Statistika leta 2021

 Konec leta je potrebno narediti še kratek pregled vsega prebranega in tudi neprebranega. Preveriti, če se je želja s konca lanskega leta uresničila in izpostaviti knjige, ki so se mi v tem letu najbolj vtisnile v spomin.

Torej: 

-spisanih je bilo 126 objav o točno toliko knjigah (nekaj manj kot lansko leto, ampak se mi ne zdi, da sem ravno med bolj priložnostnimi bralci:))

-od tega ni bilo do konca prebranih 5 knjig

Knjige, ki pa sem jih bolj ali manj navdušeno prebrala, pa delim na:

-knjige slovenskih avtorjev oz. avtoric: prebranih 26 knjig 

-knjige tujih avtorjev, prevedene v slovenščino: prebranih 91 knjig

-knjige v angleščini: prebrane 4 knjige 

Precejšnje razočaranje pri angleških knjigah. Resnično sem mislila, da bo končni izkupiček večji. Se bom bolj potrudila v naslednjem letu. 

Opazila pa sem, da so bile od štirih prebranih knjig v angleščini kar tri Kingove. Kaj češ, sem pač ljubiteljica.:)

Sem pa vesela nad kupčkom prebranih knjig izpod slovenskega peresa. Sicer jih je kar nekaj (nekaj tudi takih, ki jih ni na tem blogu) na račun Beremo prešerno - akcija, s katero so v kranjski knjižnici spodbujali branje slovenskih avtorjev. Vsaj pri meni jim je uspelo. Poskusila sem tudi nekaj novih žanrov (pesmi, eseji) in ponovno poskusila s kratkimi zgodbami ter tako ponovno ugotovila, da niso moja priljubljena oblika branja. Pa nič za to. V večini nisem prav hudo trpela.:)

Pa želja za novo leto? Obdržati večje število slovenskih knjig in povečati število angleških. Ker to ni zaobljuba, upam, da mi bo uspelo.:)

Aha, še knjige ki so mi v letošnjem letu najbolj ostale v spominu in/ali jih zaradi tega ali onega razloga z veseljem priporočim naprej (v naključnem vrstnem redu):

-Jo Nesbø: Kraljestvo

-Leo Perutz: Mojster poslednje sodbe

-Urška Klakočar Zupančič: Gretin greh

-Adam Makos, Larry Aleksander: Višji klic

-Patrick Ness: Sedem minut čez polnoč

-Marko Radmilovič: Kolesar

-Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo

-Alena Mornštajnová: Hana

-Heidi Perks: Vrni se pome

-Carmen L. Oven: Tihotapci miru

-Ingrid von Oelhafen in Tim Tate: Hitlerjevi pozabljeni otroci

-Stephen King: 11/22/63

-Benjamin Okorn: Ona je Ana

-Nicholas Sparks: Z vsakim dihom

-Delia Owens: Tam, kjer pojejo raki

-Charles Martin: Gora med nama

-Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

-Claire McGowan: Kaj si storil

-Alex Pavesi: Osem detektivov

-Daphne du Maurier: Rebeka

-Mirt Komel: Medsočje

-Andreja Breznik: Po poteh skozi čas - Vodnik po arheoloških parkih Slovenije

-Joyce Carol Oates: Črna voda

-Tomo Podstenšek: Sodba v imenu ljudstva

L. J. Ross: Smrt pod platano

Že drugi del o višjem inšpektorju Ryanu, tukaj pa o prvem. 

Prvi primer se je resda zaključil, vsaj za policiste, ne pa za nas, bralce, ki imamo malo več uvida. Tako vemo, da je treba poloviti še vse preostale bad guye.

Pod platano ob antičnem Hadrijanovem zidu, v bistvu kar v zidu, najdejo okostje mlade ženske. Ženske, ki je povezana s sicer že ujetim serijskim morilcem. Točno tistim, ki Ryana še vedno preganja v morah.

Super branje za ljubitelje kriminalk. Zelo podoben način pisanja kot pri Camilli Läckberg. Je pa letos bila izdana še tretja knjiga iz serije...

Taylor Jenkins Reid: Daisy Jones in skupina The Six

Ker mi je bila knjiga Vseh sedem mož Evelyn Hugo tako všeč, sem kar kmalu začela z branjem druge knjige iste avtorice. Mogoče prevelika pričakovanja? Vsekakor pa nisem tako zelo navdušena.

Daisy Jones je izgubljena mladostnica, ki ima sicer bogata starša, a se zanjo bolj malo zanimata. Daisy tako zelo kmalu, v zgodnjih najstniških letih, odkrije bare in posledično seks, droge in rock'n'roll. Postane grupica, ki pa zna peti.

Brata Dunne pa s prijatelji ustanovita skupino The Six. Tudi oni so zelo vpeti v nevarnosti sproščenih sedemdesetih, nekateri bolj, drugi manj. 

The Six in Daisy samostojno postajajo vedno bolj znani, njihova slava pa se še poveča, ko se združijo. Billy, eden od bratov Dunne, in Daisy sta pevca, od katerih občinstvo zaradi njune kemije kar ne more odmakniti oči. Droge pa kmalu začnejo terjati svoj davek. 

Knjiga je napisana v obliki izsekov iz intervjujev. Sem že brala knjige, ki so bile delno in samo v zelo majhnem deležu napisane tako, tale knjiga pa je v celoti taka. Osvežujoče drugačno in popolnoma nič moteče. Če kaj, zgodba zaradi tega še hitreje teče in knjigo težko odložiš. In še ena prednost: kljub kratkim izsekom dobro spoznamo glavne junake in njihovo razmišljanje; ravno zato ker s svojimi besedami opisujejo dogodke, ki so se zgodili pa čeprav včasih popolnoma drugače.

In kaj mi ni bilo všeč? Ne vem točno. Spet ena tistih knjig pri katerih težko s prstom pokažeš. Mogoče pa so kriva le previsoka pričakovanja in je knjiga v bistvu super. Jaz bi jo trenutno označila le kot dobro. Se bom pa zavezala (recimo temu novoletna zaobljuba), da ne berem več knjig istega avtorja prekmalu (razen če gre za knjigo iz serije!). Moram si dati malo časa in počakati, da se navdušenje poleže, potem pa tudi pričakovanja ne bodo več tako velika. Kajne? Upam.

Joanne Ramos: Farma

Jane, mlada filipinska mamica, brez denarja in brez upov v boljšo prihodnost, nima izbire. Odšla bo na Farmo. To sicer ni pravo ime, bo pa kar pravo poimenovanje. Tam revne posameznice dobijo dobro plačilo za donositev zdravega otroka. Postanejo nadomestne matere bogatašem, ki si lahko privoščijo najem maternice, medtem ko sami nimajo možnosti ali želja, da bi se spopadli z nosečnostjo in porodom. Win-win situacija? Je tako črno-belo?

Mislim, da ni tako enostavno. V določenih primerih je nadomesno materinstvo res lahko win-win situacija, vsekakor pa ne v tej knjigi. Vsaj ne z vidika bralca, ki pozna celotno ozadje. Knjiga tako sproža marsikatera moralna vprašanja...

Ampak to je pa tudi vse. Vse skupaj se mi je zdelo brez repa in glave ter kot da je glavni namen knjige res predstavitev ne ravno rožnatih situacij, a je izvedeno na zelo neroden način.

Ransom Riggs: Otok nenavadnih otrok

Ja, res so nenavadni. Dedek je Jacobu pokazal slike (tudi mi, bralci, si fotografije, o katerih je govora, lahko ogledamo v knjigi) iz svojega otroštva, otroštva, ki ga je kot begunec med drugo svetovno vojno preživel na otoku nenavadnih otrok. Slike z njegovimi prijatelji, ki lahko levitirajo, so zelo močni, lahko pričarajo ogenj, imajo usta na drugi strani glave... je pospremil s pripovedmi o skrivanju pred pošastmi, ki jih želijo pojesti in edina možnost pobega je bila na tem majhnem, skritem otoku. Luštne zgodbice, mogoče malenkost strašljive, ampak Jacob je dedku verjel le do določene starosti. Potem je te pripovedke vrgel v isti koš kot Grimmove pravljice. 

