Stephen King: Tujec

Ponovno ena Kingova.:) Čisto frišna in ne ponatis ali pa prevod po desetletjih. Sem pa brala, da niso ravno navdušeni nad njo. Ne vem, meni je bila všeč.

Začne se kot običajna kriminalka. Najdejo kruto umorjenega dečka, posiljenega s palico in raztrganim goltancem. Na njem najdejo DNK in prstne odtise dečkovega trenerja. Trenerja je več prič videlo krvavega, viden je bil celo, ko je dečka odpeljal v kombiju. V kombiju pa so ponovno našli trenerjeve odtise in dečkovo kri. Dokazov na pretek.

Ampak... Trener ima neverjetno dober alibi. Na dan umora ga sploh ni bilo v mestu, bil je z več sodelavci in v uri umora so ga celo posneli. Kaj je zdaj res?

In kje je tisti tipični Kingov detajl, ki v skoraj nobeni njegovi knjigi ne manjka? Kanček ali več nadnaravnega. Nekje na sredini knjige pridemo do tega.

Mogoče knjiga ni za vse, meni je bila pa zelo všeč in prebrana bi bila na mah, če bi bila zmožna in imela čas brati več sto strani naenkrat.

Jan-Philipp Sendker: Prisluhni srcu

Ena najlepših ljubezenskih zgodb? Tega ne bi ravno trdila, je pa res lepa, čeprav tragična.

Julijin oče Tin Vin se nekega dne vkrca na letalo in izgine. Po nekaj letih pa ji njena mama preda Tin Vinovo pismo neznani ženski Mi Mi in Julia se odloči, da jo bo šla poiskat v Burmo. V kraj, iz koder izvira njen oče, kraj, kjer je izginil, kraj, kjer je doma Mi Mi.

V Burmi pa Julio ogovori neznan moški U Ba, ki o njej in njenem očetu očitno ve veliko. Začne ji pripovedovati o Tin Vinovem presenetljivem in tragičnem otroštvu, dokler v njegovo življenje ne posije žarek svetlobe v podobi Mi Mi. Ljubezenska zgodba dveh, ki sta se s svojimi pomanjkljivostimi sprijaznila, sta postala skupaj še močnejša. Dokler ju usoda ni ločila za vedno. 

Kje pa sta Mi Mi in Tin Vin danes?

José Saramago: Esej o slepoti

Kakšno bi bilo življenje, če bi ljudje kar naenkrat oslepeli? Neke vrste nalezljiva bolezen bi najprej oslepila enega, nato njegove bližnje, nato tiste v njihovi bližini... Vlada bi jih najprej osamila, kar se tudi zgodi s prvim slepcem, njegovo ženo, zdravnikom, ki je prvega pregledal, pacienti, ki so bili ta čas v čakalnici... Beremo njihovo zgodbo, kako so se prilagajali in kako se karakter človeka kaže ne glede na pomanjkanje vida. K sreči ima peščica prizadetih ob sebi zdravnikovo ženo, ki iz neznanega razloga ni oslepela. 

Knjiga je napisana na zelo zanimiv način.

Prvič, to ni esej, ampak le "navadna" zgodba.

V knjigi ne izvemo nobenega imena. Prav nihče ni poimenovan. 

In nenazadnje, sam slog pisanja. Povedi so v večini zelo dolge, polne dvogovorov, a brez narekovajev. Velike začetnice, ki naj bi nakazovale novo poved, so postavljene kar za vejicami. Mogoče bi kdo imel težave s sledenjem zgodbi, jaz začuda teh težav nisem imela. Zgodba je tekoče tekla in bila izredno berljiva. Pri prejšnji prebrani knjigi me je pomanjkanje poglavij in odstavkov zelo motilo, tukaj pa sploh ne.

Vredno branja.

Alice Hoffman: Practical magic

Po tej knjigi so posneli tudi film Čarovnije za vsak dan z Nicole Kidman in Sandro Bullock v glavnih vlogah. Ampak poleg osnovne zgodbe se film in knjiga precej razlikujeta. Redko se to zgodi, ampak film mi je bil bolj všeč.

Dve ostareli samski teti skrbita za dve osiroteli sestri. Spremljamo njuno odraščanje in kasneje tudi odraslo življenje. Sally se poroči, ima dve hčerki, nato pa ji mož umre. Gillian je veliko bolj svobodomiselna. Pri 18. pobegne od doma, se trikrat poroči in loči, nato pa pristane v razmerju z nasilnim Jimmyjem, ki nekega dne umre. Gillian se tako z mrtvim ljubimcem pojavi na Sallyjinem pragu in skupaj ga pokopljeta na vrtu. A Jimmy, čeprav mrtev, ju ne pusti na miru. 

