Knjiga je menda precej znana v določenih krogih. Je v knjižnem klubu Oprah Winfrey in po njej so posneli
film z Reese Whiterspoon v glavni vlogi. Sama zanjo (ali film) nisem slišala, dokler mi je niso navdušeno priporočili.
Oglaševana je kot neka mešanica knjige za samopomoč oz. knjigo, skozi katero glavna junakinja "odraste", se nekaj nauči in konča kot boljša, pametnejša in zrelejša oseba ter med nekim priročnikom po
PCT - Pacifiško gorsko pešpotjo, dobrih 4000 km dolgo potjo po zahodni obali ZDA.
Pa še avtobiografija je! Mislim, da me take vrste knjiga še ni razočarala in res sem pričakovala prijetno branje.
 |
| Vir: Wikipedia |
Ojoj! Že po prvem poglavju sem guglala, če sem res edina, ki bi knjigo najraje z ihto zaprla.
Nisem.
Odkrila sem dva bloga (
I hate Cheryl Strayed in
Why aren't you ashamed?), ki sta v veliki meri posvečena knjigi Divja in ji (očitno!) nikakor nista naklonjena. Prvi je sploh zelo sovražno nastrojen in ga skoraj ne priporočam v branje, razen če se boste po prebranem le odločili, da knjigo preberete in vam sploh ne bo všeč. V nasprotnem primeru je mogoče bolje, da se blogoma izognete. Ali pa ne, ker je v njiju napisana marsikatera resnica ali vsaj pomisleki o resničnosti prebranega, vendar začinjeno s sovraštvom do avtorice.
Le nekaj stvari, ki so tudi mene zmotile v knjigi:
Čeprav nisem pohodnica, sem že po nekaj prehojenih kilometrih ugotovila, da se zapisano ne more ujemati z resničnostjo. Prav tako se zemljevid prehojenih poti na začetku knjige ne ujema z zapiski o prehojenih poteh v knjigi.
Mogoče lahko zamižimo na eno oko, ampak res težko ne omenim njene popolne nepripravljenosti na pohod. Še enkrat: nisem pohodnica pa bi se še jaz bolje pripravila. Še nekaj v povezavi s tem, kar je zmotilo marsikoga... Menda se je po izdani knjigi na PCT odpravilo ogromno enako nepripravljenih ljudi, češ: če je njej uspelo, bo tudi meni. Kako se nepripravljenost v divjino in gorah rada konča pa menda vemo.
Težko sem požrla tudi njeno vsesplošno hvaljenje, še bolj pa njeno popolnoma nerealistično opisovanje drugih, kako hvalijo njo. Premajhni čevlji, pretežak nahrbtnik zaradi knjig (v množini!) in ostale nepotrebne navlake, nepoznavanje določevanja smeri neba s pomočjo kompasa(!)... niso nekaj, s čimer bi se lahko hvalil. Niti niso nekaj, zaradi česar bi bili sopohodniki nad tabo navdušeni.
S sabo je nosila ogromno stvari, ki stanejo ogromno denarja. V tistem času je živela s plačo natakarice, ki predvidevam, ni bila velika in menda se je odvadila celo drog (ne vem, opisano je samo jemanje težkih drog, celo dan pred odhodom, o odvajanju pa ni nobene besede), ki tudi terjajo nek znesek. Ni imela denarja za humano usmrtitev ljubljenega konja, je pa bilo dovolj denarja za večmesečno pot in med drugim tudi za drag fotoaparat, ki ga je med potjo uporabila le nekajkrat.
Prav tako se je le nekajkrat vpisala v knjige na poti in prikladno so to le tiste, ki so zlahka dosegljive z motornim vozilom.
In še zadnje, na kar bom opozorila. Na prej omenjenih blogih je izpisanih ogromno citatov iz knjige v originalu. In grozni so! Res težko, težko, težko pohvalim pisanje nekoga, ki piše tako slabo, slabo, slabo.
Ampak ker sem jaz brala knjigo v prevodu, sem lahko knjigi primerjala. Danica Križman, prevajalka v slovenščino, je opravila fenomenalno delo. Ni zaslužna samo za prevod, ampak tudi za neizmerno izboljšavo bralne izkušnje. Kolikor se je pač dalo.
Knjige res, res, res ne priporočam. Razen če se zamiži na eno oko, ko pa se to utrudi pa še ne drugo.