Dokler ni nekega dne našel umirajočega dedka, ki ga je ubila pošast iz njegovih pripovedovanj (in jo je Jacob videl na lastne oči). Z zadnjimi močmi pred smrtjo mu je dedek podal še zavita navodila, da naj odide na otok, kjer je sam preživel otroštvo. Tam pa Jacob ugotovi, da mu dedek ni govoril pravljic, ampak je bilo vse popolnoma resnično, pa čeprav neverjetno. Nenavadni oz. posebni otroci obstajajo.

Knjiga je sicer mladinsko branje, ampak to je tudi Harry Potter pa v njem uživajo ljudje različnih starosti. Enako velja tudi za Otok nenavadnih otrok. Tim Burton pa je po zbirki (skupaj so tri knjige) posnel tudi film. 

Kate Elizabeth Russell: Moja temna Vanessa

Priznam, knjigo je bilo na trenutke izredno težko brati. Izključno zaradi vsebine, ne ker bi bila knjiga dolgočasna ali kakorkoli neberljiva (je bilo pa v njej ogromno tiskarskih, slovničnih in drugih napak). V tem smislu me je zelo spominjala na Pogovoriti se morava o Kevinu. Podobna nemoč me je tudi pri tej knjigi prevevala ob branju.

Včasih bi Vanesso najraje malo stresla. Zakaj ne vidi tistega, kar vidimo vsi? Saj, zdravorazumsko mi je jasno, zakaj je temu tako, je pa vseeno žalostno in res (kljub temu da je fiktivna) držim pesti zanjo, da se pobere.

Vanesso pri petnajstih letih zapelje njen učitelj srednjih let. Med njima je skoraj trideset let razlike, on je v nadrejenem položaju in da ne omenjam tega, da so najstniški možgani še nerazviti (vzeto iz knjige in kljub temu resnično). Pravi predatorji vlogi seveda obrnejo, zato je Strane prepričal Vanesso, da je sama kriva za vse, kar se je in se ima zgoditi, ter jasno, da je ona zapeljala njega, on pa je bil čisto nemočen.

Bljak.

Beremo zgodbo v dveh časovnih obdobjih. Prva se začne leta 2001, ko se Vanessa in Strane spoznata, druga pa leta 2017, ravno v času gibanja #MeToo, v času, ko Strana spet obtožijo spolnega nadlegovanja učenke (jasno, sam sebe vidi kot žrtev) in v času, ko je Vanessa brez perspektive v življenju, nekako križari skozi dneve in je še vedno v stiku s svojim bivšim učiteljem. Strana popolnoma podpira, sebe pa sploh ne vidi kot žrtev. Saj je v čisto vse, kar se je dogajalo, voljno privolila. Ona je kriva za vse. Je le temna Vanessa.

Marko Radmilovič: Kolesar

Škoda, ker Kolesar ni dobil vsaj toliko publicitete kot Golobove kriminalke. Še več bi si je zaslužil, ker se mi zdi neprimerno boljši. Podobno sem bila sicer navdušena nad Demšarjevimi knjigami, ampak ker so te napisane bolj po kopitu whodunit, Kolesar pa ne, jih, vsaj po mojem mnenju, ne gre primerjati, kljub temu da so vse kriminalke. 

Pa bom vsaj tukaj malo reklame naredila...

 

Že naslov mi je všeč, še bolj pa po prebrani knjigi.:) Bi bil lahko povezan s katerimkoli motivom, ki se pojavlja v zgodbi, kot pa to kolesarstvo, ohinsploh kolo in oprema, pa ni... Všečno.

Kreps, samo Kreps, v romanu le enkrat zasledimo njegovo ime, je možakar srednjih let, ki se sooča z nabiranjem kilogramov okoli pasu in nekakšnim samopomilovanjem ali celo vdanostjo v usodo, ko ne ve, kam pelje njegovo življenje. Na srednji šoli uči zgodovino, dijaki nad njegovim predmetom niso ravno navdušeni, pri obrokih za kredit pa si pomaga še s krožkom zgodovine v domu starostnikov.

Za prvo težavo ima rešitev. Kolesarjenje. Ki se ga loti metodično in sistematično. Kupi kolo, omenjeno na začetku bloga, tisto ohinsploh, kolesarsko opremo, dobro premisli o bodočih trasah, še posebej o njihovih dolžinah in naklonih. Samo še usesti se mora na kolo.

Druga pomankljivost oz. skupek pomanjkljivosti v Krepsovem življenju pa se začne reševati sama od sebe. Nekega dne po koncu krožka v domu starostnikov mu nek stanovalec skoraj brez besed v roke stisne ključ, naslednjega jutra pa ga najdejo umorjenega. In brez roke. Skoraj proti svoji volji se Kreps zaplete v primer, ki popolnoma okupira njegovo življenje. 

Hudo všečno branje in če (ko!) bo Radmilovič izdal še kakšno knjigo, se takoj postavim v vrsto.

Je pa idejo za zgodbo dobil, ko je čisto slučajno izvedel za Janeza (Ivana) Godca. Našega rojaka, ki naj bi s svojimi dejanji med 2. svetovno vojno celo rešil London pred zadnjim bombardiranjem. Najprej je o njem skupaj z bratom posnel dokumentarno oddajo, potem pa še napisal knjigo Kolesar, čeprav je bil zanjo Godec le navdih. Ampak... Kaj pa, če je vse res?:)

Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo

Resnično sem bila presenečena, kako me je knjiga pritegnila. Če bi se dalo, bi jo prebrala na en mah.

Evelyn Hugo je ženska v zrelih letih, z močjo volje in tudi brezobzirnosti, ki je, mimogrede, ne obžaluje, se je povzela iz anonimne punčke brez omembe vredne prihodnosti v seks bombo, divo Hollywooda in z oskarjem nagrajeno igralko. Na tej, tudi škandalov polni, poti se je poročila kar sedemkrat. A kot je sama rekla, tudi če ljudje izvedo resnico o njej in njenih možeh, jih bo še vedno bolj zanimala njena... Ne bom povedala.:) 

Zdaj, ko so vsi njeni možje in tudi ljubljena edinka mrtvi, se odloči, da bo povedala svojo zgodbo. Za pisanje biografije pa je pod pretvezo izbrala mlado žensko Monique, ki ji kariera stoji, se je ravnokar razšla z možem in ki je osebno sploh ne pozna. Ji pa pove, da jo bo po tem, ko konča s pripovedovanjem sovražila.

Kup skrivnosti, ki jih bralec želi izvedeti že na začetku zgodbe pa je potrebno počakati do konca. Ampak to ni edini razlog, da sem neučakano brala naprej. Sama Evelyn in njeno življenje (in nenazadnje tudi samo pisanje avtorice) kar vleče k branju. Se ne čudim, da je knjiga v knjižnici kar naprej rezervirana.

L. J. Ross: Sveti otok

Sveti otok, na katerem se dogaja večina knjige, je resnični otok ob robu angleške obale. In resnično je dvakrat na dan ob visoki plimi odrezan od kopnega, ko morje zalije cesto, s katero je povezan s celino. V bistvu so skoraj vsa prizorišča in preteklost samega otoka resnična. 

Sveti otok

Tudi slika z naslovnice je podoba resničnega gradu, kjer se odvijejo ključni dogodki v knjigi. No, ti pa so izmišljeni.

Ryan je policist, ki na Svetem otoku okreva po travmatičnih dogodkih, ki jim je bil priča. Idilično življenje na otoku pa zmoti krut umor mladenke in Ryan je tisti, ki ga začne preiskovati. Zaradi specifične geografske lege otoka in posledično le omejenega števila osumljencev, se na začetku zdi, da bo naloga lahka, a tudi težka, ker je morilec lahko le eden izmed maloštevilnih prebivalcev; torej nekdo, ki ga vsi poznajo.

