Laurent Binet: HHhH

HHhH: Himmlers Hirn heisst Heydrich, kar pomeni Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich. Imenovan tudi praški Klavec, plavolasa beštija, mož z železnim srcem...

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Reinhard_Heydrich

Neobičajna knjiga. Ne zaradi izbire teme in naslova, čeprav Binet v sami knjigi pravi, da naj bi bil naslov knjige Operacija Antropoid, razen če ga bo urednik prepričal. Očitno mu je uspelo... Prejšnji naslov bi bil bolj primeren, čeprav ne popolnoma, so pa sami h-ji v naslovu v nebo vpijoči in kar sami zahtevajo, da se pozanimaš o njihovem pomenu.

Knjiga je neobičajna zaradi samega podajanja informacij. Ja, beremo o Heydrichu in vsem povezanim z njim, istočasno pa še sam nastanek knjige. Kje je Binet dobil določene podatke, malenkost o njegovem ljubezenskem življenju, mnenje o nekaterih filmih in knjigah, ne nujno povezanih s tematiko njegove knjige in citati iz njih...

Vsekakor ne beremo suhoparnega naštevanja dejstev, a tudi ne samo romanizirane biografije.

Kiera Cass: Izbira

Enkrat v prihodnosti, v državi, kjer so ljudje razdeljeni v kaste, vlada pa ji kraljeva družine, za možitev primerne mladenke dobijo pismo, naj se prijavijo na izbor za novo princeso, bodočo ženo prestolonaslednika. America, poimenovana po bivši državi, je med 35 "srečnicami", čeprav se je prijavila le zato, da bi ubežala razočaranju ob ljubezni, ki ji ni namenjena. Ali pač? Ali bo princ prava izbira? 

To vprašanje me je prevevalo ob branju (ob romantičnih knjigah se ponavadi že kmalu ve, kateri parček bo živel srečno do konca svojih dni), prav tako me zanima, kdo so uporniki in kaj sploh iščejo...

Prva knjiga trilogije in z veseljem bom prebrala še ostali dve.

Fotini Epanomitis: Mulino žrebe

Mulino žrebe je le ena izmed neobičajnosti, ki se dogodijo v majhni grški vasici. Beremo zgodbo o njenih prebivalcih, poroke, smrti, rojstva, celo rojstvo človeka-gorile. Neka mešanica med realnostjo in mitom.

Nič kaj posebnega, po pravici povedano...

Jakob Alešovec: Zločin

Na grozljiv način umorijo znano oderuhinjo. Motivov je še preveč, osumljencev tudi, a možnosti, da bi kdorkoli sploh lahko to storil pa ni. Skratka, naj bi bilo nemogoče. Zločin se razreši šele čez dobro leto in to na najbolj za lase privlečen način. 

Alešovec naj bi bil prvi slovenski pisec kriminalk. Prvi del knjige sem zelo rada prebrala, spisano je način "kdo je to storil", žal je neverjeten konec vse pokvaril. 

Zgodba je dolga le okoli 80 strani, prav toliko pa tudi spremna beseda. In moram reči, da je mogoče Alešovčeva biografija enako zanimiva kot zgodba, ki jo je sam napisal.

Isabel Allende: Japonski ljubimec

Ne vem, če je Japonski ljubimec pravi naslov za to knjigo. Ja, je japonski ljubimec, a je tudi veliko več kot ljubimec in to le del Alminega življenja. Njeno življenje je bilo polno dogodivščin že brez njega, Iči je le še pika na i. Celotne zgodbe pa ne bi izvedeli, če ne bi bilo Irine, ki ima kljub mladosti pretresljivo preteklost in nima japonskega ljubimca. 

Lepa zgodba, s presenetljivimi skrivnostmi in jasno, srečnim koncem. 

G. C. Thornley: Outstanding short stories

Prva knjiga po dooolgem času v angleščini. Začela sem s kratkimi poenostavljenimi zgodbami. V knjižici jih je zbranih 7, dolgih od le nekaj strani do malo čez dvajset. Od avtorjev so mi od prej znani le H. G. Wells, Oscar Wilde in Edgar Allan Poe. 

Najbolj mi je bila všeč zadnja (čeprav dve ne zaostajata daleč za njo): Lord Mountdrago, ki ga je napisal W. Somerset Maugham. 

Govori o ekstra pomembnem, ekstra egoističnem, ekstra ohinsloh lordu, ki ima vsako noč more, v katerih se osmeši. A najhuje je to, da se naslednji dan zdi, da njegov "sovražnik" pozna njegove sanje. Lord Mountdrago pa se domisli idealne rešitve. V sanjah bo svojega sovražnika ubil...

Lewis Carrol: Le kaj je pisal svojim Alicam

Lewis Carroll je psevdonim Charlesa Lutwidgea Dodgsona, točno tistega, ki je napisal Alico v Čudežni deželi in Skozi ogledalo, kot le dve najbolj znani.

Bil je plodovit pisatelj, tudi v pisanju pisem. Napisal naj bi jih več kot 110 tisoč, o njih pa si je vodil tudi obširen pisemski register.

