Statistika leta 2020

 V tem letu, ki je bilo iz očitnega razloga bolj prijazno knjigožerom, sem spisala 144 objav z opisi knjig. Prebranih pa je bilo 141 knjig.

Od tega:

- 24 v slovenskem jeziku izpod peresa slovenskega pisatelja (ali pisateljice),

- 115 v slovenskem jeziku izpod peresa tujega pisatelja (ali pisateljice),

- in 2 v angleškem jeziku .

Malo pa napredujem od lanskega leta.:) Se bom v naslednjem letu še bolj potrudila s knjigami v angleškem jeziku.

V spominu so mi najbolj ostale in jih iz tega ali onega razloga tudi toplo priporočam:

Margaret Atwood: Testamenti

Fredrik Backman: Mož z imenom Ove

Kiera Cass: Izbira

Jože Celin: Številka 66229

John Colapinto: Bruce Brenda David

Luca D'Andrea: V senci zla

Avgust Demšar: Cerkev

Joël Dicker: Knjiga o Baltimorskih

J. M. Erre: Pazite se psa

Sebastian Fitzek: Darilo

Ken Follett: Propad velikanov

Marlen Haushofer: Stena

Fiona Higgins: Mamice

Boštjan Istenič: Piton na kolesu

Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Mary Kubica: Pяidna punčka

Guillaume Musso: Ne zapusti me

Wendy Walker: Nikoli ni vse pozabljeno

Na še veliko branja odličnih knjig v prihajajočem letu.

Robert Dugoni: Njen zadnji dih

V prvem delu Sestrin grob je Tracy preiskovala smrt svoje sestre, po tem ko so po dolgih letih našli njeno truplo. Takrat je ob strani pustila drug primer umora. V tej knjigi pa je ponovno vpeta v ta primer, sledijo si umori na podoben način in očitno je na delu serijski morilec.

Mučila sem se preko 100 strani. Že nad prvo knjigo nisem bila navdušena, tokrat pa je koncentracija čisto popustila. Izgubila sem se v poplavi imen detektivov in osumljencev, le redki so bili dovolj opisani, da ti ostanejo v spominu. Se mi zdi škoda nadaljevati s knjigo, če se v njej izgubim... Škoda.

Sebastian Fitzek: Darilo

Milan v mimoidočem avtu na zadnjem sedežu opazi objokano in prestrašeno dekle, ki v rokah drži list papirja z napisom. Verjetno gre za klic na pomoč, a Milan napisa ne more prebrati, ker je zaradi poškodbe nepismen. Njegovi možgani begajočih vijug in črt niso sposobni pretvoriti v smiselne besede. Klju temu pa se Milan zapodi za avtom, da bi dekletu pomagal. 

Spet mojstrsko zavita knjiga, ki te s preobrati vse do konca drži v napetosti. Tako zelo, da me je proti koncu knjige presenetilo, da je bil Milan v prvem poglavju v zaporu, kjer krvaveč celotno zgodbo pripoveduje zaporniškemu mafijskemu šefu.

Tukaj pa o Fitzekovi knjigi Pacient.

Fredrik Backman: Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Sedemletna, skoraj osemletna Elsa je drugačna. Pa to ni nič slabega, samo nekateri tega ne razumejo. Obožuje Harryja Potterja (kot je videti po njenem šalu na sliki), pravzaprav kar vse superjunake in ve, zahvaljujoč Wikipedii, veliko več stvari, kot jih ve običajen sedem, skoraj osemletnik. Njena najboljša prijateljica pa je njena babica, ki pa je še bolj drugačna kot Elsa, verjeli ali ne. Nekateri bi morda rekli čudaška. Skupaj pa se odpravljata v domišljijsko deželo, kjer živijo med najbolj običajnimi princese in zmaji ter še kopica drugih manj običajnih pravljičnih bitij, ki si jih babica izmišljuje. Ko pa babica nepričakovano umre, Elsa ugotovi, da mogoče pravljični svet le ni tako neresničen.

Pa da ne bo kdo mislil, da je to knjiga za otroke. Ne in to kljub otroški glavni junakinji, ki je sicer precej zrela za svoja leta, in obilju zgodbic iz dežele Skorajbuden.

Fredrik Backman je napisal tudi knjigo Mož z imenom Ove.

Camilla Läckberg: Ledena princesa

Začetek serije iz majhnega mesteca, kjer se vsi poznajo in vsi o vseh vse vedo. V ospredju je pisateljica Erica Flack, ki se je v rojstno hišo vrnila po nenadni smrti staršev. Kmalu pa odkrijejo mrtvo njeno prijateljico iz otroštva...

Tipična kriminalka. Tipično razpletanje zločina in razkrivanje skrivnosti iz preteklosti. Tipičen ljubezenski dodatek. In tipičen odprt konec glede osebnega življenja glavnih junakov. Očitno bo treba prebrati naslednjo v vrsti...

Založba Učila pa je ponovno razočarala z ogromno napakami v besedilu.

Boris Karlovšek: Stoja na krogih

Romanizirana biografija Leona Štuklja. Najprej telovadca, dobitnika več olimpijskih medalj in prejemnika odličij na svetovnih prvenstvih, nato pravnika in sodnika, ljubečega moža in očeta in nenazadnje velikega Človeka. 

Nisem ljubiteljica športa na splošno in ne vem, kaj me je pritegnilo k branju te knjige. Ni mi pa žal. Še celo branje o tekmovanjih, skupaj z opisi telovadnih prvin in točkovanju se mi je zdelo zanimivo. Kar stiskala sem pesti za Leona, da bi se čim bolje odrezal. In prav tako mi je bilo žal, da so ga kljub njegovim uspehom in pacifizmu po vojni preganjali, odrezali in v najboljšem primeru pozabili. K sreči pa se je to po osamosvojitvi spremenilo...

