja, ampak mi niti slučajno ni žal, da sem prebrala to knjigo. In ne bo edina!


Mislim, da se skorajda lahko kosa s Stephenom Kingom. Če pa to ni pohvala...

Knjiga se sicer začne s poglavjem iz preteklosti, kjer že slutimo rdečo nit prepredeno z nadnaravnim, nadaljuje pa se skorajda z običajnim opisovanjem življenja v manjšem mestu. Poudarek pa je na družini, ki je še kako povezana z mestom in opuščeno tovarno, ki v prenesenem in neprenesenem pomenu straši na obrobju mesta.
Phillip je potomec bogate družine in po smrti očeta lastnik omenjene tovarne. V graščini na vrhu hriba živi še z ostarelo materjo, milorečeno razvajeno hčerko, pred kratkim pa se je še poročil z žensko, ki ima tudi hčerko. Edini moški je ravno v sredini spora med njegovo "prejšnjo družino" in "zdajšnjo". Presenečena sem bila, ker ni bil gluh in slep za dogajanja v hiši, ampak jih je poskušal rešiti. Žal mu ni ravno najbolje uspevalo...

In še Kingov ali pa menda celo Saulov dodatek: nekaj nadnaravnega je menda v zapuščeni tovarni. Phillip jo kljub očetovi želji želi obnoviti, ampak ne gre vse po načrtu. Tovarna je bila pred sto leti priložnost za zaslužek marsikateremu meščanu in njihovim otrokom. Kot je bilo običajno v tistih časih, so tudi tukaj po cele dneve delali majhni otroci. Črna preteklost bi morala ostati zakopana, kot je želel Phillipov oče, a z obnovo so se krvi željni duhovi v njej prebudili.

Skrivnostna Amy se je očitno "spoprijateljila" s Phillipovo pastorko Beth. Beth skoraj nima izbire. S poroko njene mame in selitvijo med bogataše je izgubila stare prijatelje, prijatelji Phillipove hčerke, sploh pa ne ona sama in njena babica pa je tudi ne bodo sprejeli. Celo odkrito zavračajo jo.
Beth ima sicer po eni strani srečo. Ima ljubezniva starša, prijaznega očima, a zlobno polsestro in babico po očimovi strani. Amy pa je, kot kaže, na njeni strani.

Knjiga ni grozna sama po sebi. Ščepec, pa čeprav pomemben, ščepec nadnaravnega ni hudo grozen. A kljub temu sem knjigo brala s široko odprtimi očmi, večkrat zajela sapo od presenečenja, popolnoma zadnji stavek pa je dodal še perfektno piko na i.

ponedeljek, 31. oktober 2022

Art Spiegelman: Maus

Neverjetna zgodba o preživetju v času miši in mačk. Knjiga, nagrajena s Pulitzerjevo nagrado.


Strip, a ne navaden. Ne za zabavo, kot običajno.
Art nam na slikovit način opiše zgodbo svojih staršev v času 2. svetovne vojne preko besed svojega očeta v sedanjosti (torej, v času, ko je knjiga nastajala pred nekaj desetletji).
Judje so miši, Poljaki so narisani kot pujsi, Nemci pa so mački. Težko branje pa čeprav imam za sabo že nekaj knjig o holokavstu in je pričujoča v obliki slikic. Vredna branja in vredna priporočila tudi malo mlajšim bralcem.

Urban Klančnik: Zavetišče

Potovanje skozi reko Lethe


Še ena ogromna pohvala slovenskemu pisatelju!

Tristan se z dveletnim sinom Aleksom prebija skozi postapokaliptični svet. Neznani virus je okužil in ubil ogromno ljudi, preživeli pa so znani kot Rdečeoki, ker so njihove beločnice postale popolnoma rdeče. Ti še vedno prenašajo virus, zato se jih Normalni bojijo in jih pobijajo. V bistvu sta le dve možnosti. Ko, in ne če, se okužiš, postaneš ali Rdečeok ali pa umreš v groznih mukah.
Tristan in Aleks sta Rdečeoka in na poti do zavetišča, kjer je Tristan preživljal otroštvo z očetom in kjer naj bi bila varna. Sama morata najti hrano, se izogibati Normalnih in ostalim Rdečeokim, ker tudi ti lahko predstavljajo nevarnost. Tristana pa v sanjah muči še demon, ki mu želi vzeti sina. K sreči je le del sanj, kajne? Ti odseki so ne takoj spomnili na Kingove knjige in nadnaravne vložke v njih, še posebej na Obstati.

Konec pa... Vsekakor presenetljiv in zelo dober. Celotna knjiga je super.




ponedeljek, 24. oktober 2022

Paula Hawkins: Slepa pega

Že pred časom sem prebrala Dekle na vlaku, Pod gladino in Ogenj, ki že dolgo tli. Vse tri so mi bile všeč in Slepa pega ni izjema.


Je pa ena razlika. Slepa pega ima le malenkost čez 100 strani, majhen format in velike črke, zato jo lahko prebereš na mah. Tudi zato, ker napetost skoraj ne popusti.

Trije otroški prijatelji. Edie in Jake sta poročena, a pred kratkim sta se razšla, zato Edie spi na kavču skupnega prijatelja Ryana. Na kratko, ker je tudi zgodba kratka (in sladka, kolikor se da pri psihološkem trilerju): Ryan odkrije umorjenega Jakea in hitro postane osumljenec.
Sedanjost pa se prepleta še s preteklostjo. Kako so se trije mušketirji sploh spoznali... 

Zelo na kratko vse skupaj in v daljši knjigi bi mi marsikatera informacija manjkala. Slepa pega pa je napisana fenomenalno! Ne maram kratkih zgodb, ker so mi (če so mi že slučajno všeč) prekratke. Vedno bi rada izvedela več! Slepa pega pa je popolna taka, kot je. Nič ne manjka in nič ni preveč. 