V knjigi so zbrana nekatera pisma, ki jih je napisal med leti 1861 in 1897. Večina teh je namenjena njegovim Alicam oz. deteljicam (tako jih je poimenoval prevajalec: child-friends je prevedel kot dete-prijateljice in okrajšal v deteljice). Pisma so šaljiva, prisrčna, včasih nonsens, skratka simpatična. Le da se današnjemu bralcu občasno zazdi, da so bili nekateri upravičeno sumničavi do Carrollovih motivov.

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Lewis_Carroll

Pavle Zidar: Miki

Miki je bordojska doga. Otroci pred šolo, kamor se je zatekla po smrti gospodarja, jo kamenjajo, dokler je ne "reši" upravitelj Jani. In Miki tega ni pozabila do svojega in njegovega konca. Požrtvovalnost, neustrašnost in zvestoba so menda značilne za to pasmo.

Kratka povest še iz časa Jugoslavije mi je čisto po naključju prišla pod roke...

Luca D'Andrea: V senci zla

Salinger je edini preživel nesrečo v gorah, zato ga razjedata krivda in PTSM. Po naključju sliši pogovor o pokolu pred tridesetimi leti, ki se je zgodil v bližnji soteski. Zdaj ima novo obsedenost. A le redki domačini so pripravljeni govoriti o tem. Preveč boleče ali imajo skrivnosti, ki jih ne želijo razkriti? 

Noah Charney: Slovenologija

Predavatelj in pisatelj ameriških korenin se je priženil v, po njegovih besedah, najboljšo deželo na svetu. V Slovenologiji je zbirka člankov, esejev, ki bolj ali manj opisujejo različne atribute Slovenije.

Ali pa opisujejo kaj drugega. Izvemo, da avtor ni imel težav s previjanjem svojih otrok, ker se je predtem že dodobra zverziral v pobiranju kupčkov za svojim perujskm golim psom. In izvemo, da za 1500 napisanih besed porabi 90-120 minut. Konkretno je za članek točno o tem in je dolg malo več kot 1500 besed, porabil 105 minut. Izvemo tudi nekaj o mikropivovarnah v Sloveniji. Podroben opis le-teh sem preskočila. Bolj mi je bil všeč opis "šnopcanja".

Avtor pravi, da mu pri slovenščini največ težav dela sklanjanje. Končnica, s katero izveš, kaj beseda "dela". Z dvojino menda niti nima težav. Mogoče bi imel z ducatnino. V enem izmed člankov opisuje najdbo Toporišičevega zvežčiča, kjer je govora prav o tej števni obliki, ki naj bi menda pred davnimi časi obstajala na naših tleh. Uporabljala se je, kadar je osebek stavka dvanajst ljudi, predmetov.

Primeri:

Goske gagagača. (gagati)

Zdaj, ko so prišli vsi, nas je končno dvanajst. Sedigaja v krog in se igragaja. (sedeti, igrati se)

Na mizi legača dvanajst pogač. (ležati)

Koklja ima dvanajst piščet. Že od jutra glasno čivkagača in se podigača po dvorišču. (čivkati, poditi se)

In še en zanimiv link za primerjavo Slovenije z drugimi državami:

https://www.ifitweremyhome.com/

B. A. Paris: Kremplji norosti

Cass se neko nevihtno noč pelje po bližnjici skozi gozd domov. V parkiranem avtu zagleda žensko, ki ni dajala znakov, da potrebuje pomoč, zato odpelje naprej. Naslednje jutro pa to žensko najdejo umorjeno.

Cass se spopada z vedno večjim občutkom krivde, ob pamet pa jo spravljajo tudi tihi klici neznane osebe. Njena mati je zgodaj zbolela za demenco, zdaj pa je tudi ona začela pozabljati čisto običajne stvari. 

Postaja tudi ona dementna? Jo je morilec tisto noč opazil in jo zdaj počasi spravlja ob pamet? 

Prebrala sem tudi Za zaprtimi vrati iste avtorice. Obakrat se mi je zdel konec prehiter in z več neodgovorjenimi vprašanji.

Avgust Demšar: Cerkev

Je minilo že kar nekaj mesecev, kar sem prebrala deveti del... 

Šesterica detektivov pa se je ponovno zbrala, da razreši najprej en umor, kasneje pa še več zločinov. Na grozljiv način je bil umorjen in oskrunjen malodane svetnik. Tako pravijo... Pa je bil res? Nekam preveč naključij je... Ali pa jih nekdo hoče poudariti. Je običajno, da je v nekem malem, skoraj zapuščenem zaselku smrt redna gostja? 

 

Tukaj piše, da je Cerkev prvi del trilogije Vodnjaki. Si sploh ne predstavljam, kaj vse bi se še lahko zgodilo v od boga pozabljeni vasici. Že prej je bila skorajda opuščena, po dogodkih v Cerkvi pa je ostale le še bore malo prebivalcev. Ampak nestrpno čakam nadaljevanje...:)