Statistika leta 2019

Malo suhoparno pa kaj...


Od 3. marca do 31. decembra 2019 je bilo
*napisanih 85 objav,
*opisanih 84 knjig,
*prebranih 80 knjig.

Prebrane knjige so ali
*prevedene v slovenščino (ne delam novoletnih zaobljub, a upam, da mi bo naslednje leto uspelo prebrati kakšno knjigo v angleščini)
ali
*izpod peresa slovenskega avtorja (10 knjig; Adamičevo Iz mnogih dežel sem štela med prevedene).


V spominu so mi najbolj ostale in jih iz tega ali drugega razloga tudi toplo priporočam:

Shirley Conran: Divjakinje - kako dame postanejo divjakinje
Louis Adamič: Iz mnogih dežel - zbirka zgodb priseljencev v Ameriko
Kate McCaffrey: Tista noč - ker svet ni črno-bel
Dolores Redondo: Vse to ti bom dal - polna presenečenj
Sidney Sheldon: Diamantna dinastija - o dinastiji, ki je doživela vse, kar se doživeti da
Robert Galbraith: Smrtonosna belina - bo dovolj, če rečem, da komaj čakam naslednji del?:)
Adam Kay: Tole bo bolelo - ena lahkotna
Joël Dicker: Resnica o aferi Harry Quebert - za ljubitelje dolgih detektivskih zgodb
Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu - srhljivo na drugačen način
William Bradford Huie: Pilot nad Hirošimo - kako naj bi izgledalo pravo novinarsko delo



Novo leto pa začenjam s temi:

T. M. Logan: Laži

Laži, res je. Laž na laž in še dodaten ščepec laži. In popolnoma nepričakovan konec.

Joe, predan oče, vidi svojo ženo Mel med burnim prepirom s prijateljem Benom. Joe se z Benom sooči, nato pa Ben pade po tleh in obleži v nezavesti. Čez čas Bena ni nikjer več, Joeu pa se začnejo dogajati nepričakovane, neverjetne in sčasoma tudi nevarne stvari. Mel ima pojasnilo za vse.

Joe ljubi Mel in ji verjame, bralci smo bolj skeptični. A težko bi ugotovili resničen motiv za vse dogodke.

Malenkost odprt konec me je razočaral, čeprav vem, da sta možni le dve varianti...

Cilla in Rolf Börjlind: Pomladna plima

En velik miks vsega. V osemdesetih se je na Švedskem zgodil krut umor. Nosečnico so zakopali na plaži, da jo je utopila pomladna plima. Nekaj let prej je v Afriki umrl novinar, pomemben mož iz svetovno znanega podjetja pa je izginil.

Danes pa študentka policijske akademije po naključju odpre nerešen primer, ki ga je preiskoval njen oče. Nekdo pretepa brezdomce. Tako v preteklosti in sedanjosti pa srečamo še prostitutke višjega ranga, ki imajo običajno precej pomembne stranke.

Je vse našteto (in še več) povezano?


Se mi pa zdi, da bi lahko pričakovali nadaljevanje. Nismo izvedeli, kaj se je zgodilo Tomu in kaj mu je povedala mati na smrtni postelji. Tudi Ackejev oče bi lahko izvedel za sina, razkrije pa se lahko še Mårtenova preteklost.

Henrik Brun: Danska zanka

Dansko zanko sem si izposodila zato, ker je kriminalka (itak:)) in ker je tujec napisal knjigo, ki se v večini dogaja v Sloveniji. Me je zanimalo, kako jo bo opisal...
To in presenetljivi konec, ki se spretno nanaša na le nekaj detajlov sredi knjige, sta najboljša dela te knjige. Žal... Knjiga je dovolj dolga, da natančno oriše detektivsko delo dveh novinarjev, zapletenih v tihotapljenje blaga, ljudi in umora, manjka pa opis (vsaj) glavnih junakov. Pojma nimam npr., kdo je Ines.

Mary Chamberlain: Krojačica iz Dachaua

Ada je mladenka, ki sanja o karieri modistke. O modni hiši Vaughn. 
Naivnica spozna moškega, grofa, jasno, ki jo omreži in skupaj odideta v Pariz. Sicer le na počitnice, a tam ju preseneti druga svetovna vojna. Ado kruta usoda pelje še v Belgijo, v München in do Dachaua.

Res, pretresljiva zgodba, ki se ne konča v Dachauu, a me ni prepričala.

 

Malin Persson Giolito: Živi pesek

Maja je preživela. Edina brez prask. Preživela je šolsko streljanje, ki ga je začel njen fant, končala pa ona. Kar prizna. A ni kriva.
Majo zaprejo in v knjigi beremo potek sojenja, Majin vsakdan v zaporu in njeno preteklost. Spoznamo njene prijatelje, fanta Sebastiana in kaj vse se je zgodilo pred streljanjem.

Živi pesek mogoče malo spominja na Pogovoriti se morava o Kevinu, a le zaradi streljanja v srednji šoli. Nad to knjigo tudi nisem tako navdušena, kljub pompu okoli nje, medtem ko se me je Kevin zelo dotaknil.
Me pa spominja na Tisto noč. Tako Jasmine kot Maja sta, ne ravno glavni, vsekakor pa stranski hudobnici. A dalj kot beremo, bolj ugotavljamo, da svet ni črno-bel.

Svetlana Aleksijevič: Černobilska molitev

Za Černobil smo slišali že vsi.

Avtorica je novinarka, ki je leta zbirala pričevanja ljudi, ki jih je nesreča neposredno prizadela. V knjigi so zbrane dejanske besede, brez vmešavanja avtorice, gasilcev, likvidatorjev, vojakov, njihovih družinskih članov, ljudi, ki so živeli v bližini in so jih evakuirali, ljudi, ki niso želeli zapustiti svojih domov... Zbrane so besede starih in mladih, tudi otrok, besede kmetov, delavcev, mater, gospodinj, ljudi na visokih položajih...

