četrtek, 27. avgust 2020

Tess Gerritsen: Težnost


Vesolje je nevarno, kljub previdnostnim ukrepom. Nevarnost pa je še večja, ko se na krovu Mednarodne vesoljske postaje pojavi grožnja, ki je nihče ni pričakoval in ki je začela ubijati vsa živa bitja.
Neka mešanica med filmoma Izbruh in Osmi potnik. Napeto do konca, čeprav sem se spomnila še bolj šokantnega zaključka.:)

Tess Gerritsen je tudi avtorica knjig o dr. Isles in detektivki Rizzoli, po katerih je bila posnetka tudi televizijska različica.

ponedeljek, 24. avgust 2020

Noah Gordon: Zdravnik



Rob J. nekje na začetku 11. stol. v Angliji postane sirota, a ga k sreči k sebi v uk vzame brivec / kirurg / zabavljač. Kmalu Rob J. ugotovi, da ima poseben dar in zdravniški poklic ga vedno bolj privlači. Ves čas ga zanima, kako bi še lahko izboljšal svoje znanje, da bi pomagal čimveč ljudjem. V želji po učenju se odpravi celo na drug konec sveta.

Luštna zgodba, občasno malo prehitra. Tudi konec je nekako prehitro zaključen. Mogoče na neodgovorjena vprašanja odgovorita naslednji knjigi v trilogiji. 

Arto Paasilinna: Očarljivi skupinski samomor

Nekega dne se v skednju srečata dva možakarja, oba nesrečna in z istim ciljem: samomorom. Ker pa sta si družno preprečila namero, začasno opustita načrt in se spoznata. Zbereta še druge finske somišljenike in se z njimi odpravita koncu naproti. 
Kar sem prebrala o tej knjigi, bi morala biti navdušena. Pa nisem, kvečjemu očarana nad prikupnimi dogodki, ki so se pripetili samomorilcem.

četrtek, 13. avgust 2020

Ken Follett: Svetovna zima


Tukaj o prvem delu Propad velikanov.



Še enkrat skoraj 900 strani. Začne se s požarom Reichstaga leta 1933 in konča nekaj let po 2. svetovni vojni z jasnim namigom na hladno vojno v nadaljevanju. Naši glavni junaki iz prve knjige so zdaj že v srednjih letih z odraščajočimi otroki, ki so v Svetovni zimi v ospredju. Ponovno spremljamo družine iz Anglije, Rusije, Nemčije in Amerike ter njihove povezave. 
Tretji del me že čaka doma.:)

ponedeljek, 10. avgust 2020

Kiera Cass: Elita

Drugi del trilogije. Tukaj pa o prvem delu.


America je že med elito, med šestimi izbrankami, ki se borijo za krono in princa. 
Še vedno se odloča med fantoma, še vedno se sprašuje ali je sploh primenega testa za princeso. Bo kos izzivom te naloge?
Še vedno se sprašujemo, kdo so skrivnostni uporniki in kakšna je v resnici zgodovina njihove dežele. Jo je možno izboljšati?

sreda, 5. avgust 2020

Renate Greinert: Rdeča zanka


Leta 1985 se je Renatin sin poškodoval, imel naj bi hude kranialne poškodbe, zato so jo kot mater "prosili", naj daruje sinove organe. Desetletja se je borila, se še bori z občutkom krivde, ker je v šoku privolila. Ni vedela, da bodo odvzeli več kot en organ, ni vedela, da njen sin še niti ni bil možgansko mrtev in čeprav bi bil, bi bil še vedno živ. Videla ga je živega, umirajočega in dopustila njegovo iztrebitev.

Kolikor sem razumela, je avtorica precej verna. Veliko piše o božjih naukih, razpravlja o njih in vleče vzporednice z darovanjem organov. V to se ne bom spuščala, bom sprejela njeno mnenje. Nekatere njene izjave pa so me pogrele. Težko je bilo brati razmišljanje, ki je tako drugačno od tvojega.

