Paula Hawkins: Ogenj, ki že dolgo tli

Že pred časom sem prebrala Dekle na vlaku in Pod gladino iste avtorice in ker sta mi bili obe všeč (Dekle na vlaku bolj kot Pod gladino), sem seveda morala prebrati še najnovejšo knjigo. Tudi ta ni za odmet.:)

Na rečni barki v Londonu odkrijejo okrutno umorjenega mladeniča Daniela. Našla ga je njegova soseda s sosednje barke. Njegova teta je neutolažljiva, ker je pred kratkim umrla tudi njena sestra, Danielova mati. Njen bivši mož pa si je milo rečeno kar oddahnil. Zadnjo noč z umrlim pa je preživela ženska, ki so jo naslednjo noč videli odhajati okrvavljeno. V ospredju pa je še njena, recimo temu prijateljica, ki je bila za povrhu še soseda Danielove mame. 

O Danielu niti ne izvemo prav veliko, bolj o njegovi preteklosti in še to posredno. V ospredju so vse štiri ženske različnih starosti (in bivši mož ene izmed njih) in prav vse so povezane med seboj in z Danielom. Kdo pa je njegov morilec? 

Michael Robotham: Zlom

Že tretja knjiga v seriji o psihologu Josephu O'Loughlinu. Tukaj pa o drugi, kjer Joe sicer ni bil v ospredju. Tokrat pa ponovno je.

Josepha policija prosi za pomoč. Na mostu stoji popolnoma gola ženska s telefonom v roki, ki se ne odziva na pozive, naj se ne ubije. Tudi Josephu je ne uspe rešiti; sam jo je videl skočiti. Kmalu pa se pojavi njena najstniška hčerka Darcy, ki trdi, da se njena mama ne bi nikoli ubila; še več: celo višine naj bi se bala.

Darcy in Josephu policija ne verjame, da je bila Darcyina mama prisiljena v skok s strani neznanega sogovornika. Dokler ne najdejo trupla še ene ženske. In kmalu se zgodi tisto, česar se je Josephova žena vedno bala: zlo je vstopilo v njihov dom in ogrozilo njihovo družino.

Zdaj pa me čaka četrti del v zbirki, ki sem ga sicer že prebrala, ampak ga bom ponovno. Prvič sem naredila to napako, da nisem vedela, da je del zbirke, zato ga bom zdaj raje prebrala še enkrat, s svežimi očmi in več informacijami o preteklosti likov. Res redko, skoraj nikoli, ne berem knjig ponovno (če pa je še tolikooooo dobrih, ki jih še nisem prebrala), tole pa bom prebrala še enkrat.

Sebastian Fitzek: Pot domov

Še ena izmed knjig, po mojem skromnem mnenju, genialnega pisca psiholoških trilerjev. Res še ni bilo njegove knjige, ki bi me razočarala. 

Pot domov, sploh ponoči, po neobljudenem območju in še posebej za ženske, je lahko strašljiva in nevarna. V ta namen so v nekaterih državah, tudi v Nemčiji, kjer živi Fitzek, vzpostavili telefonsko centralo, kamor lahko pokličejo ljudje, ki jih je strah. Lahko je to popolnoma upravičen strah ali pa nerazumen, pomembno je, da se kličoči med pogovorom počuti vsaj malenkost varnejšega. V Sloveniji takega telefona nimamo.

Neke noči pa se po takem telefonu slišita Klara in Jules. Klara sicer resda ne odhaja domov, poskuša pa storiti samomor. Ve, da ji nekdo sledi, jo skuša umoriti, dom ji predstavlja najhujšo nočno moro (hujšo od smrti), zato kot edini izhod vidi le smrt po svojih pravilih. Jules na drugi strani telefona ji namero poskuša preprečiti. Kot ima Klara svojo preteklost, prav tako tudi Jules trpi zaradi preteklih travm.

Celotna knjiga se zgodi v eni noči (razen zaključnega poglavja, ko dobimo odgovore na še preostala neodgovorjena vprašanja), poglavja pa se menjujejo iz vidika obeh glavnih junakov v sedanjosti in ko si pripovedujeta vso zgodbo, ki ju je pripeljala do želje po samomoru in do prostovoljca na klicnem centru.

Bralec kljub kratkim poglavjem knjigo težko odloži, ker napetost kar noče popustiti. Ves čas se nekaj dogaja, vedno znova odkrivamo nove skrivnosti, knjiga je polna preobratov, ki nas pusti odprtih ust. Idealna knjiga za ljubitelje psiholoških trilerjev.

Michael Robotham: Utopljeni spomini

Tole naj bi bila druga knjiga v seriji o Josephu, priznanemu psihologu, a se v njej pojavlja precej obrobno, kljub temu da je zelo pomemben stranski lik. 