Pretresljivo branje.

Harriet Tyce: Rdeča pomaranča

Nič ni kot se zdi. Zadnje strani so me resnično presenetile, čeprav sem pričakovala nek pozitiven zaključek za Alison in njeno hči Matildo.

Matilda je tudi edini čisti pozitiven lik v knjigi-med glavnimi junaki. Oba moška, mož in ljubimec v Alisoninim ljubezenskim trikotniku sta do nje tako ali drugače nasilna. Alison pa tega nekako ne opazi oz. ji je vseeno.
Alison preveč pije in preveč dela. Svojo hči zanemarja na račun tega in na račun ljubimkanja s sodelavcem. Mož je kritičen do nje, kar razumemo, ne pa njegove pasivne agresivnosti in psihičnega nasilja. Alison je po eni strani žrtev v zakonu, kot njena nova stranka v primeru umora, po drugi sem bila pa težko sočutna do nje.

Janja Vidmar, Boris Grivić: Tretja možnost

Tretja možnost je v bistvu nadaljevanje Princeske z napako, ki sem jo brala že v osnovni šoli.
Fatima se je na koncu prejšnje knjige noseča odpravila s kumom v Nemčijo. Tukaj pa se začne Tretja možnost. Kum v prometni nesreči umre, Fatima pa se zbudi v bolnišnici. Dodelijo ji varuha, zapitega, zadrogiranega, samovšečnega ženskarja in kljub začetnemu vzajemnemu nezaupanju, se sčasoma povežeta in celo (platonsko) vzljubita.
Knjiga skače med mislimi obeh glavnih junakov in Fatimino preteklostjo, še pred odhodom njene družine iz Srebrenice v Slovenijo.

Paulo Coelho: Vohunka

Vohunka je bila Mata Hari oz. Margaretha Zelle. Coelho pravi, da nikakor ni želel napisati biografije in strinjam se. Dejstva naj bi bila resnična, veliko naj bi bilo pa tudi izmišljenega oz. prirejenega.
Knjiga je napisana kot misli same Mata Hari med čakanjem na smrtno kazen in spominjanje preteklosti, zadnji del pa je pismo njenega odvetnika.

Jo Nesbø: Snežak

Šesti del.

 
Že sedmi del o zapitem in samosvojem detektivu Harryju Hole-u. Tokrat je malo manj zapit, samosvoj pa še vedno.
In ta me je spet pozitivno presenetila. Tokrat bom z veseljem vzela v roke osmi del.

Donna Tartt: Skrivna zgodovina

Ni skrivnost, kdo je umorjeni. Niti ni skrivnost, kdo je morilec. To izvemo na prvih straneh knjige.
Motiv izvemo nekje do polovice, sumimo pa že prej. V drugi polovici knjige pa se razkrijejo dogodki po umoru.

Hja, sama zgodba je kar zanimiva, ampak ta raaaaazvlečenoooost. Ne bi zamerila, če bi bila knjiga vsaj 100 (lahko tudi 200) strani krajša.

Mimogrede, Tarttin Lišček je bil nagrajen s Pulitzerjevo nagrado.

Edna O'Brien: V gozdu

Gozd. Temačen, siv, zelen. Za tri osebe, mlado mamo, njenega sinka in duhovnika zadnji pogled. Za mladeniča pa zatočišče.
Mladenič. Hja, je tudi nerazumljen otrok, zlorabljen deček, brez ljube mame, fant, ki ga je sistem pustil na cedilu, lopov in na koncu morilec.
Povzeto, s precej pisateljske svobode, po resničnih dogodkih.

David Lagercrantz: Dekle, ki je živelo dvakrat

Šesti (in menda zadnji) del v seriji Millenium. Prebrala sem vse in še vedno se mi zdi čisto prva knjiga Dekle z zmajskim tatujem daleč najboljša. Sledita ostali dve Larssonovi, Lagercrantzove tri pa se mi zdijo vsaj nekaj stopničk nižje.

Dekle, ki je živelo dvakrat se mi je zdela za odtenek boljša. Vsaj Lisbeth končno zaključi z družinskimi prepiri, če se milo izrazim. Osebne prigode glavnih junakov bi se pa dalo še malo raztegnili v nadaljevanje. A bi raje videla, da z Larssonovim peresom...:(

Steward Ross: Sherlock na delu

Doyle je v svojih knjigah popisal kar nekaj Sherlockovih in Watsonovih dogodivščin. Ne pa vseh. Steward Ross je nepričakovano dobil v roke še nekaj neobjavljenih pustolovščin. Baje.;)

25 primerov, opisanih na le nekaj straneh. Všečno. Brez nepotrebnega balasta.
Če smo količkaj podobni slavnemu detektivu, nam primere uspe rešiti. Za vse ostale so rešitve opisane na koncu.

Marko Sosič: Balerina, balerina

Kratek roman. Pripoveduje balerina. Govori o svojih bližnjih. Še največ o ljubi mami.
Tudi stoji na prstih in poje. In razbija.

Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu

Eva piše pisma svojemu možu. Opisuje, kako sta se spoznala, njuno skupno življenje, gradnjo svoje kariere, družinsko življenje s Kevinom, svojo ljubezen do moža... To je vse preteklost.
V sedanjosti pa nima več moderne hiše, podjetja, družine. Znana je kot mati množičnega morilca.

Knjigo je bilo kar težko brati. Same besede tečejo, a kljub temu da sem prebrala nešteto grozljivk in psihotrilerjev, je Kevinova zgodba oziroma zgodba njegove mame še eno stopničko više.

Med branjem sta me prevevala groza in nemoč. Ravno zaradi slednjega je groza še večja. Kaj bi Eva lahko naredila drugače? Bi sploh lahko kaj?
Pri veliko knjigah si želim nadaljevanja. Pri tej nisem tako prepričana...

Čista petica. A berite v primernem duševnem stanju, s pavzami...

