Statistika leta 2021

 Konec leta je potrebno narediti še kratek pregled vsega prebranega in tudi neprebranega. Preveriti, če se je želja s konca lanskega leta uresničila in izpostaviti knjige, ki so se mi v tem letu najbolj vtisnile v spomin.

Torej: 

-spisanih je bilo 126 objav o točno toliko knjigah (nekaj manj kot lansko leto, ampak se mi ne zdi, da sem ravno med bolj priložnostnimi bralci:))

-od tega ni bilo do konca prebranih 5 knjig

Knjige, ki pa sem jih bolj ali manj navdušeno prebrala, pa delim na:

-knjige slovenskih avtorjev oz. avtoric: prebranih 26 knjig 

-knjige tujih avtorjev, prevedene v slovenščino: prebranih 91 knjig

-knjige v angleščini: prebrane 4 knjige 

Precejšnje razočaranje pri angleških knjigah. Resnično sem mislila, da bo končni izkupiček večji. Se bom bolj potrudila v naslednjem letu. 

Opazila pa sem, da so bile od štirih prebranih knjig v angleščini kar tri Kingove. Kaj češ, sem pač ljubiteljica.:)

Sem pa vesela nad kupčkom prebranih knjig izpod slovenskega peresa. Sicer jih je kar nekaj (nekaj tudi takih, ki jih ni na tem blogu) na račun Beremo prešerno - akcija, s katero so v kranjski knjižnici spodbujali branje slovenskih avtorjev. Vsaj pri meni jim je uspelo. Poskusila sem tudi nekaj novih žanrov (pesmi, eseji) in ponovno poskusila s kratkimi zgodbami ter tako ponovno ugotovila, da niso moja priljubljena oblika branja. Pa nič za to. V večini nisem prav hudo trpela.:)

Pa želja za novo leto? Obdržati večje število slovenskih knjig in povečati število angleških. Ker to ni zaobljuba, upam, da mi bo uspelo.:)

Aha, še knjige ki so mi v letošnjem letu najbolj ostale v spominu in/ali jih zaradi tega ali onega razloga z veseljem priporočim naprej (v naključnem vrstnem redu):

-Jo Nesbø: Kraljestvo

-Leo Perutz: Mojster poslednje sodbe

-Urška Klakočar Zupančič: Gretin greh

-Adam Makos, Larry Aleksander: Višji klic

-Patrick Ness: Sedem minut čez polnoč

-Marko Radmilovič: Kolesar

-Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo

-Alena Mornštajnová: Hana

-Heidi Perks: Vrni se pome

-Carmen L. Oven: Tihotapci miru

-Ingrid von Oelhafen in Tim Tate: Hitlerjevi pozabljeni otroci

-Stephen King: 11/22/63

-Benjamin Okorn: Ona je Ana

-Nicholas Sparks: Z vsakim dihom

-Delia Owens: Tam, kjer pojejo raki

-Charles Martin: Gora med nama

-Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

-Claire McGowan: Kaj si storil

-Alex Pavesi: Osem detektivov

-Daphne du Maurier: Rebeka

-Mirt Komel: Medsočje

-Andreja Breznik: Po poteh skozi čas - Vodnik po arheoloških parkih Slovenije

-Joyce Carol Oates: Črna voda

-Tomo Podstenšek: Sodba v imenu ljudstva

L. J. Ross: Smrt pod platano

Že drugi del o višjem inšpektorju Ryanu, tukaj pa o prvem. 

Prvi primer se je resda zaključil, vsaj za policiste, ne pa za nas, bralce, ki imamo malo več uvida. Tako vemo, da je treba poloviti še vse preostale bad guye.

Pod platano ob antičnem Hadrijanovem zidu, v bistvu kar v zidu, najdejo okostje mlade ženske. Ženske, ki je povezana s sicer že ujetim serijskim morilcem. Točno tistim, ki Ryana še vedno preganja v morah.

Super branje za ljubitelje kriminalk. Zelo podoben način pisanja kot pri Camilli Läckberg. Je pa letos bila izdana še tretja knjiga iz serije...

Taylor Jenkins Reid: Daisy Jones in skupina The Six

Ker mi je bila knjiga Vseh sedem mož Evelyn Hugo tako všeč, sem kar kmalu začela z branjem druge knjige iste avtorice. Mogoče prevelika pričakovanja? Vsekakor pa nisem tako zelo navdušena.

Daisy Jones je izgubljena mladostnica, ki ima sicer bogata starša, a se zanjo bolj malo zanimata. Daisy tako zelo kmalu, v zgodnjih najstniških letih, odkrije bare in posledično seks, droge in rock'n'roll. Postane grupica, ki pa zna peti.

Brata Dunne pa s prijatelji ustanovita skupino The Six. Tudi oni so zelo vpeti v nevarnosti sproščenih sedemdesetih, nekateri bolj, drugi manj. 

The Six in Daisy samostojno postajajo vedno bolj znani, njihova slava pa se še poveča, ko se združijo. Billy, eden od bratov Dunne, in Daisy sta pevca, od katerih občinstvo zaradi njune kemije kar ne more odmakniti oči. Droge pa kmalu začnejo terjati svoj davek. 