Tokrat je v ospredju inšpektor Ruiz, ki pa je bil v Osumljencu, prvi knjigi iz serije, stranska, a pomembna oseba.

Knjiga se začne zelo dramatično, tam, kjer se je končala v prvem delu. Krvaveči Ruiz se z zadnjimi močmi še drži boje sredi Temze. Čez nekaj dni se zbudi v bolnišnici, ustreljen in brez spomina na zadnje dni. Tako ne ve, kaj je počel na barki, polni krvi, kje so manjkajoča trupla, kdo je streljal... Ve pa, da je bilo vse skupaj povezano z izginulo punčko, ki je izginila pred leti in naj bi bila mrtva. Kaj pa če ni, se sprašuje Ruiz. Ne ve pa, kateri dokazi so ga privedli do tega, da je verjel, da je mala Mickey še živa, če je bil pred leti prepričan v ravno obratno in je njen domnevni morilec že za zapahi.

Prijatelj in psiholog Joe mu pri preiskavi in pridobivanju izgubljenega spomina pomaga. Od zadnje knjige je minilo nekaj let, Joe se ni spremenil, očitno se je boleznijo sprijaznil, živi prijetno družinsko življenje in z Ruizom sta postala dobra prijatelja. To je pa skoraj vse, kar iz te knjige izvemo o njem. Me zanima, kdo bo v tretji knjigi v ospredju...

Stephen King: Obstati

Spet ena dolga Kingova. Prejšnja takšne dolžine je bila Tisto, Obstati pa ima kar blizu 1500 strani.

Napisana in izdana je bila prvič že v 70. letih, a v skrajšani različici. Založnik Kingu menda ni pustil izdati tako dolge knjige, zato jo je bil primoran skrajšati za 400 strani. Že čez nekaj let pa je bila knjiga ponovno izdana v neokrnjeni različici. Na slovenski prevod pa smo čakali še nekaj desetletij, do lanskega leta. Verjetno je temu, da smo končno dobili slovenski prevod knjige, ki naj bi bila menda najboljša po izboru bralcev, botrovala situacija na svetu v zadnjih nekaj letih, saj se v Obstati tudi pojavi nov virus, ki pa v nekaj tednih dobesedno pokosi veliko večino prebivalstva. No, tako hudo nam pa v realnosti le ni bilo...

Prav veliko o vsebini ne bom, je predolgo...:P 

Neka supergripa, Kapitan Tripps, kot jo tudi imenujejo, se izmuzne iz laboratorija in če sem kratka, pobije večino ljudi na svetu. Predvidevajmo, da na svetu, dogajanje je postavljeno v Ameriko. Tistih nekaj ljudi, ki pa preživi, pa začne sanjati izredno žive sanje. To je tista nadnaravna Kingova komponenta, ki v njegovih knjigah nikoli ne manjka. 

V sanjah se pojavljata mati Abagail, kot ji pravijo, in črni mož, če povem le en vzdevek, ki preživele na nek način vabita k sebi. Sta prispodobi za boga in hudiča, črno in belo, dobro in zlo. Ljudje se tako čez ruševine bivše države odpravijo k enemu ali drugemu. Zlo je zelo domače v obstoječem stanju sveta in želi prevladati še nad zadnjim koščkom, središče katerega je mati Abagail. Na koncu knjiga sploh ne govori več o uničujočem virusu; ta je že davno tlakoval pot za ponoven boj dobrega proti zlu.

Milena Miklavčič: Kje je otrok?

A-a, ne bo šlo. Prebrala sem nekako prvih 80 in zadnjih 30 strani pa se mi zdi, da je bil to stran vržen čas.

Že zelo kmalu sem se izgubila v plazu oseb. Mogoče je to moja krivda, ampak res si težko zapomnim večjo množico oseb, ki je v knjigi prehitro predstavljena. Pomešam jih med sabo ali pa sploh pozabim, kdo so.

Poleg tega me je zmotila še ogromna količina kriminala. Kot bi si avtorica na vsak način želela v knjigo stlačiti čim več groznega. Nikakor ni potrebe po tem, če želimo, da je knjiga dobra oz. odlična. Ponavadi je učinek ravno obraten. Vsaj meni se tako zdi.

Pa še nekaj me je zelo zmotilo. Avtoričine neprikrite reklame zase ali svoje že izdane knjige. Zakaj taka potreba po tem?

Knjigo sem brez slabe vesti zaprla in je ne mislim več odpreti. Ne glede na reklamo in dolgo čakalno vrsto v knjižnici... Mislim tudi, da moji očitno previsoki upi o dobri slovenski kriminalki niso krivi za tako hudo razočaranje.