Michelle Frances: Hčerka

Sem kar razočarana nad Hčerko v primerjavi Fantom. Še malo.bolj predvidljiva, kar precej neverjetna in s slabimi dialogi.


Becky je otrok najstniške mame in novinarka, ki se podi za zgodbo o strupenih škropivih. Ko v prometni nesreči umre, se njena mama Kate po žalovanju odloči, da bo v hčerin spomin naredila svet bolj varen. Začuda (ali pač ne) ji to tudi uspeva.
Raziskovanje pa jo pripelje tudi do Beckyjine zgodbe, ki je ni mogla dokončati, zato se odloči, da se bo gigantskim podjetjem sama postavila po robu, zahtevala odškodnino v imenu žrtev in spremembo zakonov (ala Erin Brockovich).

Kot sem rekla, zgodba je hudo predvidljiva, na momente tudi popolnoma neverjetna (na slab način). Fant se mi je zdel veliko boljši. 
Francesova ima še nekaj knjig prevedenih. Ne bom še obupala.

torek, 18. oktober 2022

Alexander McCall Smith: Spodobnost za lepa dekleta





Tretja knjiga v zbirki. Tukaj pa o drugi.

Precious je še vedno detektivka in rešuje primere v domači Bocvani. Težave ima tudi z nesrečnim zaročencem in skupaj z detektivsko pomočnico mora prevzeti tudi posle v njegovi avtomehanični delavnici.

Kratko, sladko, nezahtevno. Mogoče počasi postaja premalo zahtevno zame.

Jon Krakauer: Into thin air

Novinarju, piscu in hribolazcu so ponudili možnost plačane poti na Mount Everest. Napisal naj bi članek za revijo Outside o svoji izkušnji na najvišji gori sveta. In ga je. A ne takšnega, kot je kdorkoli pričakoval.


Jon Krakauer je bil že uveljavljen pisec leta 1996, ko je odšel na Mt. Everest. Napisal je tudi V divjino, knjigo o Chrisu McCandlessu, popotniku, ki je v nedocela pojasnjenih okoliščinah umrl na odročni Aljaski. Po njej je posnet tudi film.

Spomladi tega leta pa je pri vznožju Mt. Everesta, pripravljen na vzpon. V baznem taboru je več skupin s celega sveta. Nepopoln seznam je na začetku knjige. Izpustil je med drugimi tudi Dava Karničarja, ki se je tega leta prvič poskusil spustiti s smučmi z gore. Nekaj let kasneje mu je to tudi res uspelo.

Krakauer je opisal del svojega življenja, nato pa se preseli na mraz in opiše svoje tovariše, vodiče na gori in njihove pretekle hribolazniške izkušnje. Govori tudi o preteklih vzponih na Mt. Everest oz. poskusih le-tega.
Ta opisovanja zelo lepo preplete s samimi dogajanji na gori spomladi 1996. Opiše mukotrpno aklimatizacijo, skoraj nevzdržen mraz in celo vročino.

In kaj je šlo narobe, da je tistega dne v maju umrlo toliko ljudi? Tudi razloge za to opiše, čeprav ne polaga krivde na posameznika, ampak bolj na splet okoliščin in narave same.

Leto 1996 naj bi bilo najsmrtonosnejše leto in Mt. Everest naj bi bila najnevarnejša in najbolj smrtonosna gora na svetu. Ni res. Res je le, da je najvišja, ni pa najbolj zahtevna in daleč od tega, da bi bila najsmrtonosnejša. Prav tako leto 1996 ne prednjači po številu smrti. 
Je pa res, da je tistega dne (relativno) hitro umrlo veliko ljudi.

Po vrnitvi domov je napisal članek za revijo Outside o dogajanju na Everestu in prejel je burne odzive nanj. Nekaj jih je vključil tudi v knjigo. Marsikdo se ni strinjal z njegovimi opisi dogajanja na gori, očitali so mu tudi podajanje napačnih informacij.
Članek je imel omejeno število besed, zato se je Krakauer odločil, da napiše še knjigo, kjer bo lažje ubesedil svoje misli in mogoče popravil vtis.

Knjiga je vsekakor vredna branja (v slovenščini ali angleščini). Čeprav te ne zanima hribolazenje, adrenalinski podvigi ali prvič slišiš za vpletene, je knjiga zanimiva in podana razumljivo neukemu bralcu. Občasno se celo bere kot kakšna kruta grozljivka, sploh v opisovanju ljudi, ki so jim deli telesa popolnoma zmrznili, a bili še pri (koliko toliko) polni zavesti. 
Odpira tudi vprašanja o moralnosti. Prej, potem in seveda v letu 1996 se je dogajalo in se dogaja, da ljudje na poti proti cilju dobesedno prestopajo, ne samo trupla, ampak celo umirajoče, redko kdo pa jim ponudi pomoč. Delno je temu kriva stremenje k vrhu, deloma pa tudi samoohranitev (ne pa vedno!). Še vedno je na najvišji gori sveta ogromno trupel, celo na najbolj "prometnih" poteh, ki bodo tam verjetno ostala še kar nekaj časa, ker jih je prenevarno odstraniti. 
Mount Everest je vsako leto večje pokopališče in tudi smetišče. Množice, ki si želijo na vrh, za seboj puščajo tudi množico smeti. K sreči zadnja leta potekajo tudi čistilne akcije.


sreda, 12. oktober 2022

Hervé Le Tellier: Anomalija

Letalo, polno potnikov, doživi turbulenco in nato varno pristane. Nič posebnega.