Ker me je knjiga in sama tematika tako pritegnila, sem med branjem iskala še več informacij. Nekaj bolj zanimivih:

Število medalj glede na število prebivalcev (Slovenija je v 30 letih prilezla na 18. mesto!)

https://www.razglej.se/velik-clovek-s-skromnim-srcem-leon-stukelj/

https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Leon_%C5%A0tukelj

Stranski učinek tega pa je tudi to, da sem v knjigi našla več napak. Recimo da je njegova žena umrla pred njim in da je bil več desetletij najstarejši dobitnik olimpijske medalje. 

Pa kljub temu... Knjiga me je spodbudila, da sem na seznam knjig, ki jih še moram prebrati, dodala še Leonovo Prvih 100 let.

Vir: Dnevnik

Martha Hall Kelly: Dekleta španskega bezga

Martha Hall Kelly je nekega dne v časopisu opazila članek o Caroline Ferriday, članico newyorške smetane, igralko in predvsem filantropko. Med drugim se je strastno zavzemala za ravensbrüške zajkle. Ime so dobile, ker so bile nacistični poskusni zajčki in ker so po nepotrebnih operacijah skakale po eni nogi. Martha se je odločila, da si tako pomembna ženska zasluži svojo zgodbo. 

Beremo tudi zgodbo Herte Oberheuser, ene izmed zdravnic v Ravensbrücku. Ene izmed mučiteljic, kirurginj, ki je v imenu Rajha izrezovala zdravo tkivo, mišice in kosti, rano okužila in če so imele zajkle "srečo", so jim dali sulfonamid. 

Herta je bila po vojni edina ženska na nuremberškem zdravniškem procesu. Obsojena je bila na 20 let,  a odsedela jih je le 5. V anonimnosti je nadaljevala svojo zdravniško prakso, dokler je niso prepoznali in ji licenco mukoma odvzeli.

Za zaokrožitev zgodbe manjka le še zajkla. V ospredju je Kasie s sestro, avtorica pa je navdih zanju dobila pri resničnih sestrah Iwanski. 

Caroline z zajklami
Vir: WNPR

Poglavja izmenjaje pripovedujejo zgodbo vseh treh žensk. Kasijino fizično in psihično trpljenje, tudi dolgo po končani vojni, Herthino brezbrižnost in slepo sledenje nekemu idolu ali idealu in Carolinino srčnost. 

Friderik Baraga: Knjiga o Indijancih

Friderik Baraga je bil slovenski duhovnik v 19. stol., ki se je odločil za misijon v Ameriki. Takoj je začel z učenjem angleščine, jezikov (množina!) Indijancev in seveda pokristjanjevanjem. Napisal je prvi molitvenik v otavanskem jeziku, slovnico, slovar in več nabožnih knjig v očipvejskem jeziku in med drugim tudi tole knjigo, prvo slovensko knjigo o Indijancih.

V njej opisuje prva srečanja z belci po Krištofu Kolumbu. Pred časom sem brala podobno knjigo, ki je bila napisana precej bolj "krvavo". Baraga ta del opisuje, po mojem mnenju, precej enostransko. Belci so si želeli le nekaj zemlje, hudobni Indijanci jim pa tega niso pustili in so jih zato napadali, pobijali. Le nekajkrat v knjigi napiše nekaj slabega o kolonizatorjih.

Opaža pa precejšno zmanjšanje števila Indijancev. Našteje tri razloge: 

-Belci so želeli svoj prostor na vzhodu in jugu, ker so pač ravno tam pristali. Vedno več jih je, zato se jim Indijanci umikajo na zahod in sever, kjer sta vreme in zemlja precej negostoljubna.

-Belci so v Ameriko prinesli žganje (ena izmed tistih slabih stvari, ki so jo naredili). Ampak medtem ko oni pijejo le omejeno, Indijanci pijejo, dokler jim alkohola ne zmanjka.  Zato se dogajajo umori, nesreče in poslabšano zdravstveno stanje. Pohvali pa spreobrnjence, ki so se temu popolnoma odpovedali.

-In bolezni. Pove, da so koze hudo zdesetkale prebivalstvo staroselcev, ampak so si v večini krivi sami, ker ne znajo skrbeti za lastno higieno kot ostali civilizirani narodi.

Ti vzroki za zmanjšanje prebivalstva ne pojenjajo, zato se bo število še naprej zmanjševalo. Baraga v kratkem pričakuje izumrtje.

V naslednjih poglavjih opisuje tudi njihov videz, nošo, bivališča, prehrano, bitke, verovanje...

Pohvali jih, da imajo v večini izreden vid, neverjetno zmožnost opazovanja in sklepanja, dobro orientacijo, zelo vzdržjivi so, sploh pri teku, dobro prenašajo dolgotrajen in / ali ponavljajoč post in neobičajno gostoljubnost.

So pa tudi izredno leni in brezbrižni glede prihodnosti, čeprav jim grozi lakota (odtod številčni posti), so okrutni (priljubljeno mučenje je počasno gorenje pri živem telesu; kako barbarsko od poganov, kajne?), maščevalni, nagnjeni k pijančevanju, kajenju in nehigieni. Po drugi strani pa so nekateri izredno nečimrni, kar pa je opaziti le pri poganih; kristjani se okrasu odpovedo.

Upala sem, da bo Baraga v knjigi zapisal še kaj več o svojih izkušnjah v Ameriki. Kako je potekalo življenje v misijonu, kako se jim je bilo približati in jih prepričati, kakšne težave je imel... Žal o tem ni bilo nič zapisanega.

Slika je iz knjige. 