Knjiga ima super kriminalni del, zmotila so me le pretirana, v slogu telenovel, opisana romantična dejanja in razmišljanja. Ampak bom zamižala na eno oko. Konec ne ravno namiguje, ampak precej jasno pove, da zgodba še ni zaključena. Tudi naslednjo knjigo v seriji bom prebrala.

Ane Riel: Smola

Življenjski sok dreves, ki ima zmožnost ujeto ohraniti v sebi za vse čase. Čas se je ustavil tudi na delčku kopnega, ki se le z ozkim pasom drži preostalega otoka. Tam živi Liv, mala divja deklica s svojimi starši, odrezana od sveta. Dobesedno: velja za mrtvo. Njeni edini prijatelji so narava okoli nje in namišljeni prijatelj, ki je v bistvu njen mrtvi brat dvojček. 

Posestvo, kjer živi, je že zaradi ustroja otoka odrezano od sveta, še bolj pa jih osami Livin oče s svojo ekscentričnostjo, samotarstvom, redkobesednostjo, kar se je še poslabšalo s smrtjo njegovega sina. Livina mama noče, kasneje niti ne zmore pomagati. Priklenjena je na svojo sobo in nezmožna govoriti. Sporazumeva se lahko le pisno, med drugim tudi s pisemci svoji hčerki, ki jih v knjigi občasno preberemo. V knjigi se ona skoraj ne pojavlja, v večjem delu jo spoznamo le preko teh pisem.

Livin oče je druga pesem, on je domačin. Spoznamo tudi njegovo otroštvo na posestvu in odraščanje s še enim ekscentrikom, očetom. Njegov brat je nekega dne ušel zadušljivosti, Livinemu očetu pa je odrezanost odgovarjala tako, da jo je še sam nadgradil. 

Liv ni imela izbire. Sicer je njena starša nista odkrito zlorabljala, je pa vsakomur že od daleč jasno, da noben otrok ne bi smel živeti v takem kaosu. Njena starša tega nista bila zmožna videti. Nekako še razumem očetova dejanja (no, ne ravno razumem), ker je njegovo ozadje in razmišljanje dobro opisano, mame pa ne. Je pasivnosti na začetku res botrovala samo ljubezen do moža?

Liv se je znašla, kot se je lahko. Njeno prilagajanje me je spomnilo na Kyo iz knjige Tam, kjer pojejo raki, čeprav je Liv precej bolj omejena z "ukazi" staršev. K sreči jih v ključnem trenutku neha poslušati. 

Alex Michaelides: Mladenke

Super zaplet in razplet, dober konec, sredina malo čudna in mislim, da prevajanje ni najboljše. Tako na kratko. Mogoče sem spet imela malo previsoke upe. Je pa res, da odličen, ne dober konec veliko odtehta in že zaradi tega je knjigo vredno prebrati. Če pa dobro premislim pa je konec mogoče malo preveč privlečen za lase. Hm... V glavnem, po branju me prevevajo mešani občutki.

Mladenke pa so nekakšen klub mladenk kakopak, študentk, zbranih okoli svojega mentorja, profesorja Edwarda, kakopak privlačnega in karizmatičnega. Eno izmed njih najdejo umorjeno, zato njena najboljša prijateljica Zoe k sebi v tolažbo pokliče svojo teto, skupinsko terapevtko Mariano. Ta pa se odloči, da bo kar na lastno pest začela preiskovati in za najbolj očitnega osumljenca si je izbrala postavnega Edwarda.

Je pa Mladenke v bistvu predhodnica Tihe pacientke; v knjigi se namreč pojavi tudi Theo, ki se šele bo odpravil k svoji tihi pacientki. Tisti, ki naj bi jo le on lahko pripravil h govorjenju...

Stephen King: The Institute

Luke je na videz popolnoma običajen fant. Zna dobro skrivati, a je tudi neverjetno pameten; tako, da se pri svojih dvanajstih letih brez težav vpiše na fakulteto, dve celo. Še bolj pa zna skrivati svojo telekinetično sposobnost, sposobnost z mislimi premikati stvari. Sicer bolj moč, ki se pokaže le redko, a jo Luke ima. 

In to je tisto, kar si želijo na Inštitutu. Čim več otrok, kot je Luke, takih s posebnimi močmi. In da jih dobijo v svoje kremplje in jih tam tudi obdržijo, so pripravljeni narediti vse. Dobesedno vse. 

Še ena tipična Kingova knjiga. Ljubitelji ne bodo razočarani.

Lynda La Plante: Mafijske vdove

Zgodba dolga več desetletij. Začne se z glavo družine Luciano, ki se odloči pričati proti enemu izmed mafijskih šefov, ki je kriv za smrt njegovega najstarejšega sina.

Nadaljuje pa se v preteklosti s hitrim vzponom Roberta Luciana in ustanovitvijo svoje lastne mafijske družine. Z ženo imata štiri sinove, a njunega najstarejšega in najljubšega ubijejo, zato se Roberto odloči, da bo njegovo smrt maščeval. Pa čeprav mu potem grozi zapor ali pa bo spravil v nevarnost preostalo družino. Beremo tudi zgodbe ostalih treh sinov in njihovih družin. Pomen naslova postane jasen šele nekje na sredini knjige.

Knjiga naj bi verjetno spominjala na Puzeve knjige, celo družina Corleone je omenjena, pa je daleč od nje. Spominja tudi na grške tragedije, sploh na eno točno določeno bajko. Malenkost predvidljivo, ampak berljivo. Bi pa knjiga lahko imela nadaljevanje... Vzpon (ali zaton) mafijskih vdov si zasluži svojo knjigo.

Tomo Podstenšek: Sodba v imenu ljudstva

Kdo še ni za kako osebo na položaju rekel, da bi ga bilo potrebno utopiti v žlici vode, če smo z besedami zelo mili? Običajno so v družbi prijateljev, sploh podžgane s kozarčkom ali dvema, besede bolj sočne in kazni bolj krute, pospremljene pa so z odobravajočim mrmranjem, vzklikanjem ali celo novimi predlogi.

Ta roman je točno to. Ko se ljudstvo v obliki šestih bolj ali manj nezadovoljnih mladeničev odloči stvari vzeti v svoje roke. Ne bodo več trpeli korupcije, kraje davkoplačevalskega denarja, političnih mahinacij, nepotizma, neupoštevanja zakonov, niti moralnih ne. Kazen za vse to mora biti! In če država nič ne naredi, če so sodniki in tožilci podkupljeni, če so zakoni preveč ohlapni in s preveč luknjami, bodo za pravico oz. sodbo v imenu ljudstva poskrbeli oni.

Vsak izmed nas se je že zgražal nad tem ali onim dejanjem ali človekom na oblasti, mogoče celo sanjal o prepotrebnih posledicah: kdo pa je že kaj naredil za spremembo? 

So dejanja mladeničev v knjigi upravičena in opravičljiva? Se lahko poistosvetimo z njihovim mišljenjem o posledicah? Bomo nanje gledali kot rešitelje, borce za svobodo in pravičnost ali pa so v najboljšem primeru psihopati in manijaki, v najslabšem pa teroristi?

Brezčasna (in brezkrajevna) knjiga, ki jo lahko beremo kadarkoli in v katerikoli deželi sveta pa se lahko poistosvetimo z močnimi čustvi opisanimi v njej. Vedno je tako bilo in vedno bo. Utopija žal ne obstaja. Kar pa ne pomeni, da si ne smemo prizadevati za spremebe na bolje. Samo izbrana pot do tja naj bo prava.

Robert Galbraith: Nemirna kri

Nemirna kri je že peti roman v seriji o Cormoranu Striku in ne več pomočnici, ampak partnerici Robin. Tukaj pa o četrtem delu.

Cormoran in Robin uspešno vodita svojo agencijo, imata več zaposlenih in več kot dovolj novih primerov. Kar pa ne brani Striku, da ne bi začel raziskovati še izginotja zdravnice: primer, star že skoraj 40 let. Sledi je bilo malo, najverjetnejši osumljenec pa je v bistvu že (še vedno) v zaporu. Ampak ni nikakršnih dokazov, niti trupla.