Letalo, polno ISTIH potnikov, doživi turbulenco in varno pristane. Tokrat pa je nekaj posebnega.
Popolnoma isto letalo, z istimi potniki in posadko, se na nebu prikaže nekaj mesecev za prvim. Z vojaškim spremstvom pristane, ljudi na njem pa zadržijo. Kaj naj počnejo z dvojniki ljudi, ki so že pristali nekaj mesecev prej? Dvojniki imajo iste spomine, v bistvu zanje sploh ni minilo nekaj mesecev, ampak le nekaj trenutkov turbulence. Kako jim to sporočiti, kako sporočiti tistim prvim? 
In zakaj se je zgodila ta anomalija?!

sobota, 1. oktober 2022

Alen Nemec: Stanovanje številka 27

Nisem prišla dlje kot do konca prvega poglavja.


Katera desetletnica govori tako?! 
Opisovanje dogajanja. Bljak.
Pretirana raba pridevnikov.
.
.
.


petek, 30. september 2022

Graeme Simsion: Projekt Rosie

Don je profesor genetike, ki ima svoje življenje splanirano do najmanjše podrobnosti (in minute). Nekako pa ugotovi, da bi mu prav prišla življenska sopotnica, zato v svoj natrpan urnik stlači projekt poroka.

Rosie je ena izmed žensk, ki mu prekriža pot, a ne kot bodoča žena. Milo rečeno, krši več Domovih zahtev in pravil. In nenazadnje, v njegov skrbno načrtovan urnik vnese precejšno zmedo.
A Rosie išče svojega biološkega očeta in Don ji je s svojim znanjem pri tem pripravljen pomagati. Zakaj še niti sam ne ve. Mogoče mu je pri Rosie nekaj všeč, čeprav kadi, je vegetarijanka, je hudo spontana, zamuja, je le natakarica... 

Luštna knjiga, nezahtevno branje, ki kar leti. Je pa del trilogije in vsaka knjiga ima v naslovu Rosie, zato se lahko sklepa, kako se konča Projekt Rosie.

Søren Sveistrup: Kostanjev mož




Na Danskem straši Kostanjev mož. Ob truplih umorjenih in iznakaženih žensk najdejo kostanjeve možice. Prstni odtis na njih pa pripada hčerki ministrice za socialne zadeve, hčerki, ki je pogrešana in velja za mrtvo že leto dni. Njen domnevni morilec, ki je umor priznal pa je že za zapahi.

Detektiva Naja in Hess, ki so ga kazensko poslali nazaj v domovino, razrešujeta primere. Morilec pa je ves čas korak pred njima. 

Precej solidno branje, konec pa namiguje še na nadaljevanje.

četrtek, 22. september 2022

Jonas Jonasson: Maščevanje je sladko, d. o. o.

Mislim, da stoletniku nobena Jonassonova knjiga ne bo kos. Vse ostale, kar sem jih prebrala, so se mi zdele samo ok.



Enako velja tudi za Maščevanje je sladko, d. o. o.

Ne bom o vsebini, niti ni toliko važna. Ker z Jonasson točno veš, kaj dobiš. Lahkotno in zabavno branje. Predvidljivo število nepredvidljivih zapletov, seveda vedno s srečnim koncem.

petek, 16. september 2022

Michelle Frances: Fant

Amy po padcu pristane v bolnišnici z amnezijo. Ne spomni se ničesar, kar se je zgodilo zadnjih šest mesecev. Niti svojega menda idealnega fanta Jacka, ki ga je spoznala v tem času. 


Amy je za svoj 30. rojstni dan, ki je le nekaj dni po njenem odhodu iz bolnišnice, načrtovala potovanje v hišo svoje tete z mamo in dvema prijateljicama. Zaradi snežnega meteža moža obeh prijateljic naslednji dan ne moreta priti, prikaže pa se idealni Jack. Obe prijateljici in mama Amy so navdušene nad skrbnim, prijaznim, romantičnim Jackom, ki očitno sploh nima napake. Tudi Amy se počasi začne (ponovno?) zaljubljati vanj.

A se ji spomini začnejo po koščkih vračati. In v nobenem izmed teh ni Jacka! Spominjati se začne celo, da si je Jacka sama izmislila. Kdo je potem "Jack", ki je prišel v tetino hišo? Ali pa se spomin poigrava z Amy in postaja paranoična, kar je tudi lahko posledica amnezije?

Dobra knjiga, a hudo predvidljiva. Zaključek pa kar kliče po nadaljevanju. Amyino maščevanje bi bila lahko naslov.:)

Taylor Jenkins Reid: Malibu

Navdušena sem bila nad Vseh sedem mož Evelyn Hugo, malo manj pa nad Daisy Jones in skupina the Six. Sem malo počakala in Malibu bi po varčnosti uvrstila nekje med obe že omenjeni knjigi. Ne pri Daisy, ne pri Malibuju ni bilo tistega pričakovanja in želje po odkritju skrivnosti. 

Čeprav je avtorica poskušala z dramatičnim začetkom... 
Začne se s požarom, ki bo zaključil en dan v družini bratov in sestra Riva, o katerem beremo v knjigi. Seveda tudi s skoki v preteklost njih in njihovih staršev.

Štirje otroci, ki odraščajo sami z mamo, ker jih je slavni oče že zgodaj zapustil in se ni več menil zanje. Vsak izmed njih ima svoje travme Ian skrivnosti, ki se bodo tekom knjige razkrile. Nekatere bralcem že veliko prej kot protagonistom, nekatere kasneje. Danes so sami štirje, ker je mama že pred leti umrla in čaka jih tradicionalna zabava ob koncu poletja. 

Zabava, ki se bo končala z odgovori na določena vprašanja in... požarom.

Všečna knjiga, ki se jo hitro bere, a se mi ne zdi, da se približa Evelyn Hugo.

