Rosa Montero: Kanibalova hči

Lucia je neuspela pisateljica otroških zgodb v štiridesetem letu. Z možem se odpravljata na dopust, ko le-ta nepojasnjeno izgine. Policija primera nekako ne vzame preveč resno, dokler Lucia ne prejme zahtevka po hudo visoki odkupnini. Na pomoč pri odkrivanju skrivnosti okoli moževega izginotja ji priskočita dva soseda: osemdesetletnik, ki je menda doživel vse, kar se doživeti da, in dvajsetletnik, ki je komaj začel življenje.

Knjiga pa ni le običajna kriminalka. Osrednja zgodba je mogoče res ugrabitev, vendar pomembno vlogo v njej igra tudi osemdesetletnikova življenjska zgodba in kaj se Lucia nauči v odnosu z dvajsetletnikom.

In zakaj kanibalova hči? Kanibal je Luciin oče, igralec, čigar slava se je že davno izpela. Nadimek pa izhaja iz resnične ali ne zgodbe o tem, kako naj bi nekoč v želji po preživetju v ekstremnih razmerah postal kanibal. 

Po pravici povedano se mi zdi naslov pretiran. Knjiga sama pa tudi ni nek presežek, čeprav je bila ob izidu najbolje prodajana leposlovna knjiga v Španiji.

Tone Fornezzi: Jahači čebel

Branje prešerno nadaljujem s pesniško zbirko Toneta Fornezzija. Jahači čebel so podnaslovljeni s Splošno ljubavno stihokleparstvo pa bo to kar omiljeno. Pesmice, če jim res lahko tako rečemo, kar tudi sam priznava, so milorečeno precej žgečljive.

Stran 10: 

STATISTIKA

Grozljiv je

podatek ta,

da se vsak

sedmi zakon

nesrečno konča!

"Tega ne vem,

res ne vem.

Sem šele

tretjič poročen!"

Stephen King: The Shining

Še ena kultna knjiga Stephena Kinga. Po njej so posneli tudi film Izžarevanje z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi.

Petletni Danny izžareva (shine). Vidi in sliši misli ljudi okoli sebe, včasih lahko predvidi tudi prihodnost. Precej težka sposobnost za tako majhnega fantka.

Njegov oče je ozdravljeni alkoholik, brez službe, prijatelj pa mu k sreči ponudi delo zimskega oskrbnika v velikem hotelu Overlook. Danny naj bi skupaj s starši v Overlooku preživel celotno zimo, večino časa odrezan od sveta, saj je hotel nekje visoko v gorah. Družina bi tako lahko zaslužila nekaj prepotrebnega denarja in se tudi zbližala. 

Overlooku pa ni do tega. Kreatura od hotela ni samo skupek zidov in strehe, ampak v njem kraljuje nekaj tako zlobnega, da posledice lahko občutijo tudi ljudje, ki ne izžarevajo. Za Dannyja pa je vse skupaj še hujše. Čuti, da ga Overlook ne želi izpustiti in bo naredil vse, da ga obdrži. Za večno.

Jojo Moyes: Brez tebe

Nadaljevanje odlične romantične zgodbe Ob tebi.

Avtorica je sama povedala, da ni imela namena napisati nadaljevanja Ob tebi. Zgodba je taka, kot je, in tudi meni je bil všeč zaključek. Ampak so ji menda bralci pisali z željo, da bi izvedeli, kako se zgodba Lou nadaljuje. In jim je ustregla...

Žalostna sem bila. Zaključek Ob tebi ima optimistično noto, v Brez tebe pa je Lou še več mesecev kasneje nekje na dnu. Pa čeprav tega niti sama ne ve... Ena izmed tistih, ki pa jo pomagajo oživiti in jo spodbudijo, da spet obleče čebelaste žabe, pa je Willova hči!

Ponovno romantična knjiga, ki je veliko več kot le to. Čakam še na tretji del iz knjižnice.

Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače (Moške zgodbe)

Že leta nazaj sem prebrala prvi dve knjigi iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, zdaj pa je prišel na vrsto še tretji in zadnji del.

V knjigah so zbrane zgodbe različnih ljudi iz več generacij, v večini žal grozne, le redke pa so take, ob katerih se nasmehneš. Po eni strani niso Moške zgodbe nič drugačne kot predhodnici, po drugi pa življenskih zgodb ni nikoli preveč.