Zanimivo pa je tudi osebno življenje glavnih oseb. Iskrice med Robin in Strikom so še vedno; ko bi le malo več komunicirala med sabo... Robin se ločuje, a ji (bivši) mož nagaja. Cormoranova teta oz. druga mama se bojuje z rakom. 

Knjiga je dooolga, samo ne vem, če bi se jo dalo kaj skrajšati. Čas dogajanja je razpotegnjen čez dobro leto (toliko, kolikor imata časa Robin in Strike, da rešita primer pogrešane zdravnice) in v tem času se zgodi ogromno stvari. Tako na osebnem področju kot na poklicnem. Sigurno se ne da rešiti tako starega primera v kratkem času. 

No, jaz knjige nikakor ne bi skrajšala, čisto nič mi ni bilo odveč. Lahko pa dolžina kakšnega bralca odvrne, ampak garantiram, da je knjiga vredna branja. In nestrpno čakam nove knjige v seriji.

Norman Ohler: Popolna omama - Droge v tretjem rajhu

O drugi svetovni vojni in Adolfu Hitlerju je napisanih nešteto knjig. A nobena se ne osredotoča na droge v tretjem rajhu ali na Hitlerjevo zasvojenost z njimi. Norman Ohler je celo odkrito kritičen do nekaterih Hitlerjevih biografov, ker so nekako "pozabili" na ta ogromen del Hitlerjevih zadnjih let. No, nekatere knjige so starejšega datuma in avtorji niso imeli dovolj podatkov ali imeli dostopa do njih, nekateri so zmanjševali pomen drog, nekateri pa so to komaj omenili ali celo ignorirali.

Ohler pa ne. Več let je raziskoval po zaprašenih arhivih v več državah (dokaz za to so neštete opombe z viri na koncu knjige) in napisal knjigo pred nami. 

Začne s koncem prve svetovne vojne, ko je Nemčija izgubila svoje kolonije in njihove surovine, zato se je odločila okrepiti svoje gospodarstvo tudi s proizvodnjo zdravil. Nekatera med njimi še danes štejemo med zdravila (npr. Aspirin), druga pa niso nič manj kot hudo zasvajajoče droge z bolj ali manj hudimi stranskimi učinki. A se veliko ljudi za to takrat ni menilo, verjetno ker so bili tudi sami že redni uporabniki.

Gospodinje, doječe matere, delavci, igralci... Pervitin, eno izmed bolj uporabljanih drog, so jemali vsi. Dodajali so ga celo v čokoladne bonbone. Pervitin ali metamfetamin ali crystal meth, pod katerim imenom je danes znan. V tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja pa je bilo to zdravilo za vse možne tegobe. 

Poleg običajnih ljudi pa so ga direktno na fronto dobivali tudi nemški vojaki in to skoraj v neomejenih količinah. Ohler piše, da je za blitzkrieg v letih 1939-1940 kriv ravno pervirin. Med začetne stranske učinke so šteli evforijo, občutek nepremagljivosti in zamaknjena potreba po hrani in spanju. A ti učinki ne morejo trajati v nedogled, telo pa se tudi hitro navadi in zahteva vedno večje odmerke.

V drugem delu knjige pa se Ohler osredotoča na Hitlerja in njegovega osebnega zdravnika dr. Morella. Spoznala sta se naključno, še pred začetkom vojne, uspešno sodelovanje pa je trajalo do le nekaj dni pred Hitlerjevo smrtjo. Skozi leta je bil Morell vedno ob Hitlerjevi strani in mu bil vedno na voljo z raznimi praški, tabletami in injekcijami, bolj ali manj sumljivih sestavin. Hitler je bil vegetarijanec in zavezan asketskemu življenju, alkohol in droge pa je pripisoval Judom in si domišljal, da so del judovskega načrta za uničenje nemškega naroda. Ironija je, da je bilo vedno več njemu ljubih arijcev zasvojenih, načrtno so pošiljali pervitin na fronto in tudi sam je postal očitno zasvojen, kar je sčasoma pokazalo posledice. A so si vsi, razen redkih posameznikov, zatiskali oči.

Nisem strokovnjak, a se mi zdi knjiga zgodovinsko ustrezna in dovolj laično napisana, da je lahko zanimiva povprečnemu bralcu. Sploh ker odkriva tančice skrivnosti, ki so se jim do zdaj vsi izogibali.

Feliks Plohl: Vsi moji grehi

Priznam, da nisem prav veliko pričakovala pa me je knjiga po le nekaj straneh tako potegnila vase, da sem jo le stežka odložila. Slog in jezik sta drugačna od drugih knjig. Feliks zliva besede na papir točno tako, kot se mu pojavijo v glavi. Ne manjka slenga in "slovničnih napak" (v narekovajih zato, ker so namenske) v srbohrvaščini, slovenščini in angleščini. Kljub temu je knjiga neverjetno berljiva. Kot bi avtorja v živo poslušal, ko ti razlaga o vseh svojih grehih.

Feliks je bil rojen v Bosni, kjer je otroštvo preživljal samo z mamo, ker je oče Slovenec živel v Sloveniji. Ta del življenja v knjigi sicer ni opisan. Po smrti mame v zgodnjih najstniških letih ostane doma, se kasneje pridruži vojski in potem še odide v Slovenijo k očetu. Pot ga zanese še v Kanado in Mehiko, oboje le kot postanek na poti v Ameriko, obljubljeno deželo. Feliks o svojih grehih piše dobesedno brez dlake na jeziku, le določene segmente izpusti. Biografijo lahko vzamemo kot nek skupek zgodb, bolj zanimivih trenutkov, ki so se mu zgodili v življenju. 

Pravi, da bo napisal tudi nadaljevanje. Ne dvomim, da ima še veliko povedati.

Doris Pilkington: Zajčja ograja

Zajčja ograja je ograja, ki poteka od severa do juga na zahodu avstralske celine. Postavili so jo, ker je populacija zajcev hitro ušla izpod nadzora in so z njo poskusili (samo poskusili!) rešiti težavo.

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Rabbit-proof_fence

Zajčja ograja pa je bila tudi svetilnik trem deklicam. S tem, ko so ji sledile, so se po več tednih hoje po puščavi lahko vrnile nazaj domov.

Molly, Daisy in Gracie so bile mešanke: mame so bile domorodke, očetje pa belci, zato so imele tudi težave pri vključevanju v družbo. Niso spadale ne k domorodcem, ne k belcem. A njihova družina jih je sprejela in imele so dom. Dokler se ni avstralska vlada odločila, da naj bi bilo za te otroke (in otroke domorodcev) veliko bolje, da se jih vzame družini in se jih šola na drugem koncu dežele. 

Niso bile edine, ki se jim je to zgodilo. Avstralska vlada je to počela desetletja dolgo in s tem uničila nešteto družin. Otroci so znani kot izgubljene generacije. Avstralska vlada se je za to opravičila šele leta 2008.

Avtorica Doris Pilkington je Mollyjina hčerka in odločila se je zapisati zgodbo, ki jo je vredno slišati. Začne z odkritjem Avstralije s strani belcev in njihovo postopno naseljevanje, sočasno pa strah domorodcev pred prihodnostjo. Nadaljuje z življenjem treh deklic, njihovo prisilno selitvijo na jug in nato že po enem dnevu pobeg nazaj proti domu ob zajčji ograji.

Žal je to njeno edino v slovenščino prevedeno delo, čeprav je napisala več knjig o isti tematiki, tudi nadaljevanje Zajčje ograje. Tudi njo so prisilno vzeli družini...

Moram pa še nekaj dodati. Res redke so knjige, ki so tako lepo okrašene. Malo drugačna pisava za naslov poglavja je običajno že višek umetnosti. Pri Zajčji ograji so se veliko bolj potrudili.

Jakob J. Kenda: Transverzala

Nekaj mesecev nazaj sem prebrala Apalaško pot, Transverzala pa je neke vrste podaljšek. Govora je o krožni poti po Sloveniji s poudarkom na hribovjih in gorah. Iz tega razloga ne zavije še proti severovzhodnemu delu Slovenije.