četrtek, 8. september 2022

Alexander McCall Smith: Žirafine solze

Žirafine solze so drugi del v zbirki, tukaj pa o prvem.


Precious je še vedno detektivka s prvo damsko detektivsko agencijo v Bocvani. Ponovno rešuje primere z novo pomočnico in z zaročencem se dogovarjata o življenju po poroki...
Vse, kar sem napisala za prvo knjigo, še vedno velja. Nezahtevno, a luštno branje.

Mojca Rudolf: Solze, ki jih ni

Še eno prijetno presenečenje. Za vsako novo leto si zaželim, da bi v prihajajočem letu prebrala več knjig slovenskih avtorjev (in knjig v angleškem jeziku), ker vem, da se med njimi skrivajo tudi biseri. Samo včasih jih je malo težje najti. Solze, ki jih ni, je eden izmed biserov.


Res nisem pričakovala preveč. Zakaj bi nekdo napisal knjigo, ki se dogaja v tuji državi, z glavnimi junaki, ki so te narodnosti in vpletel vanjo preteklost te države, ki je ni doživel in je torej po vsej verjetnosti ne pozna dobro? Po pravici povedano imam slabe izkušnje s takimi knjigami.
Mogoče je to moja napaka. Če ne pričakujem preveč, sem nad knjigo navdušena, nad knjigami, ki jih željno čakam pa sem neredko razočarana. 
Skratka, ta knjiga je vredna branja. 


Tri zgodbe. Tri ženske. Irska.
Ann se z možem in hčerko preseli v majhno mestece. Malčica se začne čudno obnašati in nekega dne izgine.
Kitty je najstnica, ki je pristala v enem izmed magdalenskih domov. Razloga sicer ne ve, ji pa sadistične nune oponašajo njeno lepoto in posledično tudi, da moškim predstavlja skušnjavo.
Sheena je ravno tako najstnica, ki je po posilstvu zanosila. 
Na Irskem v tistem času je bila izvenzakonska nosečnost nezaželjena in celo sramotna. Splav je bil do pred nekaj leti celo prepovedan, zato so dekleta in ženske, ki so družino osramotile, zaprli v magdalenski dom oz. t. i. pralnico, kjer so ob težkem delu rodile, otroka so prisilno oddali, ženska pa je pri nunah običajno ostala celo življenje.

Zgodba je fenomenalno napisana, relativno kratka, ampak nas ves čas drži v napetosti. Kriminalka oz. triler z dobro napisanimi dialogi (večinoma), všečnimi junaki in (sicer malenkost predvidljiv, a) zanimiv preobrat na koncu. Če vse to ni dovolj, pa je knjiga vsekakor vredna branja tudi zaradi opisovanja malo poznane mračne zgodovine Irske.

ponedeljek, 5. september 2022

Miodrag Majić: Otroci zla

Prijetno presenečena. Pričakovala sem ne tako dobro kriminalko, ker sem mogoče malo pristranska do knjig tega žanra pisateljev z Balkana (vključno s Slovenijo) in da me bo kmalu odvrnilo preveč politike v knjigi, ki je res ne maram.
Ampak je tisto malo politike v knjigi odtehtala preostala knjiga in obljubim, da ne bom več sodila knjige po platnicah.:) Naslovnica mi je sicer zelo všeč.




Knjiga ima vse, kar se pričakuje od dobre kriminalke in trilerja. Všečen protagonist (upam, da bo še kakšno nadaljevanje z njim v glavni vlogi), ki po naključju brani osebo, ki so jo obtožili umora. Všeč so mi bili opisi procesov, raziskovanje primera, spletke, prevare in preobrati ter presenečenja. Klišejsko, ampak ni vse tako, kot se zdi. Ničesar ni preveč, manjka pa tudi ne. Všeč so mi bili tudi napisani dialogi, ki me velikokrat zmotijo pri določenih knjigah. Tokrat niso zveneli ponarejeni in nerealni.
V glavnem, same pohvale pisatelju.

torek, 30. avgust 2022

Robert Specht: Tisha

Tisha je resnična zgodba o Anne Hobbs, ki je na začetku 20. stol. prišla v aljaško divjino kot učiteljica. 
Zakaj Tisha? Marsikateri domorodec, sploh pa njihovi otroci, je imel v tistih časih težave z angleščino. Tisha je pa popačenka angleške besede teacher, učiteljica.


Anne Hobbs je svojo zgodbo, kako je prišla v mestece Chicken, poučevanje in življenje tam opisala Robertu Spechtu v 70. letih. K sreči, ker menda Dark Boundary, knjiga, ki jo je Anne napisala sama 20 let prej, ni ravno najboljša. 
Tisha je glede na prebrana mnenja bralcev precej boljša in tudi meni je bila všeč. Je pa precej prirejena verzija in ne sledi zvesto dogodkom v resničnem življenju. Je pa okvir zgodbe resničen in nekaj pisateljske svobode se vedno lahko dopusti.

O Anne Hobbs, kasneje Hobbs Purdy se najde zapisanega zelo malo. Očitno se marsikomu ne zdi vredna poznavanja, je pa po mojem mnenju imela kar velik vpliv na ljudi, ki so jo poznali. Še največ o njej in resničnem Chickenu sem izvedela s te spletne strani
Priznati moram, da Chicken zgleda popolnoma drugače, kot sem si ga slikala v glavi, čeprav je v knjigi precej verodostojno opisan. Res pa je, da sem si mogoče res težko predstavljala mestece izpred stotih let na Aljaski sredi ničesar. No, vsaj kupe snega na slikah pogrešam.:)

Vir: https://dmshepard13.medium.com

Tishina šola v Chickenu



Cheryl Strayed: Divja

Knjiga je menda precej znana v določenih krogih. Je v knjižnem klubu Oprah Winfrey in po njej so posneli film z Reese Whiterspoon v glavni vlogi. Sama zanjo (ali film) nisem slišala, dokler mi je niso navdušeno priporočili.

