Leta 1985 se je Renatin sin poškodoval, imel naj bi hude kranialne poškodbe, zato so jo kot mater "prosili", naj daruje sinove organe. Desetletja se je borila, se še bori z občutkom krivde, ker je v šoku privolila. Ni vedela, da bodo odvzeli več kot en organ, ni vedela, da njen sin še niti ni bil možgansko mrtev in čeprav bi bil, bi bil še vedno živ. Videla ga je živega, umirajočega in dopustila njegovo iztrebitev.
Kolikor sem razumela, je avtorica precej verna. Veliko piše o božjih naukih, razpravlja o njih in vleče vzporednice z darovanjem organov. V to se ne bom spuščala, bom sprejela njeno mnenje. Nekatere njene izjave pa so me pogrele. Težko je bilo brati razmišljanje, ki je tako drugačno od tvojega.
Prejemniki darovanih organov, transplantiranci po njeno, sivorumene bolne kreature, so kanibali. Transplantiranci preživijo, ker so dobili moč iz organa drugega človeka, ker je nekdo drug umrl zaradi njih. Ob tem sem se spraševala, kakšno mnenje ima potem o darovanju, ko darovalec preživi. Bi dala svojo ledvico ali kostni mozeg sinu? Ni dala enoznačnega odgovora.
Transplantirance je zreducirala na pijance in na ljudi s stresnim življenjem, zaradi česar potrebujejo novo srce. Kljub transplantaciji pa nikakor nimajo kasneje "polnega" življenja, s čimer se delno strinjam. Je potem sploh vredno, se sprašuje? Očitno za njenega sina ja, ker je bila huda, ker mu niso bolj pomagali, ne glede na to kakšne posledice bi imel ob hudi poškodbi možganov in kako okrnjeno življenje bi imel.
Ob branju sem imela občutek, da ima transplantirance za kanibale (ta del je jasno in večkrat zapisala), transplantacijske zdravnike za hudiče, darovalce za naivne ovčice, ona sama pa je odrešenik. Hudiči ovčice ali njihove svojce prepričujejo, naj darujejo. Trkajo jim na vest, naj pomislijo na sočloveka. Celotno poglavje je namenila temu, da je darovalcev premalo za vse potrebe in zato naj bi bili zdravniki tako "nasilni". V nekem drugem pa piše, citiram: "Nepoučeni se ujamejo na limanice, da bi se lahko izbranci oskrbeli z organi iz zbiralnika, če bi jih potrebovali." O kakšnem zbiralniku je govora in o katerih izbrancih? Ne prvič se sprašujem, če bi imela kaj proti, če bi bil njen sin na drugi strani in bi on bil "izbranec"?
Govori o naivnih darovalcih, nepoučenih, premalo informiranih, vse meče v isti koš. Pa sigurno del podpisnikov točno ve v kaj se spušča. Pa četudi ne, njihovo življenje, ne? Oziroma umiranje. Na nekem sejmu je srepela v tiste, ki so se živi odločili za darovanje svojih organov, pri njeni stojnici pa se niso ustavili. Pripombe je imela celo o barvi darovalčeve izkaznice (oranžna).
Na kratko: darovanje organov primerja z medicino v srednjem veku in tudi v tretjem rajhu. 35 let nazaj je bil spomin res še bolj svež, a primerjava ni na mestu. Danes govorimo o prostovoljstvu.
Pa da ne bo vse slabo. V precej stvareh ji dam prav in iskreno upam, da se je po toliko letih zadeva precej spremenila. Da dobijo živi darovalci ali njihovi sorodniki dovolj informacij in nič laganja. Verjetno je eden največjih šokov, da mora biti telo darovalca živo (umirajoče, a živo), da lahko požanjejo (
to harvest) uporabne organe. V bistvu darovalca ubijejo zdravniki na operacijski mizi.
In pa problematika določanja možganske smrti. Skozi leta naj bi se kriteriji precej nižali, razlog je verjetno jasen. Ta del me je precej motil, ker je avtorica navajala veliko medicinskih dejstev, virov pa ni bilo napisanih. Nikjer, pri nobeni medicinski navedbi. Pa ji verjamem, da nikakor ni lagala, vsaj o osnovnih stvareh ne.
Vsaka država ima svoj protokol določanja možganske smrti. Poguglala sem in očitno so pri nas kriteriji precej strogi.
Renatino mnenje v določenih delih popolnoma razumem in se strinjam z njim, pri določenih stvareh sva pa očitno na nasprotnem bregu. Upam pa, da se je odnos zdravnikov in podajanje informacij v kritičnih trenutkih precej, precej izboljšalo.