Minus: nešteto napak, takih in drugačnih. Sem že zasledila, da je to kar običajno za založbo Učila.:(

William Bradford Huie: Pilot nad Hirošimo

Vau!

Knjiga ni roman, čeprav jo tako lahko beremo. V bistvu je kot dokumentarna oddaja, navajanje dejstev in malenkost avtorjeve pristranskosti.

Billy Huie je do leta 1962 napisal že kar nekaj dobro znanih knjig (npr. o usmrtitvi vojaka Slovika) in odmevnih člankov (npr. priznanje morilcev Emmetta Tilla).
In resnično mi je žal, da je knjiga, predstavljena v tem blogu, edina, ki se jo da dobiti pri nas.
V tem času je začel dobivati pisma s prošnjami, naj se posveti še ameriškemu heroju, ubogemu Claude-u Eatherly-ju. Firbec, verjetno, se je spravil k raziskovanju in v tej knjigi nanizal eno dejstvo za drugim.
Začne s članki o heroju, nato s pogovorom s samim Eatherly-jem, njegovo družino in bivšimi sovojaki. Nadaljuje z raziskovanjem njegove vojaške kariere, njegove kariere zločinca in s pogovori (kolikor so mu dopustili) s psihiatri, ki so zdravili bivšega pilota.


Claude Eatherly je bil med drugo svetovno vojno pilot. Kot še več deset drugih je treniral za met A bombe, ki naj bi končala vojno. Sam je potem pilotiral letalo, ki je letelo pred Enolo Gay, z namenom, da sporoči primerne vremenske pogoje za met bombe nad Hirošimo. Ob padcu Malega dečka na mesto pa je bil že par sto km daleč.
Po vojni je imel več težav z zakonom in mentalnim zdravjem in nekako (podrobnosti so opisane v knjigi), je Eatherly postal ameriški junak, ki je vodil napad na Hirošimo in za to prejel najvišje odlikovanje. Zaradi slabe vesti ob povzročitvi toliko smrti, se je samokaznoval z malimi zločini, ki so imeli za posledico zapor. Vse to in še več je Huie zanikal in podkrepil z dejstvi.

Zanimivo je tole: očitno je bil Huie edini, ki se je v ta primer poglobil in raziskoval. Vsi ostali (mediji, odvetniki, tožilci, zdravniki!) so se obnašali kot v otroški igri "telefončki". Nekaj slišijo, malo dodajo in/ali spremenijo in povejo naprej. In tako dalje. Neresnice pa se kar kopičijo.
Ko je Eatherly leta 1978 umrl, so v The New York Timesu (!) objavili popolnoma iste izmišljotine, kot so jih mediji začeli objavljati dve desetletji prej. In to desetletje po objavi knjige Pilot nad Hirošimo IN omembi te iste knjige v članku. Očitno se jim knjige ni zdelo vredno prebrati...

Članek v The New York Timesu

Huie je knjigo zaključil s pogovorom z Eatherly-jem. Pomiril ga je, da bo za svetovno javnost še vedno junak in žrtev obenem in to kljub knjigi. Pilot nad Hirošimo ne bo spremenila mnenja javnosti, ker jo bo prebralo le malo ljudi.
Prav je imel.

Laurent Seksik: Primer Eduard Einstein

Eduard je bil leta 1930 pri le dvajsetih sprejet v psihiatrično bolnišnico, kjer je s krajšimi prekinitvami preživel preostanek življenja.

Knjigo beremo kot roman, fikcijo in ne kot biografijo, zvesto dejstvom. Dogodki opisani v njej so se res dogodili (na koncu knjige je obširen popis virov), razmišljanja junakov (Eduarda in njegovih staršev: Alberta in Mileve) pa so le ena možna inačica.




"Moj sin je edini problem, ki zame ostaja nerešljiv."
Albert Einstein

Véronique Olmi: Bakhita

Resnična zgodba o Bakhiti.

Konec 19. stol. se je rodila v Sudanu, bila pri približno sedmih letih ugrabljena, zasužnjena in večkrat prodana. Nazadnje jo kupi italijanski konzul, kjer prvič po dolgih letih doživi dan brez fizičnega mučenja. Skupaj z njim odide v Italijo, kjer je podarjena konzulovi prijateljici. Pri njej skrbi za njenega otroka in se nanjo zelo naveže.
Ko pride čas, ko bi morala s svojo gospodarico ponovno nazaj v Afriko, kraj, kjer je bila rojena, a tudi kraj groznih spominov, se prvič v življenju upre. Ostane v samostanu in kasneje postane redovnica.

Po smrti jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo, zaščitnico Sudana in svetnico.

Ko se je Bakhita uprla svoji zadnji gospodarici signori Michieli, je ta pobesnela. Signora Michieli sicer nikoli ni bila nasilna do Bakhite, pri njej se je Bakhiti dobro godilo, bila je dobro prehranjena in imela je "svobodo". Njen položaj je bil nekako podoben položaju služabnice, čeprav brez plačila. Vsekakor je živela veliko ugodnejše življenje kot v Afriki.
A ko se je Bakhita odločila, da bo ostala v samostanu, je signora Michieli napela vse sile in povlekla vse možne niti, da bi svojo sužnjo odpeljala s seboj.
K sreči so se pristojni odločili, da Bakhita s tem, ko je stopila na italijansko zemljo, kjer suženjstvo ni dovoljeno, ni več sužnja. In ima svobodno voljo.

S signoro Michieli sem se spomnila na še eno knjigo o suženjstvu, ki sem jo prebrala pred kratkim: Spomini mlade sužnje. Tudi v tej knjigi Harriet spozna dobre ljudi, ki ji želijo samo najboljše, a ko je govora o osvoboditvi pa se pokažejo kremplji teh tako imenovanih dobrih gospodarjih.

Conn Iggulden: Trojica

Tukaj sem pisala o prvem delu.