Oglaševana je kot neka mešanica knjige za samopomoč oz. knjigo, skozi katero glavna junakinja "odraste", se nekaj nauči in konča kot boljša, pametnejša in zrelejša oseba ter med nekim priročnikom po PCT - Pacifiško gorsko pešpotjo, dobrih 4000 km dolgo potjo po zahodni obali ZDA. 


Pa še avtobiografija je! Mislim, da me take vrste knjiga še ni razočarala in res sem pričakovala prijetno branje.

Vir: Wikipedia
Vir: Wikipedia


Ojoj! Že po prvem poglavju sem guglala, če sem res edina, ki bi knjigo najraje z ihto zaprla. 
Nisem.
Odkrila sem dva bloga (I hate Cheryl Strayed in Why aren't you ashamed?), ki sta v veliki meri posvečena knjigi Divja in ji (očitno!) nikakor nista naklonjena. Prvi je sploh zelo sovražno nastrojen in ga skoraj ne priporočam v branje, razen če se boste po prebranem le odločili, da knjigo preberete in vam sploh ne bo všeč. V nasprotnem primeru je mogoče bolje, da se blogoma izognete. Ali pa ne, ker je v njiju napisana marsikatera resnica ali vsaj pomisleki o resničnosti prebranega, vendar začinjeno s sovraštvom do avtorice.

Le nekaj stvari, ki so tudi mene zmotile v knjigi:
Čeprav nisem pohodnica, sem že po nekaj prehojenih kilometrih ugotovila, da se zapisano ne more ujemati z resničnostjo. Prav tako se zemljevid prehojenih poti na začetku knjige ne ujema z zapiski o prehojenih poteh v knjigi.
Mogoče lahko zamižimo na eno oko, ampak res težko ne omenim njene popolne nepripravljenosti na pohod. Še enkrat: nisem pohodnica pa bi se še jaz bolje pripravila. Še nekaj v povezavi s tem, kar je zmotilo marsikoga... Menda se je po izdani knjigi na PCT odpravilo ogromno enako nepripravljenih ljudi, češ: če je njej uspelo, bo tudi meni. Kako se nepripravljenost v divjino in gorah rada konča pa menda vemo.
Težko sem požrla tudi njeno vsesplošno hvaljenje, še bolj pa njeno popolnoma nerealistično opisovanje drugih, kako hvalijo njo. Premajhni čevlji, pretežak nahrbtnik zaradi knjig (v množini!) in ostale nepotrebne navlake, nepoznavanje določevanja smeri neba s pomočjo kompasa(!)... niso nekaj, s čimer bi se lahko hvalil. Niti niso nekaj, zaradi česar bi bili sopohodniki nad tabo navdušeni.
S sabo je nosila ogromno stvari, ki stanejo ogromno denarja. V tistem času je živela s plačo natakarice, ki predvidevam, ni bila velika in menda se je odvadila celo drog (ne vem, opisano je samo jemanje težkih drog, celo dan pred odhodom, o odvajanju pa ni nobene besede), ki tudi terjajo nek znesek. Ni imela denarja za humano usmrtitev ljubljenega konja, je pa bilo dovolj denarja za večmesečno pot in med drugim tudi za drag fotoaparat, ki ga je med potjo uporabila le nekajkrat.
Prav tako se je le nekajkrat vpisala v knjige na poti in prikladno so to le tiste, ki so zlahka dosegljive z motornim vozilom.

In še zadnje, na kar bom opozorila. Na prej omenjenih blogih je izpisanih ogromno citatov iz knjige v originalu. In grozni so! Res težko, težko, težko pohvalim pisanje nekoga, ki piše tako slabo, slabo, slabo. 
Ampak ker sem jaz brala knjigo v prevodu, sem lahko knjigi primerjala. Danica Križman, prevajalka v slovenščino, je opravila fenomenalno delo. Ni zaslužna samo za prevod, ampak tudi za neizmerno izboljšavo bralne izkušnje. Kolikor se je pač dalo.

Knjige res, res, res ne priporočam. Razen če se zamiži na eno oko, ko pa se to utrudi pa še ne drugo.

sobota, 13. avgust 2022

Alexander McCall Smith: Prva damska detektivska agencija

Če je Agatha Christie lahko detektivka oz. pisateljica detektivk, potem je to lahko tudi Precious.


Precious je z dediščino ljubljenega očeta odprla prvo detektivsko agencijo (in za povrh še damsko!) v Bocvani. Zaradi svoje pameti, prodornosti, učinkovitosti in nenazadnje radovednosti svojih bodočih strank ji dela ne primanjkuje. 
Beremo tako o njenih primerih, kot o njeni preteklosti, ki ni bila vedno lepa, kljub ljubečemu očetu. V knjigi pa je še veliko dobrodošlih opisov same Bocvane, njenega življa, preteklosti in običajev prebivalcev. Pohvalno.
Knjiga se bere zelo hitro in bi ga štela med lahkotno branje, za nezahtevne bralce kriminalk. 
Prva damska detektivska agencija pa je šele prva v vrsti obsežne zbirke. Že čakam na drugi del.

nedelja, 7. avgust 2022

Marjane Satrapi: Perzepolis (Zgodba o vrnitvi)

Sem že brala prvi del Perzepolisa in mi je bil presenetljivo všeč. Presenetljivo iz več razlogov in všeč iz več razlogov.


Zgodba o vrnitvi pa je nadaljevanje njene zgodbe. Kako je prišla v Avstrijo, kako je tam živela in se počutila kot tujka in nazadnje, kako se je vrnila domov in se ponovno počutila kot tujka.

Ne vem, prvi del mi je bil veliko bolj všeč.

