Novinarju, piscu in hribolazcu so ponudili možnost plačane poti na Mount Everest. Napisal naj bi članek za revijo Outside o svoji izkušnji na najvišji gori sveta. In ga je. A ne takšnega, kot je kdorkoli pričakoval.
Jon Krakauer je bil že uveljavljen pisec leta 1996, ko je odšel na Mt. Everest. Napisal je tudi
V divjino, knjigo o Chrisu McCandlessu, popotniku, ki je v nedocela pojasnjenih okoliščinah umrl na odročni Aljaski. Po njej je posnet tudi
film.
Spomladi tega leta pa je pri vznožju Mt. Everesta, pripravljen na vzpon. V baznem taboru je več skupin s celega sveta. Nepopoln seznam je na začetku knjige. Izpustil je med drugimi tudi
Dava Karničarja, ki se je tega leta prvič poskusil spustiti s smučmi z gore. Nekaj let kasneje mu je to tudi res uspelo.
Krakauer je opisal del svojega življenja, nato pa se preseli na mraz in opiše svoje tovariše, vodiče na gori in njihove pretekle hribolazniške izkušnje. Govori tudi o preteklih vzponih na Mt. Everest oz. poskusih le-tega.
Ta opisovanja zelo lepo preplete s samimi dogajanji na gori spomladi 1996. Opiše mukotrpno aklimatizacijo, skoraj nevzdržen mraz in celo vročino.
In kaj je šlo narobe, da je tistega dne v maju umrlo toliko ljudi? Tudi razloge za to opiše, čeprav ne polaga krivde na posameznika, ampak bolj na splet okoliščin in narave same.
Leto 1996 naj bi bilo najsmrtonosnejše leto in Mt. Everest naj bi bila najnevarnejša in najbolj smrtonosna gora na svetu. Ni res. Res je le, da je najvišja, ni pa najbolj zahtevna in daleč od tega, da bi bila najsmrtonosnejša. Prav tako leto 1996 ne prednjači po številu smrti.
Je pa res, da je tistega dne (relativno) hitro umrlo veliko ljudi.
Po vrnitvi domov je napisal članek za revijo Outside o dogajanju na Everestu in prejel je burne odzive nanj. Nekaj jih je vključil tudi v knjigo. Marsikdo se ni strinjal z njegovimi opisi dogajanja na gori, očitali so mu tudi podajanje napačnih informacij.
Članek je imel omejeno število besed, zato se je Krakauer odločil, da napiše še knjigo, kjer bo lažje ubesedil svoje misli in mogoče popravil vtis.
Knjiga je vsekakor vredna branja (v slovenščini ali angleščini). Čeprav te ne zanima hribolazenje, adrenalinski podvigi ali prvič slišiš za vpletene, je knjiga zanimiva in podana razumljivo neukemu bralcu. Občasno se celo bere kot kakšna kruta grozljivka, sploh v opisovanju ljudi, ki so jim deli telesa popolnoma zmrznili, a bili še pri (koliko toliko) polni zavesti.
Odpira tudi vprašanja o moralnosti. Prej, potem in seveda v letu 1996 se je dogajalo in se dogaja, da ljudje na poti proti cilju dobesedno prestopajo, ne samo trupla, ampak celo umirajoče, redko kdo pa jim ponudi pomoč. Delno je temu kriva stremenje k vrhu, deloma pa tudi samoohranitev (ne pa vedno!). Še vedno je na najvišji gori sveta ogromno trupel, celo na najbolj "prometnih" poteh, ki bodo tam verjetno ostala še kar nekaj časa, ker jih je prenevarno odstraniti.
Mount Everest je vsako leto večje pokopališče in tudi smetišče. Množice, ki si želijo na vrh, za seboj puščajo tudi množico smeti. K sreči zadnja leta potekajo tudi čistilne akcije.