Trojica se dogaja nekaj let kasneje, ko se tudi kralj Henrik začasno "zbudi", vojna med Lancastri in Yorki pa se razmahne.

Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe

Kratka zgodba Loterija je že dve leti po izidu v reviji The New Yorker (1948), pristala v berilih ameriških šolarjev, kjer vztraja še danes. Tako piše na koncu knjige, nisem preverjala.:)
Mi je jasno, zakaj je temu tako in zakaj je zgodba dvignila toliko prahu. Res je dobra, a tudi provokativna.:)

V tej zbirki je še nekaj zgodb, ki so na nivoju Loterije, a bi jih lahko preštela na prste ene roke. Nekaj je tudi takih, ki bi jih z veseljem brala v veliko daljši različici. Nekaj pa je tudi takih, ki jih (žal) ne razumem oz. so mi kr neki.

A teh zadnjih ni toliko, da bi pokvarile celoten vtis knjige.

Noah Hawley: Pred padcem

Niti ne vem, kaj mi pri tej knjigi ni bilo všeč. Med branjem me ni nič kaj posebno pritegnilo, tudi konec se mi zdi mlačen. Pogreli so me edino novinarji in njihova vsiljivost. Bljak!

Sicer pa: malo zasebno letalo strmoglavi, preživita le ozdravljeni alkoholik-slikar in mali deček, dedič večmilijonskega bogastva. Nobenega presenečenja pri tem, zgornje se zgodi že na prvih nekaj straneh. Kaj pa zdaj? Kako nadaljevati knjigo?
V nadaljevanju pobliže spoznamo vsakega izmed prisotnih na krovu. Kot namiguje eden izmed novinarjev: padec letala je jako sumljiv. Mala deklica je že bila ugrabljena, njen oče je zelo bogat človek, njegovega prijatelja preiskuje FBI, obubožani slikar med bogataši, ki za nameček še preživi...

Siobhan Dowd: Uganka londonskega očesa

Književna dela nad 13 let.:) Tako je v knjižnici razvrščena ta knjiga.
Ampak nič hudega. S skoraj 300 stranmi ni prekratka za odraslega bralca. Besede pa le tečejo malo hitreje, zaradi bolj poenostavljenih stavkov, malo oseb in brez nepotrebnega dolgoveznega opisovanja rastoče trav'ce in občutkov ob tem. No, vsaj meni ob tem oči kar same zavijejo nekam pod nebo.
Torej, knjiga popolnoma primerna za najstnike, tudi malo mlajše bolj zagrete bralce in odrasle, da si malo oddahnejo.

Kaj mi je bilo všeč? Na prvi pogled nerazložljivo izginotje najstnika s Kolesa (če gre gor, mora priti dol, mar ne?) v slogu Sherlocka Holmesa, avtistični bratranec izginulega, ki v tej knjigi nastopa kot glavni detetiv in samo branje njegovih misli. Neumorno povezovanje vsakdanjih dogodkov z vremenskimi pojavi in čudenje ter občasno razlaganje metafor.

Kat se je zarezala kot pečen maček. To se samo tako reče, kadar se kdo glasno zasmeje, čeprav dvomim, da se mački sploh kdaj smejejo, kaj šele, da bi bilo do smeha pečenemu mačku.:)

Jo Nesbø: Odrešenik

Peti del.

Res s šestim delom štartamo skoraj od začetka. Edino ena malenkost se razkrije na zadnjih straneh.
Ravno zaradi takih detajlov (menda) skandinavskega kralja kriminalk še vedno berem. Ker me še vedno zanima, kakšni so odgovori na nekatera vprašanja iz prejšnjih delov. Ali je avtor pozabil nanje?:(

Nesbø-ja sem se sicer že malo naveličala. Tudi po dveh mesecih od zadnje njegove prebrane knjige ga nisem z veseljem prijela v roke. Ampak me je Odrešenik presenetil. Pozitivno. In to kjub temu, da mi je celotno zaroto uspelo razrešiti še pred koncem knjige.;) Mogoče ravno zato...:P

Adam Kay: Tole bo bolelo

Bivši zdravnik je napisal knjigo o svojih (nekaj je tudi sposojenih) prigodah, ki jih je doživel med svojim šolanjem in delom. Večkrat sem se od srca nasmejala, večkrat privzdignila obrvi zaradi šoka ob prebranem in večkrat ostala odprtih ust ob neumnosti (žal, ni lepše besede) nekaterih pacientov.

Branje hitro steče. Slog je lahkoten, besedilo pa razdeljeno v poglavja, včasih dolga le nekaj stavkov, v obliki dnevniškega zapisa.

Med branjem užitek greni le odkrita kritika do britanskega zdravstvenega sistema, v nekaterih podrobnostih sumljivo podobno slovenskemu.
Ni se mi zdelo grozljivo brati o nazorno opisanih hudournikih krvi in slapovih plodovne vode. Najbolj grozljivo je brati o tem, da so kronično utrujeni zdravniki odgovorni za življenja.


Priporočam v branje. Tudi moškim.

Shari Lapena: Par iz sosednje hiše

Anne in Marco se odpravita na večerjo v sosednjo hišo. Svojo šestmesečno hčerkico pustita doma z vklopljeno elektronsko varuško in vsake pol ure jo odideta pogledat. Ko pa se le odpravita domov, malčice ni več!
Približno polovica knjige se odvije v 24 urah, preostanek pa v nekaj naslednjih dneh. Nastopa le nekaj oseb in čisto vsaka izmed njih je na tak ali drugačen način sumljiva. Ne v prvi polovici knjigi, takrat so še vsi nedolžni, kasneje pa se razkrijejo njihove skrivnosti.

Malo mešane občutke mi je pustila ta knjiga. Nisem čisto prepričana, da mi je všeč.

K. A. Tucker: Zakopana voda

Tole sem pa na slepo vzela iz knjižnice. Pa ni razočarala.