Jimmy, vsaj kot še živ človek, ima v knjigi veliko manjšo vlogo, sta pa Sallyini hčerki v knjigi že najstnici in imata skoraj tako veliko vlogo kot njuni mama in teta.

Vseh šest Owensovih žensk pa je na nek način prekletih v smislu, da jim ljubezen ni namenjena. Vsaj večino knjige in za večino njih ne. Knjiga se seveda konča srečno.

Zakaj mi knjiga ni bila tako všeč? Ker mi je bil film všeč; pač tipična ljubka romantična komedija, knjiga pa je popolnoma drugačna. In način podajanja zgodbe. Pogrešala sem več dvogovorov in preveč je bilo razmišljanja glavnih junakov. In veliko preveč opisovanja okolice.

Zmotilo me je tudi pomanjkanje poglavij. V skoraj tristostranski knjigi mislim, da jih je le 5. Včasih pripoved skoči na popolnoma drugo osebo z le novim odstavkom, niti presledka ni vmes in težko mi je bilo tako hitro preklopiti v mislih. 

V glavnem, kar precej razočarana sem bila.

Ruta Sepetys: V morju zrnce soli

Človek na svetu je res prav toliko kot le eno samo zrnce soli v morju. Le eden izmed mnogih, nepreštevnih. Še posebej je to vidno v vojnih časih. Posameznik je le eno zrnce soli, a vsako to zrnce ima svojo zgodbo, svojo preteklost, sedanjost in mogoče tudi prihodnost.

Albert, Florian, Emilia in Joana so le zrnca soli v morju. A vsak izmed njih ima svojo zgodbo, ki jo v knjigi pripovedujejo prvoosebno.

Albert bo delal na ladji, ki bo begunce odpeljala na varno. Florian je izdajalec, ki se poskuša vkrcati na to ladjo. Joana je medicinska sestra, ki želi pomagati ljudem, tudi tistim na ladji. Emilia je noseča najstnica, ki si želi varnosti. 

A ni vse tako enostavno, kot sem napisala. 

Dogajanje je postavljeno v januar leta 1945 na sever Evrope. Nemci se umikajo Rusom, ki vse bolj prodirajo na Zahod. Emilia je v bistvu Poljakinja, ki ji grozi smrt zaradi svojega porekla, a želi si le varnosti na ladji beguncev, ki naj bi jih odpeljala na varno. Joana je dobra duša, ki resnično želi pomagati vsem, pa čeprav bi s tem lahko ogrozila svoje življenje. Florianovo življenje zaradi porekla sicer ni ogroženo, a v svojem nahrbtniku nosi nekaj, kar je ukradel samemu nemškemu rajhu. Vsi trije skupaj s še nekaj begunci potujejo proti obali Severnega morja, kjer jih čakajo ladje, ki naj bi jih odpeljale na varno pred prihajajočimi Rusi.

Operacija Hanibal

Ladja, na kateri je Albert in na katero se zateče več kot 10.000 ljudi, med njimi tudi Florian, Joana in Emilia, je Wilhelm Gustloff. Ladja, ki bo kmalu po izplutju torpedirana in bo potonila, s sabo pa bo povlekla več kot 9000 ljudi. Potop te ladje se šteje kot največja pomorska nesreča v zgodovini. Za Titanic smo vsi slišali, pa smo tudi za Wilhelma Gustloffa? Na njem so bila le zrnca soli v morju, a vsako ima svojo zgodbo.

Laura Schroff, Alex Tresniowski: Nevidna nit

 

Ponovno ena avtobiografska knjiga. O uspešni poslovni ženski, ki na ulici sreča revnega dečka brez prihodnosti. Vsaj lepe ne. Prosi jo za drobiž za hrano, ona pa se kot ničkolikokrat prej samo odpravi naprej. Že čez nekaj metrov pa jo nevidna nit povleče nazaj k njemu.

Prijateljstvo, ki se je razvilo iz neobičajnega prvega srečanja, traja še danes, že nekaj desetletij. Marsikdo bi rekel (in tudi so rekli!), da je imel Maurice srečo, ker je srečal Lauro in se je ona tako zavzela zanj, postala njegova prijateljica in ga sprejela v svoje življenje. A sama pravi, da je v bistvu ona tista, ki je lahko srečna, da je Maurice v njenem življenju.

