Priznam, knjigo je bilo na trenutke izredno težko brati. Izključno zaradi vsebine, ne ker bi bila knjiga dolgočasna ali kakorkoli neberljiva (je bilo pa v njej ogromno tiskarskih, slovničnih in drugih napak). V tem smislu me je zelo spominjala na Pogovoriti se morava o Kevinu. Podobna nemoč me je tudi pri tej knjigi prevevala ob branju.
Včasih bi Vanesso najraje malo stresla. Zakaj ne vidi tistega, kar vidimo vsi? Saj, zdravorazumsko mi je jasno, zakaj je temu tako, je pa vseeno žalostno in res (kljub temu da je fiktivna) držim pesti zanjo, da se pobere.
Vanesso pri petnajstih letih zapelje njen učitelj srednjih let. Med njima je skoraj trideset let razlike, on je v nadrejenem položaju in da ne omenjam tega, da so najstniški možgani še nerazviti (vzeto iz knjige in kljub temu resnično). Pravi predatorji vlogi seveda obrnejo, zato je Strane prepričal Vanesso, da je sama kriva za vse, kar se je in se ima zgoditi, ter jasno, da je ona zapeljala njega, on pa je bil čisto nemočen.
Bljak.
Beremo zgodbo v dveh časovnih obdobjih. Prva se začne leta 2001, ko se Vanessa in Strane spoznata, druga pa leta 2017, ravno v času gibanja #MeToo, v času, ko Strana spet obtožijo spolnega nadlegovanja učenke (jasno, sam sebe vidi kot žrtev) in v času, ko je Vanessa brez perspektive v življenju, nekako križari skozi dneve in je še vedno v stiku s svojim bivšim učiteljem. Strana popolnoma podpira, sebe pa sploh ne vidi kot žrtev. Saj je v čisto vse, kar se je dogajalo, voljno privolila. Ona je kriva za vse. Je le temna Vanessa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar