Ruta Sepetys: V morju zrnce soli

Človek na svetu je res prav toliko kot le eno samo zrnce soli v morju. Le eden izmed mnogih, nepreštevnih. Še posebej je to vidno v vojnih časih. Posameznik je le eno zrnce soli, a vsako to zrnce ima svojo zgodbo, svojo preteklost, sedanjost in mogoče tudi prihodnost.

Albert, Florian, Emilia in Joana so le zrnca soli v morju. A vsak izmed njih ima svojo zgodbo, ki jo v knjigi pripovedujejo prvoosebno.

Albert bo delal na ladji, ki bo begunce odpeljala na varno. Florian je izdajalec, ki se poskuša vkrcati na to ladjo. Joana je medicinska sestra, ki želi pomagati ljudem, tudi tistim na ladji. Emilia je noseča najstnica, ki si želi varnosti. 

A ni vse tako enostavno, kot sem napisala. 

Dogajanje je postavljeno v januar leta 1945 na sever Evrope. Nemci se umikajo Rusom, ki vse bolj prodirajo na Zahod. Emilia je v bistvu Poljakinja, ki ji grozi smrt zaradi svojega porekla, a želi si le varnosti na ladji beguncev, ki naj bi jih odpeljala na varno. Joana je dobra duša, ki resnično želi pomagati vsem, pa čeprav bi s tem lahko ogrozila svoje življenje. Florianovo življenje zaradi porekla sicer ni ogroženo, a v svojem nahrbtniku nosi nekaj, kar je ukradel samemu nemškemu rajhu. Vsi trije skupaj s še nekaj begunci potujejo proti obali Severnega morja, kjer jih čakajo ladje, ki naj bi jih odpeljale na varno pred prihajajočimi Rusi.

Operacija Hanibal

Ladja, na kateri je Albert in na katero se zateče več kot 10.000 ljudi, med njimi tudi Florian, Joana in Emilia, je Wilhelm Gustloff. Ladja, ki bo kmalu po izplutju torpedirana in bo potonila, s sabo pa bo povlekla več kot 9000 ljudi. Potop te ladje se šteje kot največja pomorska nesreča v zgodovini. Za Titanic smo vsi slišali, pa smo tudi za Wilhelma Gustloffa? Na njem so bila le zrnca soli v morju, a vsako ima svojo zgodbo.

Laura Schroff, Alex Tresniowski: Nevidna nit

 

Ponovno ena avtobiografska knjiga. O uspešni poslovni ženski, ki na ulici sreča revnega dečka brez prihodnosti. Vsaj lepe ne. Prosi jo za drobiž za hrano, ona pa se kot ničkolikokrat prej samo odpravi naprej. Že čez nekaj metrov pa jo nevidna nit povleče nazaj k njemu.

Prijateljstvo, ki se je razvilo iz neobičajnega prvega srečanja, traja še danes, že nekaj desetletij. Marsikdo bi rekel (in tudi so rekli!), da je imel Maurice srečo, ker je srečal Lauro in se je ona tako zavzela zanj, postala njegova prijateljica in ga sprejela v svoje življenje. A sama pravi, da je v bistvu ona tista, ki je lahko srečna, da je Maurice v njenem življenju.

Vir: lauraschroff.com

Marjane Satrapi: Perzepolis (Zgodba o otroštvu)

O tem stripu, ki se v naši knjižnici dobi na otroškem oddelku, nisem zasledila nič slabega. Nasprotno, same pohvale. In to kljub temu da je samo strip (ali risoroman?), z naslovnico, ki me nikakor ne pritegne in črno-belimi slikami. Nič kaj posebnega na prvi pogled, mogoče pa ravno za to tako navdušenje. Pomembna je zgodba!

Vir: Wikipedia

Zgodba je avtobiografska, o deklici, ki v zgodnjih najstniških letih v Iranu doživi več kot bi smel kdorkoli. Islamsko revolucijo, iransko-iraško vojno, zapovedano pokrivanje, zatiranje žensk, bombardiranja, smrt družinskih članov in prijateljev... 

Skozi zelo nazorne slike, kljub temu da so površno narisane oz. skoraj le nakazane in za povrhu še črno-bele, spoznamo njeno zgodnje življenje v nemirnih časih. Jasno je viden tudi njen boj in upor proti zatiranju. Ko pa le postane prenevarno, jo starša pošljeta v Avstrijo k družinskim prijateljem. 