Kot misijonar je peš, s kanujem, pozimi pa s krpljami prehodil obsežno ozemlje okoli Gornjega in Michiganskega jezera, zato sta se ga prijeli oznaki duhovnik na krpljah in jezerski apostol. Njegovo indijansko ime pa je Mekatewik-Wanaie, kar pomeni Velika črna halja. 

Še malo več o njem:

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133914/

Stephen King: Misery

Skrajšana verzija Kingove Misery v angleščini. 

Paul je znan pisatelj, ki je ustvaril serijo knjig o mladi ženski z imenom Misery. Nekega dne doživi hudo prometno nesrečo, zbudi pa se ne v bolnišnici, ampak na domu Annie, njegove goreče oboževalke. Kmalu Paul ugotovi, da Annie ni varno vprašati niti, zakaj ni v bolnišnici, niti ji ugovarjati na kakršenkoli način. Ugotovi, da bo preživel samo, če napiše novo knjigo o Misery. Ampak tudi to ni zagotovilo, da bo preživel, kaj šele nepoškodovan.

Po knjigi je bil posnet tudi odličen film, z oskarjem nagrajeno Kathy Bates v glavni vlogi.

Elizabeth Kay: Sedem laži

Kam lahko pripelje sedem malenkostnih nedolžnih laži? Jane pripoveduje zgodbo o lažeh, ki so pripeljale do smrti moža najboljše prijateljice. Ampak potem se laži kar nadaljujejo... Pretresljivo, sploh ko izvemo, da nismo mi tisti, katerim Jane pripoveduje zgodbo.

Joseph Kim: Pod istim nebom

Popi, ki je tradicionalno ime za najmlajšega v družini, se je rodil v Severni Koreji na začetku 90. let. Še pred petim letom pa je doživel, kaj pomeni stradanje. Kaj pomeni misliti na nič drugega kot hrano. V naslednjih letih sta se starša na več načinov trudila, da bi lahko prehranila družino. O dostojnem življenju nista mogla niti upati, medtem ko je cela država stradala. 

Čez nekaj let je oče umrl, sestra je bila verjetno prodana na Kitajska kot "hišna pomočnica", če je imela srečo, mati pa je pristala v zaporu. Popi se je preživljal, kot je vedel in znal. Edino upanje mu je predstavljala le še prepovedana Kitajska, kjer bi lahko zaslužil dovolj denarja, da bi lahko podkupil paznike v maminem zaporu in poiskal sestro. Tam pa so se zanj zavzeli ameriški prostovoljci, ga poslali v Ameriko in tukaj živi, dela in študira še danes. Ni pozabil na sestro; ko leži pod istim nebom kot ona, misli nanjo in upa, da jo bo nekoč lahko poiskal.

Sicer pa: poleg tega da knjiga opisuje pretresljiv boj za življenje, ni nič posebnega.

https://www.ted.com/talks/joseph_kim_the_family_i_lost_in_north_korea_and_the_family_i_gained

Samantha Downing: Moja (pre)čudovita žena

Prestižna soseska. Srečno poročen par. Dva pridna otroka. Z eno skrivnostjo. Morilca sta.

Knjiga, ki te vleče k obračanju strani. Ker informacije dobivamo po kapljicah. V kratkih poglavjih po nekaj malega, da se nam delno razjasni preteklost. 

Je pa malenkost predvidljiva. Zaplet sem slutila že davno. Razplet je prehiter, je pa zato konec, čisto zadnji stavki, šokanten.

Paul Kalanithi: Ko dih postane zrak

Paul ima vse. Ljubečo družino in ženo, vzpenjajočo kariero in zdi se, da je edina njegova težava pomanjkanje spanca in dilema ali naj postane pisatelj ali nevrokirurg. Dokler nekega dne utrujenost in bolečine ne postanejo prevelike in mu je sredi tridesetih diagnosticiran rak. Njegova onkologinja ga ves čas sprašuje, kaj si želi, kam naprej, kakšne cilje bi si rad postavil. Začetek je obetaven, a že kmalu ga bolezen premaga in za sabo pusti družino, ženo in majhno hčerkico. Ter nedokončan rokopis te knjige. Dobesedno na smrtni postelji prosi ženo, naj ga izda.

Vir: Yale University

Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Tako se začne zgodba. Allan ne mara tečne sestre Alice, ki mu ne pusti piti in niti pomotoma ne želi praznovati svojega stotega rojstnega dne v domu upokojencev, zato počasi, letom primerno, zleze v copatih skozi okno in odrine dogodivščinam naproti. Starost se mu čisto nič ne pozna, no, razen v fizični pripravljenosti, zato se mu uspe usesti na avtobus v neznano z ukradenim kovčkom (Kaj pa je bil lastnik tako nesramen!) kriminalne tolpe, ki ga bo hotela nazaj. A prigode, ki ga čakajo, niso nič v primerjavi s tem, kaj vse je doživel v tistih pičlih desetih desetletjih. Ob koncu knjige me ne bi presenetilo niti, če bi bil Allan slepi potnik v Apollu 11 na poti na Luno. Pa mislim, da je bil takrat ravno zaseden s srkanjem alkoholne pijače (brez dežnička!) na Baliju z bratom slavnega Einsteina na račun nič manj slavnega Mao Zedonga. Saj si je zaslužil nekaj dopusta po pobegu iz gulaga.:)

Knjiga me je spomnila na simpatično tečnobo. Ove je bil ravno tako gospod v častitljivih letih (čeprav ne tako častitljivih kot Allan) in ravno tako zanimivo preteklostjo. Allan res ni tečnoba, to postane le takrat, ko mu že dalj časa primanjkuje primerne alkoholne pijače (žganje je tisto pravo pa čeprav iz kozjega mleka) ali pa če sreča malo preveč zagretega politika (katerekoli stranke) ali vernika (katerekoli vere). Ni pa imel sreče; vse troje se mu je pripetilo še prevečkrat. Pa bi to še potrpel včasih, če ga jeznorita oseba, ki o sebi govori v tretji osebi, ne bi žalila. Tukaj bo pa potegnil črto in trmasto molčal o svojem doprinosu v Los Alamosu.

Knjiga ima nadaljevanje. Me prav zanima, kaj vse bo še ušpičil z novimi prijatelji in ali je med prebliski preteklosti bilo kaj izpuščenega.

Susanne Jansson: Skrivnostno barje

 

Piše na naslovnici: "Nova vrhunska skandinavska kriminalka." Aja? Že dolgo nisem brala kriminalke, med branjem katere bi mi misli uhajale tako kot pri tej. Res stežka sem obrnila vsak list. In to kljub očitni želji avtorice, da bi bralce pritegnila s skrivnostnostjo. Na kratko: izguba časa.

Pa da ne bo vse tako negativno. Skorajda ni napakic, ki so menda kar pogoste pri tej založbi.

Salla Simukka: Črna kot ebenovina

 Tretji in  k sreči zadnji del trilogije.

Rdeča kot kri

Bela kot sneg

Bljak, bljak, bljak. Zdaj tudi to, da je knjiga namenjena najstnikom, ne more biti več opravičilo. 

Robert Dugoni: Sestrin grob

Prva knjiga iz zbirke o Tracy Crosswhite. 

Tracy je detektivka, a tudi sestra pogrešane Sarah, ki je izginila pred dvajsetimi leti. Nekega dne pa odkrijejo njeno truplo in Tracy ponovno začne upati, da bo ugotovila, kaj se je zgodilo. Ne verjame, da je moški obsojen sestrinega umora resnično kriv. Sledi pa vodijo k najvplivnejšim ljudem v domačem mestu in k njeni družini. Bo sploh sposobna prenesti resnico, če ji jo uspe odkriti?

Kar soliden izdelek. Kar pa nikakor ne morem reči za delo prevajalke in založbe. Ker sem bila spet neprijetno presenečena nad kupom napak v knjigi, sem pokukala na prvo stran za imenom prevajalke. Zapisali so ga kot Perta. Dvomim, da je to njeno pravo ime in žal je to le prva v nizu neodpustljivih napak.

Kamenko Kesar: Mene ne bo noben jebo

Zbrani humorni zapisi o potovanjih, delu, seksu, otrocih, morju, hrani... Skratka, vsem možnem.

https://www.kamenko.si/

J. P. Delaney: Verjemi mi

Claire si želi postati igralka. Zaradi svoje preteklosti, ki jo skriva pred nami vse do konca, in verjetno še česa se je zmožna preleviti v katerikoli lik, ki si ga zamisli. Po naključju je vpletena v umor in najamejo (oz. prisilijo) jo, da odigra (živi) žensko, ki se bo približala osumljencu.

Knjiga je polna citatov Baudelairovih pesmi in alegorij njegovega življenja. Prav tako se prepletajo običajni zapisi in dramski del. Ne vem, kaj naj rečem. Prvo polovico knjige me je motilo, da je vse tako neresnično. Bi se to res lahko zgodilo? Kasneje se dobi nekaj odgovorov na vprašanje, a kljub temu sem knjigo zaprla zbegana. Je bilo res vse, kar se je zgodilo? Ali je vse skupaj le igra?

Dekle pred njo mi je bila veliko bolj všeč.

Sue Monk Kidd: In dobila je krila

Sue Monk Kidd je avtorica precej znane knjige Skrivno življenje čebel, po kateri je bil posnet tudi istoimenski film.

Zgodba se tokrat dogaja več kot 100 let prej, v 1. polovici 19. stol. na Jugu ZDA. V ospredju je odnos med črnci in belci, v bistvu med sužnji in sužnjelastniki in najprej otroška želja, kasneje pa tudi prava dejanja, ki so počasi vodila k enakopravnosti.

Sarah je enajstletna hčerka bogatega sužnjelastnika, Pokora pa desetletna sužnja, ki ji je bila podarjena za rojstni dan. V knjigi se izmenjujejo poglavja med Sarah in Pokoro; tako dodobra spoznamo njuno življenje in mišljenje skozi desetletja. Živita skupaj, a njuno življenje je popolnoma drugačno. Skupno jima je le prijateljstvo, ki je večkrat na preizkušnji in želja po svobodi.

Pokora je sicer popolnoma izmišljena, čeprav izhaja iz resnične sužnje, ki je bila podarjena resnični Sarah kot darilo. Sarah in njena sestra Angelina sta bili že za časa svojega življenja znani osebnosti, pokori, ki sta se zoperstavili pravilom, zakonom in tradiciji, da bi jasno in glasno ugovarjali zatiranju sužnjev in žensk. Njuna naloga je bila presneto težka, ker so ju v njunem boju za pravice žensk poskušali ovirati celo tisti, ki so ju sicer podpirali pri abolicionizmu.

Sarah Grimké

vir: Wikipedia

Fredrik Backman: Mož z imenom Ove

Trenutno se spomnim dveh knjig, v katerih ni bilo niti ene osebe, ki bi mi bila simpatična. Ove iz te knjige je zoprnija, da je ni večje. Nič ni dovolj dobro za godrnjavega možakarja. Spoznamo ga, ko se zdravorazumsko, kolikor je to sploh mogoče, želi ubiti. Bi to naredil že takoj po ženini smrti (Uboga duša, kako ga je sploh prenašala?) pa se pač ne spodobiti nepriti v službo. 

A zoprnija pač ne more biti do konca knjige zoprnija. No, lahko je, ampak malo manj. Kot Grinch. Kljub temu da je Ove največja zoprnija, ti priraste k srcu že na prvih straneh. Prav simpatičen godrnjavi dedek je.:) 

P. S.: Naslovnica knjige je precej zgovorna. In tiste kosmate kepe bolh ob svojih nogah Ove sploh ne prenaša. Če verjameš..:)

Aleksandra Hampamer: Očim in pankrt

Aleksandra piše zgodbo o deklici, ki je bila psihično, fizično in spolno trpinčena večino otroštva. Lahko bi bila vaša sorodnica, prijateljica, soseda. Lahko bi bila kar sama Aleksandra. In tudi je.

K sreči pa je imela ob sebi ljudi, ki so ji v najtežjih časih pomagali, ji svetovali, jo vodili. V knjigi jih je združila v modro Taro, ki jo je s svojimi zgodbami povlekla iz obupa.

Knjiga, ki nas spomni, da ni vse rožnato, ampak bo tudi to minilo.

Intervju z avtorico

David Baldacci: Zadnja milja

Novi primer Amosa Deckerja (tukaj o prvem), detektiva s tragično preteklostjo in hipertimezijo. Nekega dne mu v oči pade zgodba mladega nogometaša Melvina, kot je bil tudi sam nekoč, ki je bil obsojen umora svojih staršev. Danes pa Melvin ni več mladenič, ampak po dvajsetih letih čaka na zadnjo miljo, ko nekdo v zadnjem trenutku prizna krivdo za njegov zločin. Decker zaradi vzporednic s svojim življenjem in trme začne preiskavo, da se dokoplje do resnice, kakršnakoli pač že je.

Cecilia Ahern: Dar

Ti je lahko ena knjiga istega avtorja zelo všeč, druga pa sploh ne?

Lou je polno in to res polno zaposlen možakar, ki mu je dan prekratek in bi bil ves čas rad na dveh (ali treh) krajih naenkrat. Nima časa živeti življenja, kljub ljubeči družini, ves čas vidi samo delo. Dokler nekega dne po nekem neverjetnem naključju v njegovo življenje ne vstopi Gabe, ki ga na zelo nenavaden način poskuša naučiti lekcije. Aja, celotno zgodbo pripoveduje policaj s svojimi problemi težavnemu najstniku, ki mu tudi ne bi škodila kakšna življenjska lekcija. 

Se sliši vsaj približno zanimivo. Sploh ker je očitno avtorici všeč kanček nadnaravnega ali vsaj na prvi pogled nerazložljivega. Pa ni tako. Ni mi bil všeč noben izmed glavnih akterjev, v bistvu sem si celo želela, da Louja žena zapusti. Že včeraj. Nisem si želela brati knjige polne vase zaverovanega, lažnivega, odsotnega, varajočega Louja, ki se par strani pred koncem magično spremeni. Niti nisem hotela tako pocukranega konca, čeprav ni pocukran na običajen način. Vsaj ne v celoti. Niti poskus podaje nauka kot v basni me ni prepričal.

Ne, ne in ne. Škoda.

Linn Skåber, Lisa Aisato: Čez potok, ne čez most

Knjiga, ki te vrne v čas najstništva. JE namenjena najstnikom, ampak bo všečna tudi marsikateremu odraslemu.

Avtorica se je pogovarjala z mladostniki in ti so ji povedali o svojih težavah, ljubezni, domačih problemih, nasilju, ljubosumju, pač o vsem, kar teži najstnika dandanes. Ali pa ga je leta, desetletja nazaj. Tipični problemi se pač ne spreminjajo. Avtorica je nato izpovedi verjetno malo pobrusila, da dobimo luštno, kratko knjigo polno humorja. 

Druga avtorica pa je ilustratorka zelo všečnih slikic v knjigi. Sem jo morala omeniti.:)

Kazuo Ishiguro: Ko smo bili sirote

Ishiguro ima nek poseben stil pisanja. Ali ti odgovarja ali ne. Meni začuda kar precej. Sem bila presenečena nad tem že pri njegovi prejšnji prebrani knjigi (Ostanki dneva).

Christopher je prvoosebni pripovedovalec. Skozi knjigo nam pripoveduje o svojem življenju v Angliji, kjer je živel s svojo teto in postal zelo uspešen in znan zasebni detektiv. A pot do tukaj je bila dolga... Pove nam o svojem srečno preživetem otroštvu v Šanghaju s starši. Dokler nista pri njegovih desetih letih oba drug za drugim nepojasnjeno izginila. Siroto so poslali v Anglijo, kjer mu preteklost dolga leta ni dala miru, celo botrovala izbiri poklica in ga na koncu popeljala nazaj v Šanghaj. Po 20 letih je Christopher prišel nazaj, da bi poiskal svoje starše. Pričakuje ju živa in na točno istem mestu, kamor naj bi ju ugrabitelji odpeljali. Ta del sem pa neverjetno težko prebavila. Saj ne more biti tako zaslepljen? Medtem ko ju je iskal med bombandiranjem in streljanjem sem kar zavijala z očmi.

K sreči se knjiga kasneje popravi in odložila je nisem razočarana.

Sophie Hannah: Zaprta krsta

Drugi primer Hercula Poirota izpod novega peresa. Tukaj pa o prvem.

Poirot in njegov zvesti dr. Watson sta povabljena k znani pisateljici. Isti večer se zgodi umor, na nek način sicer pričakovan. Na koncu pa seveda zmagoslavje Poirota.

Mogoče se izboljšuje, mogoče se navajam, ni pa neke sentimentalnosti.... Poskusimo še enkrat. Za preganjanje dolgčasa je kar solidna zadeva...

James Delargy: 55

Malo mesto sredi avstralske divjine. 

Na policijsko postajo pride pretresen in poškodovan mladenič Gabriel. Trdi, da ga je ugrabil moški z imenom Heath, mu rekel, da ga bo ubil in da je številka 55. K sreči mu je uspelo pobegniti.

Kmalu na policijsko postajo pride pretresen in poškodovan mladenič Heath. Trdi, da ga je ugrabil moški z imenom Gabriel, mu rekel, da ga bo ubil in da je številka 55. K sreči mu je uspelo pobegniti.

Zelo obetaven začetek, malo manj zanimiva razlaga motiva, konec pa presenetljiv. Kako velik mora biti ta Gardnerjev hrib...

Alenka Planinc Rozman, Igor Rozman: Srce bije v dvojini

Resnična zgodba slovenskega para o njuni želji po otroku. Ker nista mogla imeti biološkega, sta se podala na dolgo, utrujajočo, trnovo pot do posvojenega. Čisto na koncu knjige piše: In tudi ta zgodba o posvojitvi se je kljub mnogim zapletom končala - srečno. Ali pa se je morda šele dobro začela?

Zgodba, ki jo marsikdo lahko kmalu pozabi, za marsikoga pa je lahko polna dobrodošlih informacij.

Še njun intervju ob izdaji knjige:

https://www.mladinska.com/dobrezgodbe/druzina/zakonca-rozman-od-prvega-trenutka-smo

Nando Parrado, Vince Rause: Čudež v Andih

Le malo jih je, ki še niso slišali za letalsko nesrečo leta 1972, ko je urugvajsko letalo strmoglavilo globoko v Andih ali niso brali knjige Živi ali niso gledali istoimenskega filma...

Nando je več kot 30 let po nesreči in izidu knjige Živi napisal še svojo verzijo dogodkov. No, ne verzijo, ker je prejšnja knjiga popolnoma verodostojna. Tej knjigi je poleg naštevanja dogodkov hotel dodati še svoj pogled. Kaj se je njemu podilo po glavi, ko se je zbudil iz kome in izvedel, da je njegova mati mrtva, sestra pa komaj še živa. Kako se je čez nekaj dni spopadal še s sestrino smrtjo. Kako ga je misel na očeta držala pokonci, da ni obupal in se prepustil milostni smrti. Kako ga je ljubezen kot nasprotnica smrti vlekla naprej proti zahodu in v višave, na goro, ki jo je poimenoval po očetu. 

S to knjigo je Nando želel povedati očetu, da ni kriv za njihovo nesrečo in da ga je ravno misel nanj popeljala, kamor si nihče ni mislil, da mu bo uspelo priti. Želel je tudi popraviti krivice, ki so se morda zgodile nekaterim izmed preživelih v prejšnji knjigi. Upa, da mu je oboje uspelo...

Vir: Wikipedia

Salla Simukka: Bela kot sneg

Drugi del o Sneguljčici, neki ne ravno posrečeni verziji Lisbeth Salander, tukaj pa o prvem delu.

Po dogodkih iz prve knjige si Sneguljčica še bolj kot prej želi samostojnosti in neodvisnosti, zato poleti odide v Prago. In kot se pričakuje, je ponovno zapletena v tekanje, skrivanje, umore in skrivnosti. Tokrat celo odkriva preteklost svoje družine. 

Hja, ker je knjiga namenjena najstnikom, ji bom pogledala skozi prste. In ker me firbec matra, bom prebrala še zadnji del...

Marlen Haushofer: Stena

Knjiga je bila napisana že pred več kot pol stoletja pa se ji niti malo ne pozna. Lahko bi se dogajala takrat, danes ali pa celo v neki nedoločljivi prihodnosti.

Prvoosebna pripovedovalka oz. zapisovalka je ženska nekje v srednjih letih, ki je ostala izolirana od preostalega sveta. Okoli njenega otočka gor, hribov, jas, travnikov, potokov, gozdov in nekaj koč se je spustila stena. (Nekako tako kot v Kingovi Under the Dome.) Nadnaravno? Neko novo orožje in bodo zmagovalci prišli ponjo? Kaj tretjega? Mogoče... Ostala je popolnoma sama s kravo, psom in mačko ter s svojimi rokami. Sama mora poskrbeti, da bodo ona in njene živali preživele.

Dve leti in pol po spustu stene je začela zapisovati dogodke, ki so se ji pripetili v osami, vmes pa vpenja še svoja razmišljanja. Ker piše na vsak razpoložljiv košček papirja in mora z njim varčevati, je tudi knjiga v tej obliki. Niti enega poglavja. No, je le eno poglavje, dolgo od prve do zadnje strani. Zaradi tega je kar težko prekiniti branje, a k branju vleče tudi radovednost bralca. Zanima nas, kaj vse se bo še zgodilo, na kakšen način in zakaj se bo nekaj zgodilo (dostikrat pripovedovalka omeni nekaj, kar se bo šele zgodilo, ampak le omeni) in seveda, kako se zgodba konča. Konec je žal prehiter, a očitno ji je dokončno zmanjkalo papirja...

Dušan Jelinčič: Umor pod K2

Trije Angleži in dva Pakistanca so na poti na Eiger v švicarskih Alpah. Vrnejo se le štirje. Dogodki v Švici pa so le začetek. Zgodba se nadaljuje še pod K2 v Himalaji, vključno z umori.

Za slabih 200 strani dolgo knjigo sem kar pozitivno presenečena. Osebe in njihovi motivi za dejanja so kar dobro opisani, prav tako tudi zaplet(i) in razplet. 

Romy Hausmann: Dragi otrok

Žensko skupaj s hčerko po prometni nesreči odpeljejo v bolnišnico, kjer ugotovijo, da sta bili predtem v neprodušno zaprti koči brez oken, prepuščeni na milost in nemilost možu / očetu. Tako se knjiga začne...

Poglavja izmenično pripovedujejo ženska iz koče, punčka iz koče in oče že 14 let pogrešane hčerke. Ja, namenoma sem tako napisala...:)

Knjiga je res napeta, strani se kar same obračajo, domišljija divja, ker si bralec težko zamisli scenarij, ki bi se skladal z zgodbo... Žal se mi pa zdi konec precej neposrečen. Kaj več težko povem, da ne uničim užitka prihodnjim bralcem.

Fiona Higgins: Mamice

V materinski podporni skupini se zbere šest novopečenih mamic. So iz drugačnega okolja, drugačnega mišljenja, različno gmotno preskrbljene, z različnimi zdravstvenimi ali družinskimi težavami... Skratka, tako različne, da bolj ne bi mogle biti.

Vsaka izmed njih v svojem poglavju opiše svojo zgodbo. Začetek je le obetaven, ker ženske in njihovo življenje  komaj spoznavamo, z vsakim prebranim poglavjem več pa so bolj zanimive in vedno bolj povezane. Tako povezane, da niti same ne vedo, da so.

Prijetno presenečena.

Mary Kubica: Pяidna punčka

Colin dobi naročilo, naj ugrabi Mio, hči bogatega sodnika in jo dostavi drugemu kriminalcu, ki naj bi zanjo zahteval odkupnino. Vse se spremeni, ko se Colin odloči, da Mie ne more prepustiti grobim, pohlepnim in pohotnim rokam, zato jo odvleče v kočo sredi ničesar. Tam naj bi počakal, da se domisli... nečesa pač. Nekega načrta, kako bi vsaj on odnesel celo kožo iz te situacije, če bo sreča, pa še Mia.

Knjiga je napisana v neobičajni obliki. Pяidna punčka iz naslova bo Mia. Tista obrnjena črka se v knjigi večkrat ponovi, ni mi pa čisto jasno, zakaj. Da ni vse, kot se zdi? Kako šokantno!:D

A kljub temu, da je knjiga spisana o Mii in kaj se je njej zgodilo, ona spregovori v prvi osebi le v epilogu. Ostali del knjige pripoveduje Colin (o obdobju v koči), Miia mati Eve (o obdobju iskanja Mie in po tem, ko se je vrnila,  sicer apatična in z amnezijo) in preiskovalec, zadolžen za Miino izginotje, Gabe (o iskanju Mie in o iskanju krivca za izginotje že po Miini vrnitvi). Knjiga torej ves čas skače med tremi osebami in med obdobjema prej in potem. Vemo, da se Mia vrne že na začetku knjige, kaj se je zgodilo v koči in zakaj ima amnezijo pa ne. 

Bo treba prebrati do konca in še epilog, da tudi Mia pove svojo zgodbo.

Sophie Hannah: Nevarna bližina

Naomi se je pred leti zgodilo nekaj strašnega. Zdaj je srečno zaljubljena v sicer poročenega ljubimca. Nekega dne pa Robert izgine, njegova žena pa trdi, da ni. 

In nič ni, kot se zdi. Še po skoraj celotni prebrani knjigi nisem vedela, kaj točno se dogaja, kljub vedno več informacijam. Tako zapletene zgodbe že dolgo nisem brala. Pa ji ni bilo težko slediti, nikakor ne. Se mi pa zdi, da so preiskovalci v tej knjigi na ta račun potegnili kratko. Bad guys so bili razčlenjeni v detajle, kriminalisti pa so bili v knjigi le zato, ker pač morajo biti.

Komaj čakam naslednjo knjigo Sophie Hannah. Pred časom sem prebrala tudi njeno Zamenjano zibelko in bila navdušena in njeno prvo knjigo s Herculom Poirotom.

Salla Simukka: Rdeča kot kri

Naslov knjige in naslova nadaljevanj (Bela kot sneg, Črna kot ebenovina), ime glavne junakinje (Sneguljčica) in kar nekaj namigov v knjigi na druge pravljice je edino, kar spominja na znano zgodbico. Sneguljčica iz te knjige je pa v bistvu samozadostna najstnica, ki se ponesreči vplete med dobesedno krvav denar, mamila in umore. Primerjajo jo z Lisbeth Salander. Recimo, da nekako od daleč spominja nanjo. Mogoče je bila Lisbeth taka kot najstnica. 

Mogoče sem preveč kritična, ker je delo le napisano za najstnike. V tej luči je knjiga kar solidna, sploh ker za najstnike kriminalk skorajda ni. Bom prebrala še ostali knjigi iz trilogije. Me zanima, v katero smer se bo Sneguljčica razvila in med katere kriminalce se misli še vplesti...

Tess Gerritsen: Igranje z ognjem

Tokrat pa krajša (manj kot 300 strani) knjiga, ki ji uspe napetost in pozornost bralca vleči s strani na stran. Kakšna razlika v primerjavi s prejšnjo knjigo...

Julia je violinistka, ki v neki starinarnici kupi notni zapis valčka. Ko pa ga doma prvič zaigra, njena hčerka doživi nasilen izpad. Ker se strahota ponavlja, se Julia odloči, da razišče preteklost notnega zapisa in poišče njegovega avtorja. Mogoče bo tako ugotovila, zakaj se je njena hči spremenila.

Med branjem njene zgodbe pa beremo še zgodbo mladega Lorenza, tudi violinista, ki med 2. svetovno vojno živi v Italiji. In še Jud je. Brez skrbi lahko domnevamo, da sta Julijin notni zapis in Lorenzo povezana.

Malo oseb, preskakovanje v času, malenkost nadnaravnega, napetost na vsaki strani in s strahom pričakovana naslednja in, priznam, malenkost nezadovoljiva razrešitev kriminalnega dela. 