Jesse najde Alex dobesedno na pragu smrti. Ko se zbudi, se ne spomni ničesar. Niti svojega imena, kaj šele, kdo je Jesse in kaj se ji je zgodilo.
Knjiga s poglavji skače med Jessejevim takrat in Alexinim oz. Waterinim, kot se je poimenovala, zdaj. Ko skočimo v preteklost, izvemo, kako sta se spoznala, zaljubila in kako je prišlo do Alexininih poškodb. V sedanjosti pa sledimo Water, kako se spopada s popolno amnezijo in (jasno) ponovnim zaljubljanjem v Jesseja.

Predvidljivo. A luštno.

Avtorica je menda (kot sem brala) precej znana že zaradi svoje prejšnje zbirke knjig Deset kratkih vdihov. Z Zakopano vodo pa je začela novo serijo. Rabila je spremembo, pravi.:)

Tadej Golob: Jezero

Hmmm, knjiga me je vsekakor pritegnila. Sem jo že začela brati z visokimi pričakovanji, glede na v večini pozitivne komentarje, ki sem jih našla na internetu. Menda vsaj dosega, če ne celo presega "kralja" skandinavskih kriminalk.
Kot sem rekla, začelo (in nadaljevalo) se je obetavno. Truplo, celo brezglavo, zanimivi glavni liki, knjiga je kar vlekla po nadaljnem branju.

Ampak... Konec oz. potešitev bralčeve radovednosti me je pa razočaral. Niti ne toliko izbira krivca, ampak količina nepotrebnih dodatkov in slepih ulic pri raziskovanju zločinov.
Zanimivo, pri prejšnji knjigi me to ni motilo. Je bila zgodba zanimivo in logično speljana naprej. V Jezeru pa ne.
Razkritje krivca in motiv za zločin sta bila spisana na le nekaj straneh. Mogoče je ta hitrost tudi botrovala temu, da ni razjasnjeno, kako oseba ni bila razglašena za pogrešano cca. mesec dni. Ja, bila je brez družine, a imela je službo, ljubimca (celo dva), verjetno tudi prijatelje.

Jezero ima še nadaljevanje, bom tudi to prebrala, čeprav po prebranih kritikah te knjige, le-te niso tako pozitivne kot pri predhodnici.

Joël Dicker: Resnica o aferi Harry Quebert

Že nekaj časa je minilo, ko sem čisto slučajno po televiziji naletela na istoimensko nadaljevanko. Neverjetno dobra se mi je zdela, čeprav sem navajena podobnih zgodb. Moje veselje pa je bilo še večje, ko sem ugotovila, da je posneta po knjižni predlogi!:)
Resnica o aferi Harry Quebert

Filmi (nadaljevanke) so skoraj vedno slabši kot knjige, v tem primeru pa temu ni tako. Mogoče, ker se v desetih enournih delih lahko pove več kot le v dveh urah? Med branjem sem ugotovila, da sem že precej pozabila, a se mi zdi, da je ekranizacija precej zvesto sledi knjigi in ni veliko izpuščenega. Če sploh kaj. Skratka, priporočam.

Toplo priporočam tudi knjigo. Sploh ljubiteljem kriminalk in ljubiteljskim detektivom. Garantiram, da vam ne uspe uganiti storilca!;)

Harry je uspešen pisatelj. Na njegovem vrtu najdejo okostje mlade Nole, ki je izginila pred 30 leti. Marcus je Harry-jev prijatelj, varovanec in tudi pisatelj. Odloči se, da bo opral prijateljevo ime.
Raziskovanje je kot najbolj ovinkasta cesta, kar si jo lahko zamislite. In s kupom slepih ulic. Knjiga preseneča do zadnje strani.

Jessica Knoll: Res sem srečna

TifAni FaNelli (ne, nisem se zmotila pri velikih začetnicah) je uspešna mladenka s perspektivno službo in zaročencem iz dobre družine. Ravno je privolila v sodelovanje pri dokumentarni oddaji, ki bo govorila o dogodkih, ki so se zgodili, medtem ko je Ani obiskovala srednjo šolo. Zaročenec je proti, a Ani si želi povedati svojo verzijo...
Knjiga me ni pretirano pritegnila, branje sem nadaljevala le zaradi firbca. Le kaj se je zgodilo?
Knjigo sem težko brala tudi zaradi tega, ker mi nobena izmed glavnih oseb ni bila všeč. Ali bila vsaj simpatična. Tudi Ani ne. Sčasoma se mi je začela smiliti, a še vedno sem težko povezovala odraslo Ani z najstniško Fanny.

In ne spomnim se nobene druge knjige, ki bi imela toooliko tipkarskih napak.:(

Charlotte Rogan: Brodolom

Knjiga se začne z Grace v družbi odvetnikov ravno na poti s sodišča. Preseneti jih dež in Grace se mu vsa blažena nastavi ter lovi dežne kaplje v usta. Le nekaj tednov prej jo je podoben dogodek verjetno rešil smrti.
Zaradi naslova in prvega poglavja vemo, da je brodolom preživela. Leta 1914 se je z možem odpravila na plovbo čez Atlantik, ko je ladja zagorela in se potopila. V nadaljevanju izvemo, kaj se je dogajalo na rešilnem čolnu in proti koncu knjige tudi česa je obtožena.

Na naslovnici piše, da ni bilo kruto morje, ampak ljudje. Morje res težko označimo kot kruto, ker je tako kot pač je. Res jim pa ni prizanašalo. Ljudje so pa res lahko kruti. Ne vsi, nekateri pa. Nekateri pa le v nevsakdanjih in življensko ogrožujočih okoliščinah. Kako bi mi ravnali?