Sidney Sheldon: Bes angelov


Že pred časom sem prebrala Sheldonovo Diamantno dinastijo in bila navdušena, zato sem se odločila, da ponovno vzamem v roke kakšno njegovo knjigo.
Se pa sprašujem, če sem pri ocenjevanju prejšnje knjige zamižala na eno oko pri določenih stvareh. Žal se ne spomnim več.
Velikokrat opažam, da imajo starejše knjige, ne glede na avtorja, nek določen slog, ki si je, ne glede na knjigo, zelo podoben. 
In ne vem, ali je krivda pri avtorju, prevajalcu, lektorju, uredniku..., odstavki so postavljeni zelo nelogično. So tam, kjer ne bi smeli biti in manjkajo tam, kjer bi morali biti. Me moti, ampak če je vsebina knjige vsaj solidna, potrpim.

Enaki pomanjkljivosti opažam tudi pri Besu angelov. 
Jennifer je mlada ženska, ki je odpotovala na drug konec države, da bi si uresničila otroške sanje. Postati odvetnica. A le nekaj ur kasneje se ji sanje skoraj razblinijo. Mafijec jo izkoristi, zaradi česar ji grozi odvzem licence. K sreči pa ji pomaga nek drug odvetnik, ki ji verjame, da je bila le naivna in ne zlonamerna.
Jennifer uspe nadaljevati svojo poklicno pot, sprva s težavami, a ji oba prej omenjena moška na svoj način (in dobrodošlo ali ne) pomagata.  
Vsebina je super pa čeprav se sliši kot romanca, to vsekakor ni. Občasno zame preveč pocukrano, občasno pa dobra kriminalka.
Po knjigi je bil posnet tudi film.

Luigi Ballerini: Vsak trenutek šteje


Kratka knjiga, ki se jo prebere na mah. 
Po prvem poglavju me je ves čas vleklo naprej. Kaj se bo zgodilo in kdaj se bo zgodilo? Kmalu sem že začela slutiti, ampak to bralne izkušnje ni pokvarilo, ampak v bistvu celo izboljšalo.
Presenečena sem bila, kako me je neka navadna najstniška knjiga, z najstnikom v glavni vlogi in s tipičnimi najstniškimi problemi tako potegnila vase. Pa čeprav prebiramo doživljanja v le enem dnevu v njegovem življenju, zadnjem. 
Res ne vem, kaj me je tako pritegnilo... Pa si ne bom predolgo razbijala glave s tem. Dejstvo je, da je knjiga vredna branja. Ni si težko vzeti nekaj uric za branje, sploh ker ni zahtevna knjiga. Ti pa lahko da misliti. In ni primerna le za odrasle ali otroke. V glavni vlogi so najstniki, a ni knjiga za najstnike. Kljub temu pa je še kako primerna ravno za njih. 

Karl Shaw: Kraljevske norčije



Edino, kar mi je bilo všeč pri tej knjigi je, da učinkovito krajša čas. Ampak le, če je ne vzameš preveč resno, ampak le kot trače.
Zdi se, da je avtor s knjigo želel na vsak način le šokirati bralce, napisati senzacijo, za pravilne podatke pa se ni preveč menil, kljub precej dolgemu seznamu (a za tako knjigo, po mojem mnenju, še prekratkem) virov. Marsikaj, kar trdi, je le domneva ali pa celo samo natolcevanje, v knjigi pa je napisano, kot da se je v resnici tako zgodilo oz. je tako tudi bilo. V glavnem, uporabljenih je bilo premalo verodostojnih virov.
In še nekaj... Knjigi je bilo izredno težko slediti, razen če te ni preveč zanimalo, kam paše kakšna opisana oseba.  Preskoki med osebami so preveč hitri in včasih sploh ni bilo jasno, da se opisuje drugo osebo, kot se jo je le poved ali dve prej. Da ne omenjam tega, da se je isto osebo opisovalo večkrat v knjigi. Včasih se je povedalo isto, le z drugimi besedami, včasih pa smo izvedeli nove (bolj ali manj verodostojne) podatke. Zakaj tako skakanje? Kaj ne bi bilo bolje opisati vsako vladarsko družino posebej in v kronološkem vrstnem redu? S tem se izogneš vsaki zmedi. No, vsaj večini zmede, saj so evropske vladarske družine hudo pomešane med seboj, kot avtor ne pozabi omeniti vsaj 10x na stran. Na, zdaj pa jaz hočem šokirati. Ampak ne pretiravam preveč...

Vito Komac: Umor v domu ostarelih?


Vprašaj na koncu naslova dobro napoveduje  celotno nit romana in tudi konec. 
Protagonist sprejme klic s Hrvaške, kjer mu neznana ženska sporoča, da je njegov sorodnik Milan doživel kap, bil poslan v bolnišnico, nato pa v slabem stanju in s še vedno hudimi preležaninami poslan v starački dom, kot je imenovan v romanu. Nujno mora priti, pa čeprav v snežnem metežu, v Reko, da Milana reši, mogoče celo pred smrtjo.

Knjiga je mešanica vsega po malem. Osrednjo zgodbo sem zgoraj opisala, je pa vsaj polovica romana še vračanje nazaj v preteklost protagonista in tudi Milana. Menda je del tega celo avtobiografski. Bom pa po pravici povedala, da je bil ta del opisan veliko, veliko preveč podrobno, da ne omenjam, da se v poplavi imen zlahka izgubiš. 
In pa vprašaj. Knjiga jih je polna in nimam nič proti. Glavni junak se ves čas sprašuje, kaj se je zgodilo z Milanom, kdo so njegovi sovražniki in ali sploh obstajajo. Kdo so tisti sorodniki iz Ljubljane, ki so ga zaprli in izolirali? So res tisti, ki jih sumi? In kaj je z njegovimi prijatelji? So res njegovi prijatelji ali so samo izkoristili priliko?
Vprašanjem kar ni konca in tako se knjiga tudi konča.