Vir: lauraschroff.com

Marjane Satrapi: Perzepolis (Zgodba o otroštvu)

O tem stripu, ki se v naši knjižnici dobi na otroškem oddelku, nisem zasledila nič slabega. Nasprotno, same pohvale. In to kljub temu da je samo strip (ali risoroman?), z naslovnico, ki me nikakor ne pritegne in črno-belimi slikami. Nič kaj posebnega na prvi pogled, mogoče pa ravno za to tako navdušenje. Pomembna je zgodba!

Vir: Wikipedia

Zgodba je avtobiografska, o deklici, ki v zgodnjih najstniških letih v Iranu doživi več kot bi smel kdorkoli. Islamsko revolucijo, iransko-iraško vojno, zapovedano pokrivanje, zatiranje žensk, bombardiranja, smrt družinskih članov in prijateljev... 

Skozi zelo nazorne slike, kljub temu da so površno narisane oz. skoraj le nakazane in za povrhu še črno-bele, spoznamo njeno zgodnje življenje v nemirnih časih. Jasno je viden tudi njen boj in upor proti zatiranju. Ko pa le postane prenevarno, jo starša pošljeta v Avstrijo k družinskim prijateljem. 

O tem pa govori že naslednja knjiga.

Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Truplo leži v smetnjaku v Istanbulu. A Leila, čeprav je umrla, še ni čisto odšla. Preostalo ji je še 10 minut in 38 sekund, ko se spominja svojega življenja.

Menda so znanstveniki po smrti človeka v enem primeru lahko še točno 10 minut in 38 sekund zaznavali možgansko aktivnost. 

Da se po uradni možganski smrti, ko imamo človeka za mrtvega, še vedno nekaj dogaja v možganih dotičnega, je znano že nekaj časa. A to dokazati? Tukaj je povezava do članka, kjer so zdravniki točno to ugotovljali. Laično rečeno: se nam pred smrtjo resnično odvrti vse življenje pred očmi?

Čeprav se začetek knjige sliši kot kriminalka, je daleč od tega. Kdo in zakaj je proti koncu knjige pojasnjen, ni pa v ospredju. Pomembna je samo Leila in njena zgodba. In njenih pet posebnih prijateljev, ki je niti po smrti ne želijo zapustiti.

Istanbul je menda opisan precej verodostojno, vključno z ulicami, nekaterimi pomembnimi stavbami, preteklimi dogodki... Pokopališče pozabljenih, kamor naj bi pokopali Leilo, je prav tako resnično. Tukaj je izredno zanimiv članek o njem.

Na kratko: knjigo toplo priporočam!

Avgust Demšar: Tajkun

Deseti del in drugi v trilogiji Vodnjaki. Ponovno je minilo kar nekaj časa od prejšnje knjige.

Kot sem predvidevala, je v Vodnjakih ostalo bore malo prebivalcev oz. bo število kar nič. Očitno pa se kljub temu tam še vedno lahko dogajajo slabe stvari.

Tajkun iz naslova bo kar Matjašič, obrobna oseba iz prvega dela, ki si v Vodnjakih želi zgraditi luksuzni resort za petične goste.

Njegovo neusmiljenost in odločnost brez katerih verjetno ne bi postal tajkun, spoznamo že na začetku knjige, ko grozi učiteljici zaradi hčerinih slabih ocen. Le nekaj dni kasneje pa je hči Sara ugrabljena, Matjašič pa se namesto na policijo obrne na bivšega kriminalista in mu naroči, naj Saro poišče, ugrabiteljem pa da lekcijo. Reševalna akcija se sfiži, smrt pa začne preiskovati bralcem že dobro znana ekipa, a tokrat brez sveže upokojenega Vrenka. Čeprav brez njega vsekakor ne bo šlo...

Se mi zdi, da se skozi leta Demšarjev slog spreminja. Prve knjige so se mi zdele tipičen whodunit, Tajkun pa je daleč od tega. Ne nujno slabši, samo drugačen. Bom z veseljem prebrala še prihodnja dela.

Leïla Slimani: Uspavanka

Veliko pompa je bilo okoli te knjige, zato sem pričakovala veliko. Mogoče preveč. Se mi je že zgodilo...

Mlad par z dvema majhnima otrokoma in kariero se odloči najeti varuško. Dobita Louise, ki pa ni samo varuška, ampak še precej več. Njuno gospodinjstvo vodi do popolnosti. A že prvo poglavje nam da vedeti, da se bo ob koncu knjige zgodila tragedija in da popolna Louise le ni tako popolna. 

Sem pa razočarana. Pričakovala sem napet triler, dobila pa sem neko zmešnjavo. Pričakovala sem odgovore na vprašanja pa jih je veliko ostalo neodgovorjenih, vključno z zakaj. In to kljub temu da imamo bralci vpogled v Louisine misli...