Thomas Harris: Cari Mora

Pričakovala sem veliko. Mogoče preveč. Harris je le avtor Hanibala. Sem bila pa skeptična, ker je knjiga bolj kratka in se mi zdi, da je dober, kompliciran triler stežka dobro razložen na nekaj več kot 200 straneh. Se zgodi, a redko.

Tokrat sem obupala po 60 straneh, se mi knjiga ni zdela vredna matranja. V teh prvih straneh sem se izgubila v navalu oseb, težko sem jim sledila, nisem jih mogla popredalčkati... Edina zanimiva oseba, ki, se mi zdi, je imela nekaj potenciala, je bila Cari Mora. Ja, to je ženska, po kateri je dobila knjiga tudi naslov.

Khaled Hosseini: Tisoč veličastnih sonc

Hosseini je tudi avtor uspešnice Tek za zmajem.

V tej knjigi spoznamo Marjan, ki živi v Afganistanu v drugi polovici 20. stoletja. Je harami, pankrt, in po smrti matere jo še kot najstnico poročijo s starejšim moškim. 

Lajla je njena nekaj let mlajša soseda, še otrok. Kabul, kjer živijo, v tistih časih pretresajo krvavi spopadi in zatiranje prebivalstva, sploh žensk, zato se Lajla in Marjan po spletu nesrečnih okoliščin nepovratno povežeta. 

Pretresljiv vpogled v njuno življenje, ki bi se (in se verjetno tudi je v neki obliki) lahko tudi zares zgodilo.

Lisa Gray: Izginuli

Jessica ugotovi, da je ona tista deklica, ki je izginila pred več kot dvajsetimi leti, umor njene mame pa je še vedno nerazrešen. Tudi če ne bi bila zasebna preiskovalka, bi se verjetno odločila raziskati svojo preteklost. Koga pa ne bi zanimalo, kaj se je v resnici zgodilo in kdo je bil moški, ki ga je imela za svojega očeta? 

Jessico primerjajo z žensko različico Jacka Reacherja. Ja, neke podobnosti obstajajo, a le bolj od daleč in z veliko domišljije. Tudi Lisa Gray se (še) ni približala Lee Childu.

Jo Nesbø: Nož

Dvanajsti del, tukaj pa o enajstem delu.

Sem kar zavila z očmi, ko sem začela brati. Ta jojo efekt: ni več zanimivo, ko Harry ponovno pristane na dnu in se zapija. A tako na dnu še nikoli ni pristal. Je res možno, da je naredil nepredstavljivo? 

Spet mojstrski zapleti in le nekaj razpletov na koncu knjige. Za ostale bo potrebno počakati novo knjigo, ki je žal še ni na vidiku.

Nejc Zaplotnik: Pot

Vrhunski alpinist je le malo pred svojo prezgodnjo smrtjo napisal knjigo o svoji Poti. Poti skozi otroštvo, zaljubljenosti v alpinizem, svojih podvigih bolj ali manj visoko, svoji najboljši prijateljici ženi in njunih otrocih...

Napisal je, da ga v gorah vleče domov k družini, ko pa je doma, ga monotonost življenja vleče k adrenalinskim podvigom v gorah. Zelo podrobno opiše nekatere izmed vzponov, ki bodo kakemu gorniku precej bolj zanimivi, kot so bili meni. Precej nerga nad mačehovskim odnosom organizacij, ki bi morale veliko bolje poskrbeti za svoje "varovance". Včasih pa piše precej zmedeno, nemirno... Kot je bil nemiren v življenju, ni zdržal pri miru, ves čas je iskal nekaj več, tako se je to odražalo tudi v pisanju v nekaterih delih knjige.

Ponavadi (nikoli) ne izpisujem citatov iz knjig, tukaj pa bom naredila izjemo...

Stran 37:

Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gora ne poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo o svoji poti, kadar se nam tresejo kolena, takrat, ko bi morali misliti in garati.

Stran 60:

Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako šibak in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega pa si že pozabil. Še huje pa je takrat, ko vidiš, da te ljudje občudujejo zato, ker si dosegel to in ono, ne skušajo pa se toliko potruditi, da bi te spoznali in sprejeli medse, ker se te bojijo in so ljubosumni.

Stran 130: 

Bilo je lepo in bilo je težko, to lahko rečem. Toda kako je bilo lepo, kaj je bilo lepo, zakaj je bilo lepo, ne vem, ker nisem imel časa opazovati. In kje je bilo težko, zakaj je bilo težko, ne vem, ker sem že pozabil.

https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Nejc_Zaplotnik

Sophie Hannah: Umori z monogramom

Sophie Hannah je postala prva avtorica, ki ji je dovoljeno na nek način nadaljevati delo legendarne Agathe Christie in to s pomočjo nič manj legendarnega Hercula Poirota.

O vsebini ne bom razpredala, je manj pomembna kot vrnitev francoskega, pardon, belgijskega možica z neverjetnimi sivimi celicami, ki ves čas meljejo in mu nobena podrobnost ni nepomembna. Sem bila leta nazaj njegova oboževalka (mi je bila pa gospodična Marple bolj všeč), zdaj pa nisem več tako navdušena. Ali pa enostavno Sophie Hannah pač ni Agatha Christie. Kljub temu bom gospodu s košatimi brki dala še najmanj eno priložnost, ker mi je bila pred časom prebrana Zamenjana zibelka iste avtorice zelo všeč.

Kiera Cass: Izbrana

Tretji in zadnji del o Americi, ki se na tekmovanju bori za titulo princese. Še vedno koleba med dvema ljubeznima, poskuša izboljšati življenje v distopični družbi razdeljeni na kaste in pridobiva nove nepričakovane zaveznike.

Hja, konec je, pričakovano, kar pričakovan.

Še o prvem in drugem delu.