Grace je v zaporu govorila tudi s psihiatrom. Ni ji bil všeč. Preveč je pritiskal nanjo in si želel/zahteval, naj čuti tako, kot bi po njegovem morala. Čisto zadnji stavek v knjigi, ko zaključujeta zadnjo (na Grace-ino željo) seanso je, da bi se doktorju smejala, če se ji ne bi tako smilil. Doktor si želi vse natančno določiti, je naiven in ima otroško željo, da bi vedel.
Ne morem si kaj, da zadnje izjave ne bi vzela osebno. Jaz sem taka. Jaz želim vedeti. Tudi pri tej knjigi je ostalo precej neodgovorjenih vprašanj...
Še nekaj se ob zadnjem stavku sprašujem. Sem Grace narobe ocenila?

M. J. Arlidge: Ne ljubi me

Sedmi del o Helen Grace.

Jasno, v prejšnjem delu je bila oproščena. Knjiga se dogaja nekaj mesecev potem, ko smo zaključili s prejšnjo knjigo in tokrat se mladi par odpravi na maščevalni morilski pohod. Knjiga je natempirana, razen zadnjih nekaj poglavij se vse zgodi v le 12 urah. Knjiga oglašuje 24 ur, a v resnici je le 12 ur. 

Vedno bolj sem razočarana. Serijo berem le še zaradi Helen in dogodkov v njenem privatnem življenju. V tokratni knjigi o tem ni bilo govora. Dva razloga sta za to: zaradi ozkega časovnega okvira natrpanega z lovom na storilca in ker so vsi iz njene preteklosti mrtvi. Edino, česar se pisatelj v vseh sedmih knjigah ni dotaknil, je Helenino ljubezensko življenje. Ker ga nima in je tudi precej jasno, zakaj ne. Mogoče bo o tem govora v naslednjem delu. Je že napisano, prevedeno pa (še) ne. Morala bom premisliti ali bom nadaljevanje sploh prebrala...

Šesti del o Helen Grace

Avgust Demšar: Miloš

Sedmi del. Tokrat ne z inšpektorjem Vrenkom v glavni vlogi, ampak z Milošem. Ravno premeščen, ravno v postopku ločitve in možakar kot se šika.

V bloku najdejo truplo mladega geja. Je sicer ravnokar prišel v Slovenijo, a zaradi svoje spolne usmerjenosti je osumljencev več. Kmalu umre še nekdo. Samomor (mogoče zaradi občutka krivde?) ali umor? Čez nekaj časa umre še nekdo. Je ta primer sploh povezan s prejšnjim oz. prejšnjima? Pa se sumljive smrti kar ne nehajo... 

Knjiga je kot raztreščena sestavljanka, ko noben košček ne paše na svoje mesto. A Milošu (s pomočjo) uspe odkriti hudodelca. Jasno, smo sploh pričakovali kaj drugega....?

V tem oziru so Demšarjeve knjige precej predvidljive. Sem pa v šoku ostala z odprtimi usti nekje proti koncu knjige. Kako, zakaj in nemogoče!!! Ampak žal, zgodilo se je in ravno, ko se sprijaznim, avtor ponovno šokira. V tistem trenutku bi mu knjigo kar v glavo vrgla! Ampak ker je drugo presenečenje pozitivno, se bi zadržala...;)

Obsedenosti v času krize (6. del)

Stephen King: Tisto

1300+ strani terja svoj čas.:)
King je na listi mojih najljubših pisateljev, zato sem jasno takoj pograbila njegov nov prevod (knjiga je bila sicer izdana že v 80. letih). Ko rečem pograbila, mislim točno to. Rezervirano sem imela, ko še niti ni bila pripravljena za izposojo.:)

V malem mestecu Derry, Maine se dogajajo čudne in strašljive stvari. A so prebivalci večinoma nezaskrbljeni. Večino dogodkov opazijo le otroci, tudi izginevajo in umirajo v večini otroci. Le na vsakih 27-28 let se zgodi večja katastrofa, a prebivalci že kmalu pozabijo nanjo. Se pač zgodi... Le da v Derry-ju veliko pogosteje kot drugje.

Sedem otrok se konec 50. združi, da bi onemogočili Tisto, ki povzroča vse to. A jim ne uspe, ker se v 80. umori in izginotja otrok ponovijo. Zato zdaj odrasli ponovno odpotujejo v Derry, da bi Tisto ubili.
Knjiga skače med dogodki v 50. in med dogodki v 80., po tem ko je šesterica dobila klic svojega otroškega prijatelja, da se je Tisto vrnilo in naj držijo obljubo, ki so jo dali kot otroci. Tudi o boju s Tistim v obeh desetletjih beremo vzporedno in na koncu knjige.

Stephen King je rekel, da ne bo več pisal o Tistem, ker je tudi zanj preveč grozljiv. Jaz sem pa očitno že malo imuna.:)

Harriet Jacobs: Spomini mlade sužnje

Linda se je rodila v prvi polovici 19. stoletja na ameriškem jugu kot sužnja. Opisuje svoje življenje in življenje svoje (suženjske) družine.
Starša sta ji umrla že kot otroku, zato je ostala sama z bratom in babico, ki je po srečnem naključju bila osvobojena. Linda je imela dokaj (vsaj za sužnjo) srečno otroštvo, dokler ni začela delati pri dr. Flintu, ki se je ves čas trudil, da bi si jo podredil na vse možne načine.
Linda sama pravi, da sicer nikoli ni bila tepena, bičana ali bila posiljena, kot je bila navada v tistih časih s črnuhinjami. V tem pogledu se lahko ima za srečno. A ni bila svobodna. Svoboda pa je tisto, o čemer je sanjal vsak suženj (si upam trditi), prav tako tudi Linda. V želji po svobodi pa se je poslužila prav vsega. Celo zanosila je z belcem, se skrivala več let v mali kamrici, si uničila zdravje, bila brez stikov z otrokoma in končno ji je uspel pobeg severneje.

Knjiga je v bistvu avtobiografija Harriet Jacobs. Izdana je bila že leta 1861(!), a pod psevdonimom Linda Brent. Ko je Harriet končno prišla na Sever, bila osvobojena, so jo prepričali, da mora svojo zgodbo povedati. In jo je.