Prejemniki darovanih organov, transplantiranci po njeno, sivorumene bolne kreature, so kanibali. Transplantiranci preživijo, ker so dobili moč iz organa drugega človeka, ker je nekdo drug umrl zaradi njih. Ob tem sem se spraševala, kakšno mnenje ima potem o darovanju, ko darovalec preživi. Bi dala svojo ledvico ali kostni mozeg sinu? Ni dala enoznačnega odgovora.
Transplantirance je zreducirala na pijance in na ljudi s stresnim življenjem, zaradi česar potrebujejo novo srce. Kljub transplantaciji pa nikakor nimajo kasneje "polnega" življenja, s čimer se delno strinjam. Je potem sploh vredno, se sprašuje? Očitno za njenega sina ja, ker je bila huda, ker mu niso bolj pomagali, ne glede na to kakšne posledice bi imel ob hudi poškodbi možganov in kako okrnjeno življenje bi imel.
Ob branju sem imela občutek, da ima transplantirance za kanibale (ta del je jasno in večkrat zapisala), transplantacijske zdravnike za hudiče, darovalce za naivne ovčice, ona sama pa je odrešenik. Hudiči ovčice ali njihove svojce prepričujejo, naj darujejo. Trkajo jim na vest, naj pomislijo na sočloveka. Celotno poglavje je namenila temu, da je darovalcev premalo za vse potrebe in zato naj bi bili zdravniki tako "nasilni". V nekem drugem pa piše, citiram: "Nepoučeni se ujamejo na limanice, da bi se lahko izbranci oskrbeli z organi iz zbiralnika, če bi jih potrebovali." O kakšnem zbiralniku je govora in o katerih izbrancih? Ne prvič se sprašujem, če bi imela kaj proti, če bi bil njen sin na drugi strani in bi on bil "izbranec"?
Govori o naivnih darovalcih, nepoučenih, premalo informiranih, vse meče v isti koš. Pa sigurno del podpisnikov točno ve v kaj se spušča. Pa četudi ne, njihovo življenje, ne? Oziroma umiranje. Na nekem sejmu je srepela v tiste, ki so se živi odločili za darovanje svojih organov, pri njeni stojnici pa se niso ustavili. Pripombe je imela celo o barvi darovalčeve izkaznice (oranžna).
Na kratko: darovanje organov primerja z medicino v srednjem veku in tudi v tretjem rajhu. 35 let nazaj je bil spomin res še bolj svež, a primerjava ni na mestu. Danes govorimo o prostovoljstvu.


Pa da ne bo vse slabo. V precej stvareh ji dam prav in iskreno upam, da se je po toliko letih zadeva precej spremenila. Da dobijo živi darovalci ali njihovi sorodniki dovolj informacij in nič laganja. Verjetno je eden največjih šokov, da mora biti telo darovalca živo (umirajoče, a živo), da lahko požanjejo (to harvest) uporabne organe. V bistvu darovalca ubijejo zdravniki na operacijski mizi.
In pa problematika določanja možganske smrti. Skozi leta naj bi se kriteriji precej nižali, razlog je verjetno jasen. Ta del me je precej motil, ker je avtorica navajala veliko medicinskih dejstev, virov pa ni bilo napisanih. Nikjer, pri nobeni medicinski navedbi. Pa ji verjamem, da nikakor ni lagala, vsaj o osnovnih stvareh ne. 
Vsaka država ima svoj protokol določanja možganske smrti. Poguglala sem in očitno so pri nas kriteriji precej strogi.




Renatino mnenje v določenih delih popolnoma razumem in se strinjam z njim, pri določenih stvareh sva pa očitno na nasprotnem bregu. Upam pa, da se je odnos zdravnikov in podajanje informacij v kritičnih trenutkih precej, precej izboljšalo.

nedelja, 2. avgust 2020

Dušan Škodič: Devet dni v avgustu


Devet dni v avgustu so ravno tisti dnevi v letu 2005, ko je Tomaž Humar neuspešno poskušal doseči vrh Nanga Parbat. A to je le spremljava v tej knjigi, radijske novice ob polni uri.
Glavno zgodbo govori avtor knjige. Opisuje svoje prigode v tistih devetih dneh in se spominja še preteklih anekdot. Tudi sam je hribolazec, slog pisanja pa mladostniški, lahkoten, brez dlake na jeziku. 
Knjiga pa je brez repa in glave, z izjemo Humarjevega dela.

P. S.: Mislila sem, da je alkohol v gorah prepovedan.

Ken Follett: Propad velikanov


Zgodba, ki bi se lahko zgodila in se verjetno tudi je, mogoče malenkost drugače. Začne se leta 1911 in konča 1924, a večina dogajanja je postavljena v čas Velike vojne. Popolnoma nepotrebne vojne.
Poleg zgodovinskih oseb pa v knjigi nastopa še precej fiktivnih, kar me začuda ni motilo. Velikokrat imam težave pri sledenju zgodbi, če je naenkrat predstavljenih preveč oseb. Tukaj te težave ni bilo. Prav vsako sem si dobro zapomnila in željno čakala nadaljevanje njihove zgodbe.
Ja, veliko oseb, na več koncih sveta, a čisto vse so povezane med sabo. Skoraj 900 strani resda tudi politike (ženska volilna pravica, laburizem, boljševizem...) in opisov vojnih dogodkov, a tudi čisto "banalne" teme (vsaj v primerjavi s prejšnjma dvema): delavka zanosi z aristokratom, prepovedana ljubezen, pehanje za boljšm življenjem...

Prva knjiga trilogije in komaj čakam ostali dve. Propad velikanov se zaključi z olajšanim vzdihom ob aretaciji Adolfa Hitlerja in upanjem v boljšo prihodnost za njihove otroke.