Rudi Rajar: Profesor terorist

Čeprav v knjigi zatrjuje, da noče postati James Bond, se je v njej še prerad postavil v to vlogo. In ne manjka tudi mladih Bondovih deklet. K sreči je v knjigi in v reali gospod profesor poročen, zato vsaj tipičnih bondovskih romanc ni brati.


Všeč mi je, da je v knjigi Rado čisto pravi Rudi. Z vmesnimi vložki opiše svoje najbolj zanimive življenjske prelomnice. Sam pravi, da upa, da bo bralcem to dovolj zanimivo. Prav ima, z veseljem sem to brala.
Malo manj mi je bil všeč tisti izmišljeni del, o profesorju teroristu. Tudi v tem ima avtor prav, marsikdo bo to kriminalno zgodbo z veseljem bral. Meni pa se je žal zdela preveč pretirana.
Ampak če potegnem črto pod knjigo, je vsekakor zanimivo kratkočasno branje. In slike iz Rudijevega življenja jih resnično popestrijo.

nedelja, 24. julij 2022

Catherine Steadman: Nekaj je v vodi



Popoln par, jap. Popolnost skazi le možakarjeva izguba službe. Sicer pa se par poroči in srečna odideta na medene tedne. Za službo bosta že poskrbela, ko prideta domov. Ali pa se bo vse rešilo samo že na medenih tednih?

Dober triler, ves čas še nekaj dogaja, napetost raste in marsikoga bo preobrat na koncu presenetil. Priporočam ljubiteljem tega žanra. Res pa ni tako uau, da bi prav dolgo razmišljal o knjigi.

nedelja, 17. julij 2022

Alexandre Seurat: Neroda

Neroda je mala deklica, ki ni kriva ničesar, a mora dan za dnem prenašati nepredstavljivo trpinčenje in to izpod rok tistih, ki bi jo najbolj morali zaščiti. 




Knjiga je napisana ne kot izpoved Nerode ali njeno življenje, napisano v tretji osebi, ampak se menjajo poglavja, napisana v prvi osebi. To so pričevanja ljudi, ki so Nerodi blizu. Njena babica, mati, brat, tudi učiteljica in ravnateljica. Vsak govori o Nerodi, kot jo vidi in doživlja, redki pa so tisti, ki ji poskušajo pomagati. Tisti, ki pa ji želijo izboljšati življenje in jo iztrgati iz toksičnega družinskega okolja pa so ovirani, med drugim tudi z birokracijo.

Neroda. V knjigi je njeno ime Diana, v resničnem življenju pa je bila Marina Sabatier.


Ann Rule: Heart full of lies



Ann Rule je menda zelo znana pisateljica z desetinami napisanimi knjigami (žal sama s Heart full of lies prvič slišim zanjo), med njimi tudi ena o Tedu Bundyju, ki je bil nekaj časa njen sodelavec. Avtorica je bila najprej policistka, šele nato je postala pisateljica za polni delovni čas, zato ni čudno, da so njene knjige kriminalno obarvane.

Knjiga Heart full of lies govori o resničnem primeru Northon in je nekakšna mešanica med romanom in dokumentarnim zapisom. 
Liysa se je z malim sinčkom nekega jutra vrnila s taborjenja, kamor sta odšla z njenim možem Chrisom. A Liysa je trdila, da je moževemu nasilju komaj ušla in da naj bi celo streljala nanj. Policija je kmalu našla Chrisovo truplo in jo obtožila umora. Trdili so, da naj bi ga ubila preračunljivo, da naj bi umor načrtovala že dolgo časa in da je v izjavah policiji lagala oz. prikrojevala resnico. Prijateljem naj bi tudi že leta dolgo lagala o Chrisovem nasilju.
Liysa pa se je branila s tem, da naj bi streljala v samoobrambi po dolgoletnem moževem trpinčenju. Njej v bran se je postavila njena družina in ogromno prijateljev, Chrisovi prijatelji in družina pa ne morejo verjeti, da bi bil lahko nasilnež.

Liysa je Rulovo ob izdaji te knjige celo tožila, da je pristranska. Zdi se mi, da je njena obtožba (vsaj tokrat) resnična. Avtorica dejstva (preverljiva dejstva) resda navaja, je pa, tudi po mojem mnenju, precej osredotočena na "slabo " Liyso in "dobrega" Chrisa. Mogoče pa drugače ni šlo? 
Ampak kljub temu da vem, da je avtorica (hote ali nehote) pristranska, sem se sama trudila biti nepristranska. In tudi jaz sem, glede na podatke v knjigi, prišla do istega zaključka kot avtorica knjige.


torek, 12. julij 2022

Lee Child: Pretekli čas


Še ena o Jacku Reacherju. Po zadnji njegovi knjigi sem kar rabila malo premora. Malo preveč predvidljivo je postalo vse skupaj.

Pretekli čas je boljša. Je razdeljena na del z Reacherjem, ki pristane v nekem mestecu, kjer je otroštvo preživljal njegov oče. Ta del mi je bil všeč.
Poglavja pa se izmenjujejo z zgodbo o mladem kanadskem paru, ki se z okvarjenim avtom ustavita v odročnem motelu. Tam pa se jima vse ne zdi ravno prav. No, ta del se mi je zdel hudo predvidljiv, ker sem kar kmalu ugotovila, kaj je njegov namen.

Če pa potegnem črto pod celotno knjigo... Nad Reacherjem še nisem pripravljena obupati.