Zmotili pa sta me dve (?) zgodbi. Prvo je povedal-a Jernej-a (1973) na strani 306, drugo pa Jernej (1985) na strani 412. Zgodbi sta si neverjetno podobni. Prvi del je enak, napisan le z drugačnimi besedami, srednji del je do besede (!) identičen, konec pa je resnično drugačen. Lahko bi obe zgodbi povedala ista oseba, ampak zakaj je potem letnica rojstva drugačna? Ne vem, kaj naj si mislim...

Menda naj bi to knjigo (knjige) moral prebrati vsak. Mogoče res... Mogoče bi kdo ugotovil, da je še kdo (bil) v taki ali podobni situaciji... 

Maeve Binchy: Hiša na Tari

Hiša na Tari je velika, no, hiša na ulici z imenom Tara. Kaj pa drugega?

V njej srečno živi Ria z možem in dvema otrokoma. Misli, da si ne more želeti še kaj več... Dokler ji mož nekega dne ne pove, da jo zapušča zaradi druge ženske, ki je le malo starejša od njune hčere in za povrhu še noseča. Ko se Rii svet podre, nepričakovano dobi klic z druge strani Atlantika z željo po menjavi hiše in Ria sprejme. Za dva meseca se bo preselila v Ameriko, Marilyn, ki si tudi želi pobega od osebne tragedije, pa se bo preselila v hišo na Tari. Dve zelo različni ženski, ki se sploh ne poznata, imata zelo različni življenji, menjava hiše, okolja in nenazadnje sosedov pa ju spremeni.

Knjiga ima skoraj 500 strani in le 10 poglavij, zato sem jo malo težje brala. Ali pa sem le navajena na več "pavz" med branjem. 

Knjiga je zanimiv vpogled v malomeščansko življenje. V prvi polovici knjige spoznamo Rio še kot otroka, njeno odraščanje, poroko in živjenje na Tari. V njenem življenju veliko vlogo igrajo še njena netaktna mama, varčna sestra, ena ambiciozna prijateljica, druga prijateljica, ki je poročena s pijancem, sosed z restavracijo na koncu ulice, možev šef / sodelavec z ženo in ljubico... In šele na polovici knjige se pojavi Marilyn, sama s hudo tragediji za sabo, ampak o njej in njenem življenju ne izvemo niti približno toliko kot o Rii. Druga polovica knjige kar leti mimo, kot bi bil prvi del le uvod, drugi pa tista prava zgodba.

In hiša na Tari je središče. Kot je bilo rečeno v knjigi, je hiša kot železniška postaja. Vedno je nekdo tam, vedno nekdo prihaja ali odhaja, vedno se nekaj dogaja in nikoli ni miru.

Guillaume Musso: Centralni park

Bljak, bljak, ne in ne. Knjigo sem končala izključno zato, ker je zgodba dobra. Musso ima pri vseh knjigah, ki sem jih prebrala dobro, celo odlično idejo, izvedba pa zelo šepa. Ne vem ali je to krivda pisatelja ali prevajalke. Prva njegova prebrana knjiga Ne zapusti me mi je bila daleč najbolj všeč, jo je pa prevedla druga oseba. Te zadnje Mussove imajo vse isto prevajalko in pri vsaki me je zgodba pritegnila, vse ostalo je bilo pa blah. 

Najslabša od vseh pa je Centralni park. Niti glavna junakinja Alice mi ni všeč. Je ni večje zoprnije in egocentrične osebe. Svojega moža je, na primer, spoznala, ko je nadomeščal njeno zdravnico. In po enem kratkem in nikakor ne sladkem obisku, se je odločila, da ga bo "ugrabila" in odpeljala k svoji družini kot svojega partnerja. Vse skupaj je veliko preveč neverjetno. To je vsekakor krivda avtorja. Ne vem pa, čigava krivda je, da se glavno junakinjo v knjigi označi in tudi stavke začenja z ženska ("Ženska je naredila tointo.") In da se v le nekaj vrsticah en avto opiše kot avto, avtoček, kištica in avtek. Razumem, da ponavljanje besed ni primerno, ampak druga skrajnost mi pa tudi ni všeč.

Pa še zelo zanimiv opis, ki kar vleče k branju: Policistka Alice se prebudi v Centralnem parku priklenjena na moškega, ki ga vidi prvič v življenju, čeprav je bila še prejšnji večer v Franciji. Skupaj začneta raziskovati, kaj se je zgodilo in kako sta sploh pristala na neki klopi v parku na drugi celini.

Bom naredila nekaj pavze, nato pa bom dala Mussu še zadnjo priložnost. In to s knjigo, ki je ni prevedla prevajalka Centralnega parka.