Ideja o transverzali se je porodila že pred več desetletji, a je nikakor niso mogli speljati. Idej je bilo veliko, nekatere dobre, nekatere slabe, denarja je bilo manj, zato smo nekako dobili staro transverzalo, ki poteka le po severu in zahodu Slovenije ter za povrh še krožna ni.

Vir: transverzala.si

Kenda se je zadevščino odločil malo popraviti. Transverzala bo krožna, da jo lahko začneš kjerkoli in v katerokoli smer pa si že po nekaj korakih spet na poti domov. Speljana bo mimo ali skozi nekaj večjih mest, zatorej pot res lahko začneš kar z domačega praga. In ko pridemo do severnega dela, se pred nami vzpnejo visoke gore, ki so za marsikoga lahko prenaporne in / ali prenevarne. In da bi zadovoljil vse okuse, od manj natreniranih do bolj izzivov potrebnih, se na tem koncu transverzala precej razveja. Svizci, gamsi in kozorogi bodo našli pot primerno njim. Sam Kenda pa priznava, da trasa res še potrebuje nekaj izboljšav. Ni se ravno prijetno sprehajati po asfaltu prometne ceste.

Knjiga je napisana na podoben način kot Apalaška pot. Opisuje pot, pogovore s sopohodniki (del poti ga spremljata otroka, del pa nova prijatelja, ki ju je spoznal v Ameriki), razlaga zgodovino Slovenije in transverzale, se huduje nad kulturo zbiranja žigov, ne manjka niti nekaj filozofiranja in opisov čudovite Slovenije.

Pot je cilj.

Leo Perutz: Mojster poslednje sodbe

Še nekaj let pa bo minilo 150 let od rojstva Lea Perutza. Tako stara je ta knjiga. Do stoletnice prve izdaje manjkata le dve leti.

Po prvi vojni je Perutz s svojim pisanjem nizal uspeh za uspehom, z vzponom nacizma pa se je to spremenilo, ko so njegova dela celo prepovedali. Za časa življenja ni nikoli več doživel nekdanje slave.

Šele čez desetletja so ga ponovno odkrili; edino njegovo delo prevedeno v slovenščino je Mojster poslednje sodbe. Danes nekateri Perutza primerjajo celo s Stephenom Kingom in Agatho Christie (med drugimi). Po eni prebrani knjigi težko sodim, lahko pa potegnemo vzporednice. Literarnim kritikom nikoli ni bilo jasno, zakaj je bil (in je) množici tako všeč, zato so ga označili kot žanrsko literaturo. Tudi prav.

Baron von Yosch in med drugim tudi ritmojster (sem morala kar poguglati, če je to resnična beseda in ne le zmerljivka, čeprav se je iz konteksta dalo razbrati, da ni) je povabljen na druženje v hišo Eugena Bischoffa. Med igranjem glasbe govorijo tudi o skrivnostni smrti, ki se je zgodila pred kratkim. Mladenič naj bi si na videz brez povoda vzel življenje. Ko je njegov brat preiskoval sumljiv samomor pa si je tudi sam iz neznanega razloga vzel življenje. Dokazov o pomoči druge osebe ni bilo v nobenem primeru.

Prijetno kramljanje prijateljev pa prekine smrt gostitelja. Spet samomor. Brez vidnega motiva.

V knjigi nastopa le nekaj oseb. Dva že omenjena, Eugenova žena Dina, Dinin brat Felix, doktor Gorski in inženir Solgrub. Zadnji me je spominjal na Hercula Poirota. Vzvišenost, vsevednost, detektivska žilica... Ravno on je tisti, ki začne raziskovati sumljive samomore in jih poveže. In on ne verjame, da je za smrt Eugena kriv baron von Yosch, kljub motivu in dokazu na prizorišču smrti.

Kratka zgodba z manj kot 200 stranmi je vredna branja. In tudi ponovnega branja. Ni le običajna kriminalka, ampak tudi vpogled v človekovo psiho. Kar ni presenetljivo glede na čas, v katerem je bila napisana. Upam, da prevedejo še kakšno Perutzovo knjigo.

Alex Pavesi: Osem detektivov

Grant je pred desetletji napisal zbirko sedmih kriminalnih zgodb Beli umori in raziskovalno delo, posvečeno pravilom kriminalnih zgodb. Po neuspehu knjige se je umaknil na samotni otok, zdaj pa je k njemu prišla Julia, ki bi rada ponovno izdala zbirko.

Knjiga, ki jo beremo, je malo neobičajna. Začnemo s prvo zgodbo iz Grantove knjige, v naslednjem poglavju pa se Julia in Grant pogovarjata o njej. Tako se poglavja izmenjujejo: v enem beremo kriminalno zgodbo, v drugem pa jo Grant in Julia razčlenita, Grant pa še razloži matematično ozadje le-te zgodbe. 

Na primer: za kriminalno zgodbo sta potrebna najmanj dva osumljenca, najmanj en detektiv in najmanj ena žrtev. Vse tri množice pa se lahko poljubno prekrivajo med seboj.

Že opisana oblika knjige je precej neobičajna, pozornega bralca pa zmoti tudi naslov. Grant je napisal sedem zgodb s sedmimi detektivi. Kdo je torej osmi? 

Julio med branjem zgodb zmoti naslov zbirke in malenkosti v pripovedi, na katere Grant samo odmahne z roko. Julia pa ne bo odnehala.

Osvežujoče drugačno.

Bojan Amon: Živemu se vse zgodi

Humorni in satirični zapisi. Ne bom na dolgo in široko: spodaj sta dva primera, ki sta tudi v knjigi. Če sta vam všeč, vam bodo tudi ostali primerki.

Razsvetljenje v pajkicah

Roditeljski sestanek

Ann Patchett: Nizozemska hiša

Na tole knjigo sem kar nekaj časa čakala v knjižnici. Očitno je precej brana in tudi precej pohvaljena. Pričakovanja so bila torej velika.

Pa sem se komaj prebila skozi, vsaj na začetku. Večkrat sem pomislila, da bi jo kar zaprla in vrnila (verjetno na veliko veselje naslednjega bralca v vrsti) pa sem kar oklevala. K sreči se nadaljuje veliko bolje... In tudi konča bolje.

Vsebino je težko povedati, vsaj tako, da se ne izda preveč. Najboljši je nek splošen opis: Nekoč (začne se nekje sredi 20. stol, vračamo se pa še dlje v preteklost, konča pa nekaj desetletij kasneje) in nekje (grobo: vzhodna stran ZDA) sta živela zelo povezana brat Danny in sestra Meave. Jasno, v nizozemski hiši, kjer sta preživela otroštvo, po izgonu iz nje pa sta se periodično vračala k njej, ne pa v njo.

Zgodbo pripoveduje Danny, v spominih pa se vrača v svoje otroštvo, neželeno šolanje, želeno kariero, uokvirjata pa jo vedno prisotna Maeve in hiša njunega otroštva z vsemi prebivalci, ki so kdajkoli živeli v njej.

Heidi Perks: Vrni se pome

Ko je bila Stella še otrok, je s starši, bratom in sestro sredi nevihtne noči na vrat na nos odšla z otoka, kjer je živela vse svoje življenje. To, da je oče dobil novo službo, se ji nikoli ni zdel dovolj dober razlog za tak odhod v naglici.

Čez 25 let je Stella psihoterapevtka, njena sestra ima družino in želi pozabiti na preteklost, sploh pa otok, brata ni videla že 18 let, mati je mrtva, oče pa dementen. Ko po poročilih vidi, da so na robu njihovega vrta na otoku izkopali truplo, se odloči, da bo odpotovala na kraj svojega otroštva in si končno odgovorila na vprašanja, ki jo že tako dolgo mučijo. 

Neverjetno dobra knjiga pri kateri res lahko rečemo, da ni nič, kot se zdi.