Berem pa knjige v mešanem zaporedju. Iz zbirke niti niso vse prevedene, tiste, ki pa so pa tudi niso v pravilnem vrstnem redu. Ampak se vseeno knjige da tudi tako brati. Dobro je edino, če malo že poznaš glavnega junaka, ker se ga ne opiše v vsaki knjigi dobro. Recimo v Preteklem času je opisan, s tem mislim njegov videz, vandranje po Ameriki, njegovo preteklost in družino, zelo površno.

Gregor Slana: 4 vrste po 12 konzerv


Tole pišem le nekaj dni po prebrani knjigi pa mi je že večina vsebine ušla iz glave.

Spomnim se pa občutkov. Vesela sem bila kriminalke izpod slovenskega peresa. Spomnim se, da se mi je policijski del preiskave zdel precej nerealen in prehiter. Glavna junakinja se mi je zdela izredno prepotentna in njeno govorjenje izredno pretirano. Osumljenec oz. morilec je bil potegnjen skoraj iz zraka. Skratka, skoraj nič mi ni bilo všeč.
Se pa spomnim prvega poglavja, ki se mi je zdel zelo obetaven. Žal mu preostanek knjige, k sreči precej kratke, ni sledil. Mogoče bi bilo z več stranmi knjiga kaj boljša?
In še zadnje: všeč mi je naslov knjige. Pomen se izjasni šele proti koncu.

ponedeljek, 4. julij 2022

Jonas Jonasson: Morilec, ki je hotel v nebesa


Jonasson ima res tipičen slog, ki se mi je potrebno samo prepustiti. Nad njim sem bila navdušena med branjem prigod stoletnika, malo manj navdušena leto kasneje in ponovno navdušena pri analfabetki. Pri zadnji knjigi sem si obljubila, da bom z naslednjo malo počakala in tega sem se držala. Ampak tale morilec se mi še vedno zdi najslabši od vseh Jonassovih prebranih. Ne bom pa obupala nad njim.

Tokrat je naslovni morilec le lutka v rokah duhovnice, ki ne verjame v Boga in receptorja, ki je jezen na dedka, ki je zapravil družinsko bogastvo. Skupaj pa lahko sovražita ves svet. 
Da pa bo tozemsko življenje malo lažje (beri z malo ali veliko več denarja) v morilcu vidita tržno nišo. Najprej ga vprežeta v lomljenje kosti po naročilu, ko pa morilec najde Jezusa (in je še posebej navdušeni nad njegovo krvjo v obliki bolj ali manj žlahtne kapljice), ga aduhovnica in receptor postavita za pastorja novoustanovljene cerkve. Take, ki zbira prispevke za uboge in lačne. Jasno pa je, da si bosta receptor in duhovnica za svoje požrtvovalno delo odškrtnila en majčken procentek. Škoda, ker gos ne more več nesti zlatih jajc, ko se na družbico spravijo kriminalci vseh vrst, ki imajo z njimi neporavnane račune. 

Kot že rečeno, slog je enak kot pri prejšnjih knjigah in bolje je ne ravno preveč misliti med branjem. Ampak tokrat mi zgodba nekako ni odgovarjala... Je pa knjiga vsekakor dobrodošlo poletno razvedrilo.
 

četrtek, 30. junij 2022

Tadeja Brankovič: Peta olimpijada

Štiri olimpijade na snegu. In peta, v kateri ni druge možnosti kot zlata medalja.



Tadeja Brankovič je bivša biatlonka, štirikrat je sodelovala na olimpijskih igrah, se poročila, ločila, rodila dva otroka, enega s posebnimi potrebami in zbolela za rakom. In nenazadnje: napisala knjigo.

Knjigo, v kateri nam zaupa svojo življenjsko zgodbo. Od otroških let in divjosti, do spoznavanja s profesionalnim športom, hitrim skokom do najboljših, o težavah v zasebnem življenju in zaključuje z borbo z rakom. Kjer šteje le zmaga, pravi.


Knjiga ni dolga, a sem bila presenečena, kako dolgo sem jo brala. Po mojem mnenju ji ne bi manjkalo še malo "poliranja", a je neverjetno berljiva in na trenutke nikakor ni lahko branje. Sem se vmes tudi smejala z njo, sploh ob prigodah z ljudmi, ki jih poznam, a tudi jokala. Ob opisih tekem sem navijala in celo dihala z njo. Za šport, katerikoli, mi je res vseeno, a Tadejino opisovanje sem kar požirala. 
Žal se knjiga ne zaključuje ravno z "...in živela sta srečno do konca svojih dni." pravljičnim koncem, a z optimističnem zrenjem v prihodnost. Kar je najbolj važno.
Na še mnoga srečna leta!

Bernhard Schlink: Bralec


Marsikdo je gledal tudi z oskarjem za glavno žensko vlogo nagrajeni film, v katerem blesti Kate Winslet. Redko je film boljši ali vsaj primerljiv s knjigo, tokrat pa je imela knjiga težje "delo". Pred leti sem gledala film, bila navdušena, zdaj pa sem prebrala knjigo. In? Bila navdušena.

Ne bom o vsebini, se mi ne zdi potrebno. Je pa potrebno knjigo vzeti v roke in jo prebrati. Mislim, da je brez razloga spregledana.

sobota, 25. junij 2022

Yrsa Sigurðardóttir: Zadnji obredi


Brutalno umorjen nemški študent. Starši ne verjamejo, da je policija ujela krivca. Za pomoč zaprosijo islandsko odvetnico. Kratko, a bo dovolj.
Nisem bila navdušena, v bistvu knjige sploh prebrala nisem do konca, ker je bila preveč klišejska in predvidljiva. Prebrani zadnji dve poglavji, sredina knjige pa ne, mi je to samo potrdila. 
Mogoče berem preveč kriminalk in sem zato pri tem žanru bolj zahtevna? Ni pa hudo slaba knjiga, to ne.