Knjiga je napisana v obliki izsekov iz intervjujev. Sem že brala knjige, ki so bile delno in samo v zelo majhnem deležu napisane tako, tale knjiga pa je v celoti taka. Osvežujoče drugačno in popolnoma nič moteče. Če kaj, zgodba zaradi tega še hitreje teče in knjigo težko odložiš. In še ena prednost: kljub kratkim izsekom dobro spoznamo glavne junake in njihovo razmišljanje; ravno zato ker s svojimi besedami opisujejo dogodke, ki so se zgodili pa čeprav včasih popolnoma drugače.

In kaj mi ni bilo všeč? Ne vem točno. Spet ena tistih knjig pri katerih težko s prstom pokažeš. Mogoče pa so kriva le previsoka pričakovanja in je knjiga v bistvu super. Jaz bi jo trenutno označila le kot dobro. Se bom pa zavezala (recimo temu novoletna zaobljuba), da ne berem več knjig istega avtorja prekmalu (razen če gre za knjigo iz serije!). Moram si dati malo časa in počakati, da se navdušenje poleže, potem pa tudi pričakovanja ne bodo več tako velika. Kajne? Upam.

Joanne Ramos: Farma

Jane, mlada filipinska mamica, brez denarja in brez upov v boljšo prihodnost, nima izbire. Odšla bo na Farmo. To sicer ni pravo ime, bo pa kar pravo poimenovanje. Tam revne posameznice dobijo dobro plačilo za donositev zdravega otroka. Postanejo nadomestne matere bogatašem, ki si lahko privoščijo najem maternice, medtem ko sami nimajo možnosti ali želja, da bi se spopadli z nosečnostjo in porodom. Win-win situacija? Je tako črno-belo?

Mislim, da ni tako enostavno. V določenih primerih je nadomesno materinstvo res lahko win-win situacija, vsekakor pa ne v tej knjigi. Vsaj ne z vidika bralca, ki pozna celotno ozadje. Knjiga tako sproža marsikatera moralna vprašanja...

Ampak to je pa tudi vse. Vse skupaj se mi je zdelo brez repa in glave ter kot da je glavni namen knjige res predstavitev ne ravno rožnatih situacij, a je izvedeno na zelo neroden način.

Ransom Riggs: Otok nenavadnih otrok

Ja, res so nenavadni. Dedek je Jacobu pokazal slike (tudi mi, bralci, si fotografije, o katerih je govora, lahko ogledamo v knjigi) iz svojega otroštva, otroštva, ki ga je kot begunec med drugo svetovno vojno preživel na otoku nenavadnih otrok. Slike z njegovimi prijatelji, ki lahko levitirajo, so zelo močni, lahko pričarajo ogenj, imajo usta na drugi strani glave... je pospremil s pripovedmi o skrivanju pred pošastmi, ki jih želijo pojesti in edina možnost pobega je bila na tem majhnem, skritem otoku. Luštne zgodbice, mogoče malenkost strašljive, ampak Jacob je dedku verjel le do določene starosti. Potem je te pripovedke vrgel v isti koš kot Grimmove pravljice. 

Dokler ni nekega dne našel umirajočega dedka, ki ga je ubila pošast iz njegovih pripovedovanj (in jo je Jacob videl na lastne oči). Z zadnjimi močmi pred smrtjo mu je dedek podal še zavita navodila, da naj odide na otok, kjer je sam preživel otroštvo. Tam pa Jacob ugotovi, da mu dedek ni govoril pravljic, ampak je bilo vse popolnoma resnično, pa čeprav neverjetno. Nenavadni oz. posebni otroci obstajajo.

Knjiga je sicer mladinsko branje, ampak to je tudi Harry Potter pa v njem uživajo ljudje različnih starosti. Enako velja tudi za Otok nenavadnih otrok. Tim Burton pa je po zbirki (skupaj so tri knjige) posnel tudi film. 

Kate Elizabeth Russell: Moja temna Vanessa

Priznam, knjigo je bilo na trenutke izredno težko brati. Izključno zaradi vsebine, ne ker bi bila knjiga dolgočasna ali kakorkoli neberljiva (je bilo pa v njej ogromno tiskarskih, slovničnih in drugih napak). V tem smislu me je zelo spominjala na Pogovoriti se morava o Kevinu. Podobna nemoč me je tudi pri tej knjigi prevevala ob branju.

Včasih bi Vanesso najraje malo stresla. Zakaj ne vidi tistega, kar vidimo vsi? Saj, zdravorazumsko mi je jasno, zakaj je temu tako, je pa vseeno žalostno in res (kljub temu da je fiktivna) držim pesti zanjo, da se pobere.

Vanesso pri petnajstih letih zapelje njen učitelj srednjih let. Med njima je skoraj trideset let razlike, on je v nadrejenem položaju in da ne omenjam tega, da so najstniški možgani še nerazviti (vzeto iz knjige in kljub temu resnično). Pravi predatorji vlogi seveda obrnejo, zato je Strane prepričal Vanesso, da je sama kriva za vse, kar se je in se ima zgoditi, ter jasno, da je ona zapeljala njega, on pa je bil čisto nemočen.