B. A. Paris: Bring me back

Prebrala sem Za zaprtimi vrati in Kremplji norosti iste avtorice. Žal sta edini njeni prevedeni v slovenščino, imamo pa izdano še Bring Me Back v izvirniku. Ta je imela boljši konec, čeprav je še vedno ostalo nekaj neodgovorjenih vprašanj...

The disappearence

Finn in Layla odideta na dopust, ob povratku pa Layla s počivališča izgine brez sledu. 

The suspicion

Finn je povedal po resnici, kaj se je zgodilo tisto noč na počivališču. Ne pa vse resnice, ker bi v tem primeru postal osumljenec.

Dvanajst let kasneje je Finn v resnem razmerju z Laylino sestro Ellen.

The fear

Pojavljati se začnejo figurice ruskih babušk, ki so za Laylo in Ellen pomemben del preteklosti. Se je Layla vrnila? Kje je bila toliko časa?

Bralec se ves čas sprašuje, kaj se je v resnici zgodilo na noč izginotja. Kdo pošilje babuške? Kdo je v stiku s Finnom? Se je Layla res vrnila in če ja, kje je bila toliko časa? Konec je, milo rečeno, presenetljiv.

Cate Quinn: Črne vdove

Črne vdove so tri vdove, sestre-žene. To je poimenovanje za ženske, ki so poročene z istim moškim in skupaj živijo v poligamni skupnosti. Nezakonito v večini sveta, v Utahu pa včasih radi zamižijo na eno oko.

Rachel je prva žena in s temačno in skrivnostno preteklostjo. Emily je druga žena in še skoraj najstnica, ki je ubežala nevzdržnim razmeram doma. Tina pa je tretja žena in bivša narkomanka in prostitutka. Tri zelo različne ženske, ki se, roko na srce, ne prenašajo najbolje. A živeti morajo skupaj, nekje daleč v puščavi, daleč od radovednih in sumničavih oči, skupaj z možem Blakom. Dokler ga nekega dne ne najdejo mrtvega in zdaj so vse tri žene osumljenke. Je bila ena? Katera? Vse tri? Zakaj?

Knjiga je razdeljena na poglavja, v katerih se kot glavne osebe in pripovedovalke izmenjujejo sestre-žene. Poleg tega, da jih dobro spoznamo, njihove motive in razloge za dejanja, dobro spoznamo tudi Salt Lake City in njihovo skupnost mormonov. Malo z obrobja pač, ker se mišljenja o primernosti / zakonitosti / moralnosti poligamije tudi v mormonski skupnosti razlikujejo. 

Jonas Jonasson: Analfabetka, ki je obvladala računstvo

Nova knjiga avtorja, ki je napisal prigode stoletnika in nadaljevanje. Jonasson ima značilen slog, ki zahteva od bralca, da nikakor ne sme preveč misliti, ampak se samo prepustiti branju in uživati. S stoletnikom sem res uživala, s stoinenoletnikom pa malo manj. Analfabetka pa se mi je spet zdela malo boljša; mogoče pa je le malo več časa minilo. Zato bom z branjem Morilca, ki je hotel v nebesa še malo počakala.

Analfabetka je mala deklica, ki ji usoda skoraj ni namenila drugega, kot da bo zaradi pijače, mamil, zgaranosti in / ali kriminala zgodaj umrla v slumu Južnoafriške republike. K sreči je dete hudo bistro, zato se brez formalne izobrazbe spretno suče skozi življenje. Najprej kot prenašalka veder odpadkov iz prenosnih stranišč, kasneje pa po spletu srečnih ali nesrečnih (odvisno, kako gledaš na zadevo) postane čistilka pri neumni pijanduri, ki je odgovorna za proizvodnjo atomskih bomb. Še dobro, da je Kakojiježeime vedno blizu.

Vzporedno pa beremo zgodbo možakarja na Švedskem, ki bi naredil čisto vse, da bi svojemu kralju le podal roko. Dokler ni dotični kralj hudo nesramen in je posledično kraljevino potrebno uničiti. Na vsak način. Tudi z zatajitvijo enega sina.

Neobstoječi sin, analfabetka in neobstoječa atomska bomba pa se nekega dne srečajo v državi, ki sploh nima nobene atomske bombe. Tiste neobstoječe pa se je nekako potrebno znebiti.

Bizarni in humorni dogodki se vrstijo en za drugim...

Andreja Breznik: Po poteh skozi čas - Vodnik po arheoloških parkih Slovenije

V knjigi je zbranih 34 arheoloških parkov v Sloveniji, razporejenih od pradavnine do srednjega veka. Za knjigo sem izvedela na tem blogu in ker jo je hermiona tako lepo in natančno opisala, se sama ne bom mudila s tem.

Bom pa dodala, da me je knjiga presenetila. Pričakovala sem, da jo bom prebrala nekako po diagonali in si samo občasno zapisala idejo za izlet. Dejansko pa sem jo prebrala do zadnje pike. Tako zanimiva je za laika, ki o zgodovini in arheoloških parkih pojma nima. Strokovnjak LAHKO napiše knjigo, ki bo zanimiva širši publiki.

Edo Posega, Branko Gradišnik: Kaj? Kje? Kdaj? Kako? S čim? Zakaj? Kdo? - Kriminalistovi spomini

Po dolgih letih službe na policiji mu telo ni več tega pustilo. Poskusil je s polovičnim delovnim časom, a narava dela tega ni dopuščala, zato se je upokojil. Zdaj pa mu glava ni dala miru, zato je postal zasebni detektiv. Ko pa se je tudi to končalo, se je odločil, da bi bilo dobro glavo sprazniti na papir. Govora je o Edu Posega, pri brušenju besed pa mu je pomagal še prijatelj Branko Gradišnik.

Knjiga je nekakšna avtobiografija, z velikim poudarkom na poklicnem delu življenja. Poleg tega da nam razloži, kako je sam pristal pri policiji, opiše še veliko primerov, ki jih je oz. so jih reševali. Nekateri so bolj podrobno opisani, drugi z le nekaj stavki. Beremo o umorih / ubojih (tudi o edinem serijskem morilcu pri nas), posilstvih, krajah, vlomih, požigih... Kar pester nabor primerov. In za nekoga, ki rad bere in / ali gleda kriminalke, bi to moralo biti sanjsko branje.

Pa vsaj mene ni potegnilo. Spet ne morem pokazati s prstom. Kot bi manjkalo dobro končno brušenje. Nekako pomešano je bilo vse skupaj. Večkrat sem se vračala par stavkov nazaj, če sem kaj zgrešila pa nisem... Samo manjkalo je nekaj... Mogoče je to samo moja krivda. Žal imam soavtorja na piki od afere Harry Potter. Mogoče bo kdo drug na to knjigo drugače gledal. Ker v teoriji se sliši kot odlična knjiga.

Jo Nesbø: Kraljestvo

Všeč so mi bile avtorjeve knjige o Harryju Holeu, a ker jih je zmanjkalo (upam, da se piše še kakšno nadaljevanje), sem se odločila, da poskusim še s kakšnim njegovim soloromanom. 

Prvi mi je prišel pod roke Macbeth, priredba Shakespearove drame. In kako sem se mučila! Komaj, komaj sem prilezla do nekako stote strani (pa še to le zato, ker sem bila takrat na morju in sem očitno vzela s sabo premalo knjig), nato pa jo za večno odložila.

Nisem vedela ali si še upam poskusiti, ampak sem mu dala še eno priložnost s Kraljestvom. In ni mi žal! Ne vem, če ta knjiga ni celo boljša kot zbirka o Harryju.

Po dolgih letih se v gorsko vasico vrne izgubljeni brat, da bi kraj z novim hotelom postavil na zemljevid. Na Norveškem pa je ostal drugi brat, ki je živel nekako odmaknjeno, a popolnoma zadovoljno življenje kot šef bencinskega servisa. Prihod ljubljenega brata in njegove žene pa mu svet obrne na glavo.

Nekaj časa beremo zgodbo v sedanjosti, vmes pa so vložki iz preteklosti. Avtor zna besede tako dobro zavijati v meglo, da ves čas vemo, da nekaj ni v redu, a s prstom pa težko pokažemo. Skrivnosti se počasi razkrivajo, vsaj tiste iz preteklosti, a kaj, ko v sedanjosti nastajajo vedno nove.