Niccolò Ammaniti: Ni me strah

Ne vem, kaj točno je point te zgodbe. Niti kaj točno naj bi se glavni junak "naučil" tekom knjige. Na misel mi pride edino naslov knjige. Michele-ja na skoraj zadnjih straneh ni več strah, ga premaga, a kaj mu to pomaga na zadnji strani...? Tudi konec je brez konca. Kaj se zgodi z njim? Kaj s skrivnostjo, ki jo je odkril? In kaj s hudobci te knjige? Preveč vprašanj... Vsaj zame.

Michele sicer živi v minimini vasici na jugu Italije, kjer se to vroče poletje jaga naokoli s prijatelji. Odkrijejo zapuščeno in razpadajočo hišico, le on pa v luknji zraven nje še skrivnost, ki mu ne da miru. Fanta njegovih let, priklenjenega, golega, shiranega in umazanega. Kdo je in kaj dela tu?

Conn Iggulden: Znanilka nevihte

Prva knjiga iz tetralogije Vojna rož. Ne bom na dolgo in široko o tem, tukaj je link o tej državljanski vojni: https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Vojna_dveh_ro%C5%BE

V Znanilki nevihte je govora o Henriku VI. in dogodkih v času njegovega zgodnjega vladanja. Zaroka in poroka z Margareto, njegova "nezmožnost" vladanja zaradi bolezni oz. stanja (še danes se ne ve, kaj točno je povzročalo njegovo apatičnost ali celo katatoničnost), izguba francoskih ozemelj, upor Jacka Cade-a... In seveda naraščujoča nesoglasja in nezadovoljstva druge strani družine.

Iggulden sam pravi, da si je dovolil nekaj umetniške svobode (ne samo pri dvologih), zato knjigo berimo kot fikcijo. A fikcijo s podlago v resničnih dogodkih. Bom prebrala še ostala tri nadaljevanja...

Peter Čeferin, Vasja Jager: Sodni dnevi

Odvetnik in novinar napišeta zgodbo. V več medijih, recenzijah, mnenjih o knjigi sem zasledila stavek: "Kaj pa, če je vse res?" Hja, jaz se o tem nisem spraševala (sploh po prebrani knjigi ne), dopuščam pa možnost, da je kak detajl navdahnjen po resničnem življenju.

K odvetniku, ki se ravno pobira po smrti žene, pride obupana mama. Njen sin je obtožen umora svojega veliko starejšega, veliko bogatejšega homoseksualnega partnerja. Dokazov v prid njegovi krivdi kar mrgoli, a odvetnik mu verjame in se zakoplje v delo. Konec je tak, kot konec je, se pa (zanimivo) odvetniku izpove mož iz ozadja in mu (nam) pojasni preteklost in motiv za umor.

V knjigi je vse: kriminalka, mafija, naročeni umori, sojenje, odnosi v družini, celo ščepec ljubezenske zgodbe. Le prekratka se mi zdi. Ali pa sem navajena na daljše zgodbe, ko je vsak dogodek opisan v sedajnosti in ne samo omenjen v prihodnosti? Tudi krajša verzija je ok, le prehitro je konec.:) Ampak le ok, kar velja tudi za to knjigo na splošno.

Martin Michael Driessen: Pelikan

Knjiga je podnaslovljena kot komedija. Ne vem, zakaj.
Začne se konec osemdesetih v vasi/manjšem mestu nekje na hrvaški obali. Andrej je poštar, ki občasno pregleduje pošto. Med drugim to šteje kot svojo državljansko dolžnost: kaj pa če si pišejo kaki vohuni? Da vzame še denar, ki ga občasno najde v kuvertah, ni nič slabega. Saj še preveč trdo gara.
Josip upravlja vzpenjačo. Doma ima umsko prizadeto hčer in hudiča namesto žene. Nič čudnega (njega vsaj lahko razumemo, za razliko od moža iz knjige Tiha žena), da si na skrivaj najde ljubico iz Zagreba.
In ko Andrej najde ljubezensko pismo? In ko Josip ugotovi, da Andrej odpira pisma? Jap, začne se izsiljevanje. Andrej Josipa, Josip Andreja. In to je po mojem mnenju edini komični zaplet. Noben ne ve za identiteto svojega izsiljevalca, na koncu postaneta še prijatelja.

Jah, knjiga opisuje njuno življenje in njune tegobe, ki jih je precej, nadaljuje se skozi leta, da pridemo do vojne ob razpadu Jugoslavije in konča nekaj let po novem tisočletju. Z velikimi preskoki vmes.
Knjiga ima nekaj čez 200 strani, zato se jo skoraj lahko prebere na mah, tudi slog pisanja je dovolj lahkoten za brzino. Sem pa ob koncu le skomignila z rameni. Tako nekako pusta se mi je zdela. In ostala sem brez mnenja. Če ima kdo par uric odveč, si naj jo privošči, prav priporočila je pa ne bi.

A. S. A. Harrison: Tiha žena

Tiha žena, res je. Dokler ni več...
Knjigo beremo skozi njene in skozi njegove oči. Oba izhajata iz disfunkcionalnih družin, kar je verjetno razlog za njuna dejanja v knjigi. On je podjetnik, ona gospodinja. On vara, ona ve. In tiho prenaša.
Že na prvih nekaj straneh izvemo, da bo ona morila. Razlog slutimo. Noče biti več tiho. Čeprav je neverjetno potrpežljiva. Vzorec iz otroštva.
Si mislimo, da knjiga ne more presenetiti. Pa lahko. Par strani pred koncem sem tudi mislila, da bo "nedokončana", pač brez konca. Da ne poteši radovednosti in ne odgovori na vprašanja, ki se ti porajajo med branjem. Pa je presenetila. Pozitivno, jasno.