Bljak.

Beremo zgodbo v dveh časovnih obdobjih. Prva se začne leta 2001, ko se Vanessa in Strane spoznata, druga pa leta 2017, ravno v času gibanja #MeToo, v času, ko Strana spet obtožijo spolnega nadlegovanja učenke (jasno, sam sebe vidi kot žrtev) in v času, ko je Vanessa brez perspektive v življenju, nekako križari skozi dneve in je še vedno v stiku s svojim bivšim učiteljem. Strana popolnoma podpira, sebe pa sploh ne vidi kot žrtev. Saj je v čisto vse, kar se je dogajalo, voljno privolila. Ona je kriva za vse. Je le temna Vanessa.

Marko Radmilovič: Kolesar

Škoda, ker Kolesar ni dobil vsaj toliko publicitete kot Golobove kriminalke. Še več bi si je zaslužil, ker se mi zdi neprimerno boljši. Podobno sem bila sicer navdušena nad Demšarjevimi knjigami, ampak ker so te napisane bolj po kopitu whodunit, Kolesar pa ne, jih, vsaj po mojem mnenju, ne gre primerjati, kljub temu da so vse kriminalke. 

Pa bom vsaj tukaj malo reklame naredila...

 

Že naslov mi je všeč, še bolj pa po prebrani knjigi.:) Bi bil lahko povezan s katerimkoli motivom, ki se pojavlja v zgodbi, kot pa to kolesarstvo, ohinsploh kolo in oprema, pa ni... Všečno.

Kreps, samo Kreps, v romanu le enkrat zasledimo njegovo ime, je možakar srednjih let, ki se sooča z nabiranjem kilogramov okoli pasu in nekakšnim samopomilovanjem ali celo vdanostjo v usodo, ko ne ve, kam pelje njegovo življenje. Na srednji šoli uči zgodovino, dijaki nad njegovim predmetom niso ravno navdušeni, pri obrokih za kredit pa si pomaga še s krožkom zgodovine v domu starostnikov.

Za prvo težavo ima rešitev. Kolesarjenje. Ki se ga loti metodično in sistematično. Kupi kolo, omenjeno na začetku bloga, tisto ohinsploh, kolesarsko opremo, dobro premisli o bodočih trasah, še posebej o njihovih dolžinah in naklonih. Samo še usesti se mora na kolo.

Druga pomankljivost oz. skupek pomanjkljivosti v Krepsovem življenju pa se začne reševati sama od sebe. Nekega dne po koncu krožka v domu starostnikov mu nek stanovalec skoraj brez besed v roke stisne ključ, naslednjega jutra pa ga najdejo umorjenega. In brez roke. Skoraj proti svoji volji se Kreps zaplete v primer, ki popolnoma okupira njegovo življenje. 

Hudo všečno branje in če (ko!) bo Radmilovič izdal še kakšno knjigo, se takoj postavim v vrsto.

Je pa idejo za zgodbo dobil, ko je čisto slučajno izvedel za Janeza (Ivana) Godca. Našega rojaka, ki naj bi s svojimi dejanji med 2. svetovno vojno celo rešil London pred zadnjim bombardiranjem. Najprej je o njem skupaj z bratom posnel dokumentarno oddajo, potem pa še napisal knjigo Kolesar, čeprav je bil zanjo Godec le navdih. Ampak... Kaj pa, če je vse res?:)

Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo

Resnično sem bila presenečena, kako me je knjiga pritegnila. Če bi se dalo, bi jo prebrala na en mah.

Evelyn Hugo je ženska v zrelih letih, z močjo volje in tudi brezobzirnosti, ki je, mimogrede, ne obžaluje, se je povzela iz anonimne punčke brez omembe vredne prihodnosti v seks bombo, divo Hollywooda in z oskarjem nagrajeno igralko. Na tej, tudi škandalov polni, poti se je poročila kar sedemkrat. A kot je sama rekla, tudi če ljudje izvedo resnico o njej in njenih možeh, jih bo še vedno bolj zanimala njena... Ne bom povedala.:) 

Zdaj, ko so vsi njeni možje in tudi ljubljena edinka mrtvi, se odloči, da bo povedala svojo zgodbo. Za pisanje biografije pa je pod pretvezo izbrala mlado žensko Monique, ki ji kariera stoji, se je ravnokar razšla z možem in ki je osebno sploh ne pozna. Ji pa pove, da jo bo po tem, ko konča s pripovedovanjem sovražila.

Kup skrivnosti, ki jih bralec želi izvedeti že na začetku zgodbe pa je potrebno počakati do konca. Ampak to ni edini razlog, da sem neučakano brala naprej. Sama Evelyn in njeno življenje (in nenazadnje tudi samo pisanje avtorice) kar vleče k branju. Se ne čudim, da je knjiga v knjižnici kar naprej rezervirana.