Ko je manjkalo le še 10 strani do konca, epilog še vedno ni bil znan. Eno truplo v prtljažniku, kako to rešiti? Prepričana sem bila, da je možen le en konec. Recimo da srečen za bralca, malo manj pa za vpletene. Ampak tako bi bilo prav. 

Pa se je obrnilo drugače. In zgodba sigurno še ni končana. Ne more se končati, ker dejanja iz preteklosti kažejo, da se bodo ponavljala tudi v prihodnosti. Ob vsaki najmanjši oviri. Bo kdaj dovolj? Šele ko se bo neznanega posmrtnega življenja bal manj kot samega življenja?

Prava shakespearovska drama.

Julia Phillips: Izginuli svet

V večjem mestu Petropavlovsk na Kamčatki nekega poletnega dne izgineta sestrici. Priča ju je videla, kako sta skupaj z neznanim moškim sedli v avto. In to je bilo to. Vsaj v prvem poglavju.

Vsako naslednje poglavje se dogaja mesec kasneje in v ospredju so drugi ljudje. Drugi ljudje, ki na prvi pogled niso povezani z izginulima sestrama. Spoznamo njihove želje, upe, namene, načrte, njihovo razmišljanje in jih v kratkem poglavju precej dobro spoznamo. Čeprav sester sploh poznali niso pa njuna usoda vpliva na njihovo življenje.

Na naslovnici piše, da je knjiga literarni portret skrivnostne Kamčatke. Bi se kar strinjala s tem. Kamčatka je polotok, na skrajnem vzhodnem koncu Rusije. S treh strani je obdana z morjem, kjer pa se stika s celino, je neprehodna zaradi visokih gora. Edina pot na polotok je torej po zraku ali morju, ceste po njem pa so le redke.

Kljub zaprtosti pa se čuti vpliv zahoda, ne samo Moskve in evropskega dela Rusije, ampak vsega še bolj zahodno. Za nekatere je zahod obljubljena dežela. Nekateri pa še vedno živijo staro življenje, življenje prednikov, ko je bilo potrebno z lastnimi rokami poskrbeti za večerjo. Razlika je hudo vidna med Petropavlovskim in vasmi. In razlika (in rasizem) je hudo vidna med belimi Rusi in domorodci, staroselci.

Skozi poglavja torej spoznamo Kamčatko in njene prebivalce, enajst mesecev kasneje (v zadnjem poglavju, če ne štejemo epiloga) pa prvič slišimo mamo izginulih sestric. Še vedno v megli žalovanja se odpravlja na praznovanje staroselskega novega leta, da bi odmislila dogajanje v zadnjem letu in se mogoče celo sprijaznila z neobstoječim zaključkom.

Tom Phillips: Ljudje - Kratka zgodovina o tem, kako smo vse zamočili

Ja, veliko smo zamočili. Od prazgodovine in Lucy, ki je padla z drevesa, do današnjih dni. In očitno smo se naučili bore malo. Vsaj kot skupnost ljudi. Posameznik pa lahko samo zmaje z glavo, kakšne napake (nenamerne in namerne) so delali naši predniki.

Poleg zmajanja z glavo, moramo pobirati še čeljust po tleh, kamor nam je padla v nejeveri in se občasno od srca nasmejati. Včasih posameznikom ali situacijam opisanih v knjigi, včasih pa le izredno zabavnemu besedišču v knjigi.

Avtor je na zelo poljuden način opisal naše največje polomijade v preteklosti. Prav nič ni skoparil z besedami, ko je našteval bedake in idiote (njegove besede, ne moje!), njihova dejanja, izume, egoizem, pohlep ali pa le slabo načrtovanje in nezmožnost predvidevanja posledic. In najpomembneje, nezmožnost učiti se iz že narejenih napak. Smo danes kaj boljši? Nismo.

Kristina Ohlsson: Izrečene laži

Jap, po Zakopanih lažeh je potrebno prebrati še Izrečene laži.

Martin je olajšan, ker je nečakinjo po ugrabitvi dobil nazaj živo in zdravo. Nevarnosti pa še ni konec. Lucifer še vedno grozi tako njemu in še pomembneje, Belle in Lucy. Martin mora najti Luciferjevega sina, medtem ko je ljudje okoli njega še vedno umirajo in kot se zdi, je vedno on osumljenec. Spet ne bo dovolj le preiskava na Švedskem, ampak bo moral Martin pobrskati še globje po svoji preteklosti kot prejšnjič in se vrniti v Teksas.

No, tokrat pa se zgodba zaključi. Zaplet oz. kar zapleti so nepričakovani in presenetljivi, konec pa tak kot mora biti. Ne nujno srečen, a primeren in z odgovori na vprašanja.

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

Nekdo je zadel najvišji dobitek: 81 milijonov! Po spletu nesrečnih okoliščin se razve (in to javno, po televiziji in v časopisih objavi), da naj bi bil to Feliks Golob (prav prikladno ime ima). Težava je, da Feliks NI zadel ničesar! A kaj, ko mu nihče ne verjame, ne prijatelji, ne šef, ne starši, niti žena ne. Če pa je rekel štiriletni hčerki, ki pač trenutno obožuje kite, da ji bo kupil enega!:)

Življenje se Feliksu vedno bolj zapleta, saj so vsi okoli njega prepričani, da jim laže in da je škrtuh in skopuh, če uporabimo najmilejša izraza. Znesejo se nad njegovim avtom, v nabiralniku ga pričaka crknjena miš, dobivati začne grozilna pisma, izgubi službo, žena s hčerko se odseli... Nič kaj rožnato pa ga najhujše še čaka.

Luštno kratkočasno tekoče branje, sploh začetek. Sredina mi je bila malo manj všeč, reševanje najhujšega hudo privlečeno za lase, je pa epilog dober. Konec dober, vse dobro.

 

Susanne Jansson: Zimska voda

Nad avtoričinim prvencem sploh nisem bila navdušena, a ker je bil opis na zadnji platnici Zimske vode obetaven, sem ji dala priložnost. Zadnjo, v več pomenih, ker je Susanne Jansson pred dvema letoma umrla, Zimska voda pa je bila celo izdana posthumno.

Kar se ji tudi vidi oz. se bere. Mogoče avtorica ni imela časa izpiliti vseh podrobnosti. Je pa knjiga vsekakor boljša kot predhodnica.

Nima pa izgovora slovenska založba. Naslov je Zimska voda. Dogaja se na Švedskem, kjer je morje mrzlo. Glavni dogodek se zgodi pozimi. Naslovnica pa je...

Maya, fotografinja, ki nastopa tudi v Skrivnostem barju, se začasno preseli na manjši otok. Med drugim spozna tudi Martina, očeta, ki je le za kratek čas svojega štiriletnika pustil samega, ta pa je potem izginil. Vsako upanje izpuhti, ko v morju najdejo malčkov čevelj. 

Martin se v krivdi zapre vase, niti žena in nekajmesečna hčerka ga ne ganeta. Le Mayi to nekako uspe.

Knjiga res ni nek presežek, je pa berljivo. Mi je bil pa všeč konec...

Tommy Orange: Tam tam

Knjigo sem s presledki brala več kot en teden, kar je ogromno glede na to, da sem prišla le do polovice. Občutek sem imela in ga še imam, da bi mi morala biti všeč, zato sem se večkrat vrnila k njej, čeprav sem tolikokrat obupala. Res ne bo šlo, kljub temu da ne morem s prstom pokazati, kaj mi sploh ni bilo všeč. Mogoče kdaj drugič...

Delia Owens: Tam, kjer pojejo raki

Kya s starejšimi sorojenci in starši živi sredi močvirja na ameriškem jugu. Ker so razmere nevzdržne, družino najprej zapusti mama, kasneje še vsi bratje in sestre, zato šestletna Kya ostane sama z očetom, ki je nasilen pijanec. Nato pa tudi njega nekega dne ni več.

Dogajanje je postavljeno v petdeseta leta, ko Kya odrašča oz. je bila prisiljena prehitro odrasti. Sama mora poskrbeti za hrano, toploto, obleko; k sreči je precej iznajdljiva, vedoželjna in pametna. V šoli je bila le en dan, ker je bila za okoliške otroke (in njihove starše) le neumna močvirka, nato pa se je vsem poskusom, da bi jo spravili v šolo ali k rejnikom spretno izogibala. 

Del poglavij pa je postavljen več kot deset let naprej, ko najdejo mrtvega zlatega dečka bližnjega mesta. Šerif in njegov namestnik raziskujeta sumljivo smrt, časovnici poglavij pa se združita, ko Kyo obtožijo umora.

Lahko bi rekli, da je to romantična knjiga. A ni le običajno plažno branje. Meni je bila zelo všeč, kar pove veliko.

Vanja Tajnšek: Kotaleče se frnikole

Res nisem ljubiteljica kratkih zgodb. Sem že večkrat povedala, kajne? Spet jih berem, ker berem prešerno. Sodelovala sem že lansko leto, letos sem en letak že izpolnila, tole bo drugi.

Kratke zgodbe me nikakor ne pritegnejo, ker mi ali niso všeč ali pa SO mi všeč pa so žal občutno prekratke.

Tudi s frnikolami je enako. Je pa v tej zbirki res veliko zgodb, ki so mi všeč, a je tistih par strani premalo. Verjetno je to pohvala.

Kristina Ohlsson: Zakopane laži

Martin Brenner je odvetnik in ženskar. Moški, ki se mu le redkokatera ženska lahko upre. Moški, ki bi se mu bilo verjetno najbolje izogniti. A tudi skrbnik svoje štiriletne nečakinje, ker sta njena starša umrla. Dojenčica bi lahko šla v rejo, a se je Martin odločil, da bo zavoljo nje svoje življenje popolnoma spremenil. Ni ravno simpatičen moški, tudi v knjigi ni opisan tako, vsekakor pa za to dobi precej točk. In skozi potek knjige ugotovimo, da ni tako slab, kot je bilo videti na začetku. 

Zdaj pa h kriminalnemu delu zgodbe, ki je opisan precej drugače, kot smo vajeni. Običajno nove zadeve bralci izvemo in so nam razložene, če ne takoj pa zelo kmalu. Tokrat pa določene stvari izvemo šele čez čas, po tem, ko so bile že nekajkrat omenjene na tak način, kot bi nam že morale biti znane. Me je motilo na začetku, a vedno manj.

Torej, k Martinu v pisarno pride Bobby, ki ga prosi, naj dokaže, da je njegova sestra Sara, obtožena petih umorov, nedolžna. Ampak... Sara je priznala, obstaja več dokazov njene krivde in... mrtva je. Ubila se je že pol leta nazaj.

Martin stežka privoli v neobičajno, neverjetno in nemogočo nalogo, misleč, da bo če nekaj dni odnehal. A takrat je že prepozno. Je že pregloboko vpleten...

Knjiga se ne konča z zadnjo stranjo. Ima nek zaključek in nekaj odgovorjenih vprašanj, bo pa vsekakor potrebno prebrati še Izrečene laži.

Alexandra Oliva: Poslednja

Dvanajst tekmovalcev se prijavi v resničnostno oddajo, kjer naj bi nekaj tednov preživeli v divjini. Zadnji, ki bi še ostal, opravil vse izzive pa naj bi zmagal.

Poglavja se izmenjujejo, tako da bralci vemo veliko več kot nastopajoči in veliko več kot poslednja. V enem sklopu beremo o dvanajsterici, ki je 24 ur na dan pred kamerami, opravlja naloge, ki so jim naložene in jih nasploh spoznavamo. Nekateri nam bolj prirastejo k srcu, drugi manj. So pa raznoliki, to pa, kot je navada v teh šovih.

Drugi sklop poglavij pa opisuje pot ene izmed tekmovalk (katera je, ugotovimo šele čez čas). A ne dogajanja med izzivi, ko so bili tekmovalci še v bolj ali manj velikih skupinah. Ne, na vrsti je preizkus samostojnosti in pred tekmovalko so vedno hujše prepreke. Od hude okužbe, dehidracije in lakote do lutk, ki ponazarjajo mrtve ljudi. Da ne omenjamo napada steklega kojota. Ampak vse to je le šov. Producenti že ne bi pustili, da bi se tekmovalci kadarkoli znašli  v nevarnosti. Kajne? Lutke so le lutke, kojot pa je bil robot. Kajne?

V tem smo bralci v prednosti. V prvem poglavju izvemo, da je svet napadla neka hudo smrtonosna kuga, vzporedno z resničnostno oddajo. Torej, od neke točke naprej ni nikogar več, ki bi sploh lahko poslednji priskočil na pomoč. Ostane čisto sama, nezmožna sprejeti, da tam zunaj ni nikogar več, ki jo gleda.

Zanimivo branje, čeprav se mi zdi, da bi bilo mogoče bolje, če bi tudi bralec taval v temi. Ali pa ne. Nekaj grozljivega je v tem, da vemo, kaj se v resnici dogaja, poslednja pa je dolgo blaženo nevedna. Na kateri točki bi pa vsak izmed nas ugotovil, da nismo več v šovu, ampak kar v pravi grozljivki?

Urška Klakočar Zupančič: Gretin greh

Dogajanje je postavljeno v podeželsko 17. stol. V Evropi divja vojna, ki se je začela zaradi spora med katoličani in protestanti, kmetje se puntajo zaradi nespoštovanja poprejšnjih dogovorov, lov na čarovnice pa je v polnem razmahu. A vse to se Sevnice le postransko dotika. Vsaj nekaj časa.

Greto je, neobičajno za tisti čas, oče naučil brati in pisati, naučil jo je nemščine in najpomembneje: naučil jo je misliti. Uči jo o različnih verah in ji govori, da ji ni potrebno verjeti vsega, kar se grmi s prižnice. Greta je vdova (mož je umrl kot vojak v nesmiselni vojni), pred kratkim pa je pokopala tudi ljubljenega sinčka. Iz depresije in otopelosti pa jo zbudi strast, ki si jo deli s plemičem.

Knjiga se začne z Gretinim "pismom", ki je napisano le v mislih, kajti peresa ni več sposobna držati po hudem mučenju, ki ga je pretrpela. V celici čaka na sežig pri živem telesu. 

Vemo, kako se bo knjiga končala pa je še vedno neizmerno hudo brati zadnje strani. S cmokom v grlu sem brala njeno poslavljanje od ljubljenih, bila privoščljiva do njenega tožnika in se veselila ob njeni težko pričakovani odrešitvi in izpolnitvi njene želje z začetka knjige. 

Neverjetno dobro napisana knjiga!

Meta Osredkar: Umor v Šmihelski vasi

Ne vem ali slovenski pisci kriminalk niso ravno najboljši ali sem jaz preveč izbirčna... Res redke so dobre, žal.

Tole sem nehala brati nekje po stoti strani. Zločin zanimiv, žrtev zanimiva, policaji manj zanimivi, osumljenci oz. ostali nastopajoči kar ok; pisanje samo mi ni bilo všeč. 

Res ni treba neštetokrat povedati, da ima nekdo krizo srednjih let, to naj se pokaže v dejanjih in / ali besedah pa se žal ni. Nek osamljeni sredinski vložek v ležeči pisavi, ki naj bi ponazarjal miselni tok osebe, je bil popolnoma odveč. Res nisem nek izvedenec v policijskem delu pa se mi laično zdi, da so bili v knjigi kar nekam preveč šlampasti na prizorišču zločina. In ali je ok, da se na še vedno varovan kraj zločina odpelje svojo ljubico?

Žal me čisto nič ni več vleklo k branju, prebrala sem le še zadnje poglavje, da potešim radovednost. Pa se mi zdi, da nisem čisto nič zamudila. In brez slabe vesti bom preskočila tudi naslednji roman v seriji.