Jo Nesbø: Pentagram

Tole je že peti del o Harry-ju Hole-u, tukaj pa o četrtem.

Harry je tokrat res na dnu. Njegov alkoholizem je eskaliral do neslutenih višav, tokrat mu resres grozi, da bo ostal brez službe, ljubezensko življenje je na mrtvi točki in še osebnemu in poklicnemu sovražniku mu ni uspelo dokazati zločinov.

Ponovno lovi zločinca, ponovno ga uspe ujeti, za piko na i pa se še vse iz prejšnjega odstavka razreši. Na tak ali drugačen način. Torej s šesto knjigo štartamo (skoraj) z začetka.

Robert Galbraith: Smrtonosna belina

Četrta knjiga o zasebnem detektivu Cormoranu Striku in njegovi pomočnici Robin. In o njunem novem primeru in njunih peripetijah.:)

Robert Galbraith je v bistvu psevdonim J. K. Rowling. Ja, tista, ki je napisala Harry-ja Potterja.:) Za zbirko o Striku si je izbrala drugo ime, da je slava povezana s Harry-jem ne bi zasledovala še naprej. V bistvu je želela vedeti ali bo znala ponovno napisati dobro (super) knjigo kot "neznanec". Ji ne zamerim...:)

Med Robin in Strikom so se že v prejšnjih knjigah vnemale iskrice, a nič določenega. Če bi bila le malo bolj iskrena med sabo... Tudi v Smrtonosni belini se to nadaljuje, kljub temu da je Robin (končno) poročena. Z vedno bolj zoprnim možakarjem. Me ne bi presenetilo, če bi v prihodnosti zagrešil kak zločin, glede na to kako narcističen, nadzora željan in celo sociopatski deluje.
No, Robin in Strike (ponovno) rešita primer. Tokrat nekaj v povezavi z otroškimi spomini na umor očitno motenega mladeniča, nekaj o izsiljevanju poslanca, samomoru ali umoru...

Zanimivo, da me v knjigah, kjer nastopajo iste osebe, vedno bolj zanima razvoj njihovega življenja. Razreševanje zločinov je le še plus.

Michel Bussi: Čas je morilec

Ponovno ena Bussijeva (Letalo brez nje). Tokrat naslov knjige nima nič z "rešitvijo" knjige.;)

Je pa ena podobnost. Dnevnik. In preko njega skakanje v času.

Pred 27 leti je na otok Korzika na počitnice prišla družina. Oče družine je sin zelo vplivnega Korzičana. Poleg so še mama in najstniška otroka, sin in hči. Hči Clotilde je tista, ki je takrat pisala dnevnik o dogodivščinah najstniške grupe otrok in svojih mišlenjih. Čez 27 let pa se Clo prvič vrne nazaj na Korziko, sedaj s svojim možem in najstniško hčerko. 

Knjigo beremo skozi oči odrasle Clo in preko neznanega bralca njenega dnevnika. Vsako prebrano poglavje iz dnevnika se zaključi še z mislimi ne ravno najbolj pozitivnega bralca. Vedno bolj škodoželjen, maščevalen in nevaren se nam zdi. Odrasla Clo pa se medtem spopada z bolečimi spomini. Takrat, pred 27 leti, so se njene počitnice zaključile s prometno nesrečo, v kateri je umrla cela njena družina. Danes pa se spopada z nenavadnimi dogodki. Najbolj neverjetno in šokantno je pismo njene mame. Njene umrle mame, mame, ki jo je videla umreti. Ne more biti njena mama, a podrobnosti v pismu je poznala le ona. Je njena mama ali se nekdo na krut način norčuje iz Clo? A zakaj?

Seveda se v knjigi razkrije precej zakopanih skrivnosti, pride do nekaj smrti in nič ni kot se zdi.;) Med branjem sem ves čas premišljevala kdo, kdo je tisti, pa mi ni uspelo. Sčasoma je kar zmanjkalo osumljencev in motivov. Tisti je nekdo, na katerega nikakor ne bi pomislili. 

Všeč mi je bil tudi konec. Dostikrat se knjige končajo zelo na hitro, komaj (ali celo to ne) izvemo, kaj se je zgodilo z glavnimi igralci. Tokrat bralce čaka še zadnje poglavje, ki se dogaja še 27 let kasneje. In radovednost je potešena.:)

A. J. Finn: Ženska na oknu

Anna, ženska srednjih let, ima agorafobijo. Dneve preživlja v svoji hiši, igra šah na internetu, svetuje na forumu (ker je psihiloginja), gleda črno-bele filme, prekomerno pije in opazuje sosede. Občasno se pogovarja še z možem in hčerko, ki "ne živita pri njej". Kje sta, zakaj sta tam in kaj je Anno pahnilo v agorafobijo?
Nekega dne se v hišo nasproti vseli družina z najstniškim sinom in skozi njihovo okno Anna vidi zločin. Nihče ji ne verjame. Prvič zaradi njenega stanja in drugič, ker o zločinu ni sledu. Se je sploh zgodilo ali je le halucinirala zaradi nerednega jemanja tablet in hkratnega pitja alkohola?

Zanimiv zaplet. V opisu knjige imajo prav: "Nič ni, kot se zdi."

Stephen King: Revolveraš

Prebrala sem kar nekaj Kingovih knjig, vse ali skoraj vse prevedene v slovenščino. Še nisem bila razočarana. Čisto vse so mi bile (nekatere bolj, druge manj) všeč.

Tale (in nadaljevanja) pa ne bo ena izmed teh. Prebila sem se nekako do polovice, potem pa obupala. Res je, da nisem ravno ljubiteljica fantazijskih zgodb. Seveda obstajajo take iz tega žanra, ki so mi všeč, a očitno sem pri teh veliko bolj izbirčna, kot recimo pri kriminalkah. Pa še s prstom ne morem pokazati, kaj me pri nekaterih potegne in pri drugih odvrne.:(
Čeprav sem si od Kinga res več obetala...