O tem pa govori že naslednja knjiga.

Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Truplo leži v smetnjaku v Istanbulu. A Leila, čeprav je umrla, še ni čisto odšla. Preostalo ji je še 10 minut in 38 sekund, ko se spominja svojega življenja.

Menda so znanstveniki po smrti človeka v enem primeru lahko še točno 10 minut in 38 sekund zaznavali možgansko aktivnost. 

Da se po uradni možganski smrti, ko imamo človeka za mrtvega, še vedno nekaj dogaja v možganih dotičnega, je znano že nekaj časa. A to dokazati? Tukaj je povezava do članka, kjer so zdravniki točno to ugotovljali. Laično rečeno: se nam pred smrtjo resnično odvrti vse življenje pred očmi?

Čeprav se začetek knjige sliši kot kriminalka, je daleč od tega. Kdo in zakaj je proti koncu knjige pojasnjen, ni pa v ospredju. Pomembna je samo Leila in njena zgodba. In njenih pet posebnih prijateljev, ki je niti po smrti ne želijo zapustiti.

Istanbul je menda opisan precej verodostojno, vključno z ulicami, nekaterimi pomembnimi stavbami, preteklimi dogodki... Pokopališče pozabljenih, kamor naj bi pokopali Leilo, je prav tako resnično. Tukaj je izredno zanimiv članek o njem.

Na kratko: knjigo toplo priporočam!

Avgust Demšar: Tajkun

Deseti del in drugi v trilogiji Vodnjaki. Ponovno je minilo kar nekaj časa od prejšnje knjige.

Kot sem predvidevala, je v Vodnjakih ostalo bore malo prebivalcev oz. bo število kar nič. Očitno pa se kljub temu tam še vedno lahko dogajajo slabe stvari.

Tajkun iz naslova bo kar Matjašič, obrobna oseba iz prvega dela, ki si v Vodnjakih želi zgraditi luksuzni resort za petične goste.

Njegovo neusmiljenost in odločnost brez katerih verjetno ne bi postal tajkun, spoznamo že na začetku knjige, ko grozi učiteljici zaradi hčerinih slabih ocen. Le nekaj dni kasneje pa je hči Sara ugrabljena, Matjašič pa se namesto na policijo obrne na bivšega kriminalista in mu naroči, naj Saro poišče, ugrabiteljem pa da lekcijo. Reševalna akcija se sfiži, smrt pa začne preiskovati bralcem že dobro znana ekipa, a tokrat brez sveže upokojenega Vrenka. Čeprav brez njega vsekakor ne bo šlo...

Se mi zdi, da se skozi leta Demšarjev slog spreminja. Prve knjige so se mi zdele tipičen whodunit, Tajkun pa je daleč od tega. Ne nujno slabši, samo drugačen. Bom z veseljem prebrala še prihodnja dela.

Leïla Slimani: Uspavanka

Veliko pompa je bilo okoli te knjige, zato sem pričakovala veliko. Mogoče preveč. Se mi je že zgodilo...

Mlad par z dvema majhnima otrokoma in kariero se odloči najeti varuško. Dobita Louise, ki pa ni samo varuška, ampak še precej več. Njuno gospodinjstvo vodi do popolnosti. A že prvo poglavje nam da vedeti, da se bo ob koncu knjige zgodila tragedija in da popolna Louise le ni tako popolna. 

Sem pa razočarana. Pričakovala sem napet triler, dobila pa sem neko zmešnjavo. Pričakovala sem odgovore na vprašanja pa jih je veliko ostalo neodgovorjenih, vključno z zakaj. In to kljub temu da imamo bralci vpogled v Louisine misli...

Nicholas Sparks: Vrnitev

Sparks ne razočara. 

Zgodba, ob kateri se nasmehneš, ob kateri imaš solzne oči in s srečnim koncem. 

Trevor se po hudi travmi odloči, da bo okreval v hiši, ki mu jo je ob smrti zapustil njegov dedek. Želi jo pripraviti na prodajo, a mu spomini na srečne trenutke v njej to ovirajo. Spozna tudi namestnico šerifa Natalie, do katere (pre)kmalu začne čutiti močna čustva. Sparks tudi v predvidljivost ne razočara. K srcu pa mu priraste še Callie, skrivnostna najstnica.

Skrivnosti, a ne slabe, ljubezen, ki se sprva zdi nedosegljiva, okrevanje in osebnostna rast in jasno, pocukran konec. Luštno. Predvidljivo.